OTROK MOJ ;

RODIL SI SE ZATO ,
DA BOŠ NEKOČ –
SAM PISAL SCENARIJ
SVOJEGA ŽIVLJENJA
IN V NJEM ,
BOŠ ODIGRAL GLAVNO VLOGO ; Silva Janež. ;

Zavedam se tega,
sem mati ;

Skratka ,
mantra ,
je postala misel-,
da so nam otroci zgolj na posodo
in niso tu ,
za to ,
da nam kar koli vračajo ;

Lahko pa nam,
spontano ,
z ljubeznijo
dajejo dar svoj ..

Seveda,
če smo jim ,
dali primeren vzgled ,
s srčnim odnosom
do naših staršev ,
seveda;

Nikakor,
pa niso tukaj za to ,
da zapolnjujejo našo praznino ,
ko se s partnerjem več ne slišimo ,
ne vidimo,
se ne čutimo,
a vztrajamo v coni “neugodja”,
ker si ne upamo preskoka ,
v cono “ugodja “..

vsak zase ima,
nekje globoko v sebi,
odgovor ;
zakaj tako ;

Glede na to ,
da sem sama odšla iz Prekmurja-
v vesoljno Ljubljano,
študirat pri 18 letih;
sem starša prosila ,
da edino kar rabim je-

samostojna soba;
da bom v miru študirala ;

sta mi ugodila
in najela sobico ,
na Rimski cesti 13,
v centru Ljubljane;

Vedela sta ,
da sem želela mir,
pri študiju seveda;

Zame ,
pa je pomenila ta moja odločitev,
čimprejšnjo ,
osamosvojitev ;

Slutila sta ,
da sem začela pisati “svoj scenarij “, zelo , zelo zgodaj;

V tem duhu ,
sva tudi sina-
z očetom seveda -,
pri 20 letih ,
poslala v svet ,
sicer samo 1km stran,
v njegov,
prvi podnajemniški flet ;

Utrinek :

Spomnim se ,
da sem sina vpisala v Glasbeno šolo – kitaro,
in sicer na SGBŠ,
kjer sem nekoč učila ;

Imel je vsega 7 let;

Samo dvakrat sva ponovila vajo –
” poti ” od srednje Šiške,
pa do SGBŠ,
ki je bila takrat,
koj za Univerzo Lj. ;

Moja pisarna ,
je bila takrat oblegana,
s sodelavci..
v smislu:

” Ojoj ,
ubogi otrok ,
se je izgubil .

ojoj …sem živčna.. ”

In
itak ,
kaka mama sem,
da sem si to dovolila …

Neizrečeno seveda,
a zaznavno mi je bilo ,
iz nianse govora in pogleda;

Potem pa točno ,
po predvidenem času,
se odprejo vrata
in ponosno stoji pred mano sine,
ves žareč v obraz ,
s kitaro v roki in mi reče :
” Mami ,
veš ,
kako je bilo fajn..

Tako kot si mi pokazala
takoj našel …

pa kako mi je všeč igranje kitare ,
kot si mi dejala ,
le prsti me bolijo..

A,
veš,
da imam imam že domačo nalogo …pa …

Potem se mi pred oči prikrade trenutek ,
ko smo se šli učenje smučanja ;

Mama seveda;
z veseljem ;
Pa vendar :

Neverjetno topel občutek me preveva ta trenutek..
Foter ,
ni smučal ,
ne vem zakaj ,
saj se nisva nikoli ” zasliševala “,
Mu pač ni sedelo,
zato ,
naju je čakal na orng mrazu,
ob stojnicah ,
s kozarcem čaja…
( res naju je imel rad ,
napak rečeno ! ,
imeli smo se radi ).

No,
midva s sinom , ,
pa sva izbirala –
vedno bolj strma pobočja ..

Nazadnje Vitranc ,
tekmovalna proga..

Pismo ,
joj ,kaki je šibal pred mano ,
na ledeneli ploskvi,
da sem ga komaj dohajala;

A,
na ” bunkici- vlečnici “,
sva si pela :

” Zažmuri…dddd … zažmuri.. dddd..
pesem od ” Bajaga “:

Pismo ,
res je hudo pihalo;
in edino s to pesmijo , sem nama
odvrnila misel od sibirskega mraza ..

Nato pa poletje ;
in sledil je .
seveda tenis;

Oba s fotrom-
strastna tenisača ;

Izpilila sva ga,
s svojim znanjem -v nulo;

nato pa so ga povabili v klub…
in tudi na te tečaje je hodil sam …

Potem so se naše poti
glede igranja tenisa in sicer razšle,

sama sem se posvetila golfu ,
oče ostal zvest tenisu , enako sine ;

Sinoči;

Pokličem sineta in mu postavim vprašanje in željo , v enem stavku ;
” Jutri pridem v Ljubljano,
se dobimo na kosilu ; ”

A on meni :
” Super ,
a prej gremo igrat tenis “,

hallo sine,
pa jutri bo 35 st C v Lj.
in to v senci !!

Tivoli pa nima senčna igrišča;

Poleg tega me poznaš ,
da ga ni ,
ki bi me pripravil ,
da bi vstala pred 9h ..

Nakar , odločno :
” Se dobimo ob 10h.”

Ej ,
nimam loparja ,
se skušam zmazat,
a on vrše ” žogico “,
v mojem stilu,
/ a tega ne prizmam rada /,
Rekoč :
Vse vse imamo !

Komaj čakam ;
revanš mims ,
da veš !!”

Pismo ,
to pa je na oštro zastavil ,
se mi je smejalo ;

Danes:

Po dvournem “mučenju” ,
ko smo se grebli za en delček sence ,
smo se stuširali
in ob ledeni pijači ,
komentirali video posnetke
in fotke ,
ki so “nasprotne strani posnele ,
kot poduk ,v smislu :
ha, ha ,ha ;

imamo ,
posnete vaše frke,
na terenu ;

Komentar,
na moje fotke je bil :

“NIKAR ,
TEGA NE POČNITE,
NA TENIS IGRIŠČU !!! ”

Začetek nečesa novega..
je tale zapis ,
dragi moji
je kot gejzir ,
ki vre na plano iz mojega spomina,
itak iz srca ;

Res sem srečnica ;

Lahko noč dragi moji ,
objem ,
prijateljice in prijatelji;
vaša Silva.
Janež.

NAJTI NOTRANJI MIR
V SAMOSTANU,
JE ENOSTAVNO;

NAJTI NOTRANJI MIR,
V KAOSU CIVILIZACIJE ,.
PA JE IZZIV; Silva Janež.

Telefon zavibrira …
Preden grem spat ,
ga dam v ” tako stanje- mirovanja “,
saj si ne želim ,
da bi me budnica telefona,
dvignila iz najglobljega sna –
sredi dopoldneva;

Na poti do telefona ,
me nekaj bega ,
nekaj me skrbi,
kajti moji dragi –
me tako pozno ne kličejo,
ne da bi bil za to,
res tehten vzrok ;

Prižgem telefon
in na ekranu se pojavi foto Petra;

Avtomatično
pritisnem tipko za priklop
in vse kar izdavim je le bedni :
” Halo ”

Prihajam ;
pravi – z nevtralnim tonom
in odloži;

Ej, ej , ej ,
to bo frka,
si pravim
in si nadenem hlače trenerk.,
da bom bolj ” resna “;

Se pogledam v ogledalo,
in si rečem,
čist ok si !

Kljub vsemu ,
sem si hotela namazati še trepalnice,
pa sem se poslala nekam v tri čiste,
se nasmehnila v sebi in si dejala:

hallo ,
draga moja,
vedno si bila,
pred svojimi moški elementarna ;

Nakar ,
zaslišim ,
da Peter že odklepa vrata..

Bila sem v zgornjem delu hiše,
zato sem pohitela do ograje stopnišča
in ga tam čakala..

Odložil je sako na zofo ,
poslovno torbo in prtljago pa je nonšalantno pustil koj za vrati:

Nato se je
avtomatično ozrl proti meni;

Toliko nežnosti ,
topline,
ljubezni …
je bilo v njegovem pogledu ,
da sem na trenutek zadrhtela.

A,
le za trenutek v meni radost,
saj sem čutila,
da je njegov zgodnji prihod domov,
namenjen temu ,
da se nekaj razreši..

zavedala sem se ,
da sledi dolg pogovor;

Sem ženska,
ne tipična ,
pa vendar , rada se pogovarjam ;
A,
vem ,
čutim,
ko so besede odveč:

Trenutek
ko si ne želiš ,
da se konča .
ta tišina,
ki jo rabiš…

Usedel se je nasproti mene ,
s kozarcem vina ,
potem ,
ko je dal meni ,
kozarec mojega omiljenega konjaka ;

naredila sem požirek ,
in
sočasno iskala njegov pogled ;

Tišina…
meni tokrat potrebna ,
je postala
neprijetna…

Nakar dvigne pogled
in me vpraša:

Kaj si želiš ,
mila moja;
Čutim ,
da zelo trpiš;

Prepričan sem bil ,
da si srečna ,
a
mi sine tvoj,
pripoveduje nasprotno..

Kaj si želiš ,
draga ;

Od daleč si prišel ;
sem dejala in si vzela čas za nadaljevanje;

Veliko prej ,
kot sva načrtovala Peter ,
sem še dodala ,
nakar mi je začelo srce močno biti
in utrip le tega,
sem začutila ,
kot vibracijo ,
po vsem telesu..

To mi je dalo znak ,
da moram spregovoriti ,
o svoji bolečini..

Ne vem kje začeti Peter ,
zato me ne prekinjaj
in
ne tehtaj mojih besed;

sprejmi me,
tako kot sem ;

Verjemi ,
da mi tvoj prisluh
veliko pomeni;

Daj ,
da grem ,
malo iz ” okvirja ” resnobnega”
in ti povem ,
koj na začetku ,
da si
želim zelo veliko..

saj veš , da ga ni prijetnega ,
kar si ne bi želela;

In to sem,
kot veš na nek način ,
tudi udejanila ;

Navidez sem spontano pripovedovala,
a je zvenelo potvorjeno
še zame zamegljeno;

Zazrla sem se mu v oči in z mirnim tonom nadaljevala ;
Peter ,
od nekdaj si želim samo
svoj notranji mir;

Kajti ,
sreča
je v umirjenem umu in posledično,
je tudi glavna poteza pristne sreče.

Ej , saj veš ,
da sem se tokrat ,
znašla v totalnem kaosu uma
in čustvovanj ;

Preprosto ,
počasi sem se razpadala in naenkrat sem se
” znašla ” ,
v svojem prafaktorju;

Vedi
mili moj ,
da mi ne jemlješ bistva sreče;

Nasprotno ,
si kot kapetan na ladji ,
ki dela na tem ,
da je ladja stabilna ,
varna;

Si ljubljen ,
ker si tako stabilen ,
samozavesten
in me sprejemaš tako kot sem ;

Problem je v meni ,
v “moji ženski “;

Kaj bi dala ,
da bi lahko razmišljala enako kot ti ;

Oba imava sinova,
a
ti se s svojim sporazumevaš drugače ,
kot jaz z mojim ;

Pa pustiva to,
čeravno je v tem –
zelo pomembna poanta;

Zato cenim –
tvoj dotik Peter;

Pa vendar,
notranji mir v družbi ,
ni stalnica;
Ljudje smo si različni ,
in nenehno se dotikamo ,
z nekaterimi želeli ,
z drugimi ne ;

In to kolo se nenehno vrti…
Paziti moreš , da te ne odnese iz orbite;

Vem , da se ” red ” znotraj kaosa ,
mora vedno znova
graditi…

tako moraš tudi notranji mir ,
/ki ga trenutno nimam / ,
vedno znova vzpostavljati,
ga negovati..

In ta nenehni boj med kaosom in redom ,
me izčrpava !

Meni je težka ta ” vaja “,
ker sem polna empatije,
posledično sočutja..

Nakar mi Peter ,
vskoči v besedo in mi pravi:
zato pa si umetnica,
draga moja;

Težko breme nosim s tem ,
mu pravim
in nadaljujem ..

Vse živali ,
bitja -na tem planetu živijo v neki ” simbiozi “,
le človek tega ni sposoben;

A,
pazi ,
uradno.
je !

Tako ,
svetna in posvetna etika ,
megli naš um ;

Ej,
po tem kar si mi povedala,
pomeni ,
da najgloblja sreča,
v civilizaciji ni mogoča;

Seveda ,
da ne..

Obstaja ,
tam nekje v pragozdu Amazonke…

ali pri nas v smislu povedi o Kekcu , kot ,
lik tete Pehte ,
ali Bedanca ;/
( pomeni totalna osamitev )

Torej pomeni ,
da ti jaz ne morem pomagati,
ali nuditi delček
te tvoje popolne sreče;

( mi pravi ,
priznam ,
dokaj skrušeno; )

O,
Peter ,
nikar tako ,
ti si balzam za mojo dušo ,
za moje srce ,
za moje telo ;

Ti mi daješ nasmeh,
radost ,
strast ,
ljubezni dotik.

Tako kot moji dragi ,
pa moj Maj,
katerega smo pravkar pospremili ;

Žalujem,
zate,
za vse moje neprijetno,
vem …

Odgnala sem te od sebe…
Ker te nisem hotela potegniti,
v brezno mojega žalovanja;

O ne,
nikar tako,
mi pravi
in me objame;

Toplina ,
lahko bi se tukaj končalo
in nadaljevalo v drugi smeri,
a ne tokrat ,
ko sem se čustveno razgalila;

Nadaljevala sem ,
saj se mi je utrnila še ena misel ,
ki sem mu jo morala dati na plano;

Sigurno si slišal za pojem
” Varni pristan “;

Takrat ,
ko se povežeta dva ,
ki vesta ,
da je “varen pristan “,
v njuni biti ,
takrat sta lahko srečna ;
Koj ,
ko se le eden tega ne zaveda ,
ni bodočnosti…

Skratka,
pojem” Varni pristan ” ,
je družba ,
skozi diktate
in ti veš ,
kako me le ti iritirajo ;
vcepljala po kapljicah,
od zgodnjega otroštva naprej-
vsakemu posamezniku ;

Čeprav je ” oblast ” ,
vedela,
daje bil ta pojem vzet,
iz terminologije mornarjev,
ki pa so imeli-
v vsaki luki svojo ljubico;

Skratka,
eden in drug pojem sta povezana ;

Nato sta se ta pojma,
kot že rečeno ,
prenesel na družino,
in skozi le to ,
smo po občem mnenju ,
podoživljali ” notranji mir ” ,
kot najvišjo obliko sreče
ob brezpogojni ljubezni , seveda ;

Brezpogojna ljubezen je bila samo še ena utopija,
ki ji nisem nikoli nasedla ;
Pa ,
ne bi sedaj o tem ;

Poglej Peter ,
ura je že pozna ,
oba sva utrujena,
daj bova nadaljevala jutri;

Ne ,
povej mi o tej famozni ,
brezpogojni ljubezni ,
po kateri verjetno hrepeniš,
mi zagreto pravi;

Opa ,
si me našel !
Kdo pa ne hrepeni po njej ;

A,
vedi ,
da je le ta možna ,
samo med starši in med otrokom ,
dokler ta ne odraste :.

Spet neko stanje ,
ki ni stalnica ;
Ni zagotovila ;
Je zgolj upanje , ali če hočeš , hrepenenje, pričakovanje..;

Vsekakor pa je na nek način možna med človekom in živaljo ,
s katero si gledaš v oči ;Lahko bi rekla temu ,
da je to prej simbioza , seveda dokler traja;

Pomeni ,
da si se predala,
da ne verjameš več ,
v čisto ljubezen med partnerjema..
mi reče,
z dokaj skrušenim tonom;

O,
ne Peter ,
padla mi je imunost;

Ne sprejemam z lahkoto krutih dejstev ,
ki jih povzročamo drug drugemu ;

Človek ,
ki je ob vsem tem-
milo rečeno ” zagrenjen ” ,
je nezaželen;

Danes je najhujše zlo ,
ki si ga je umislila svetna in posvetna oblast ta ,
da se ustvarja fama ,
da je vse v posamezniku;

To ,
kar zagrešijo oni,
so nam preprosto naložili ,
kot naš ” greh “.

Tudi sama sem nasedla /nekaj časa tej /” floskuli ” !
Pa vendar ni tako :

Namesto ,
da bi nas povezovali ,
nas razdvajajo..
Češ .
sam si si kriv ,
če ne najdeš svoje sreče…

A,
sočasno nam ne povedo ,
da smo socialna bitja
in ,
da rabimo konsenz vseh ,
za sožitje,
za sobivanje ;

Da imamo vsaj tiste štiri stene, nekje znotraj človeškega mravljišča , betona, za svoje zatočišče
in ne bojno polje.. ;

Mila moja ,
ampak ,midva to ne bova rešila;

Zakaj se ,
potem takem,
s tem obremenjuješ.

Dobro zastavljeno vprašanje , Peter ;

Zato ,
ker vidim ;

Pojdiva raje v spalnico ..
oba rabiva dotik .. Silva .Janež.

/ se nadaljuje /

Bodite dobri do sebe in do drugih , dragi moji;
Vaša Silva.
Janež.