TAKRAT ,
KO SE SPUSTE NA NIVO ” MLAKE “,
VEDITE ,
DA NIKOLI VEČ –
NE BOSTE POLETELI ; Silva Janež.
Nikakor
nisem mogla dojeti ,
zakaj se bojimo tujcev
ko pa smo mi –
državljani SLO ,
med sabo sprti ;
Pa ne le politično
ideološko ,
ampak tudi na delovnem mestu ,
itak
z domačimi
ožje in širše ..
in nenazadnje s sosedi ,
ki so simbol različnih interesov vsega ,
na majhnem prostoru .
S povedjo resnično ,
trdim ,
da se je moja malenkost,
spustila na “nivo mlake “,
zato –
sem pogrnila na celi črti ..
Torej ,
“podlegla “frustracijam ,
ki sledijo iz vsega ,
kar nas ” ogroža “
in
ne nazadnje anarhije,
ki vlada v bivalnem prostoru hiše,
ki si ga delimo !
Kdo je v ozadju tega spora,
se ni potrebno spraševati ,
kajti
odgovor je jasen :
v politiki
in nje zakonodaji !
Tokratni spori –
so vsekakor posledica stanovanjske zakonodaje,
ki ponuja demosu ,
da sam odloča o skupnih interesih ,
vseh lastnikov več stanovanjskih kompleksov;
Skratka ,
modra poteza ,
saj so predlagane le nekatere rešitve,
a le te niso obvezne;
Tako se odločitve o sožitju
prepuščene etažnim lastnikom;
To je nekaj podobnega ,
kot reči –
naj se politične sprte strani
dogovorijo
in sklenejo dogovor,
za dobro nas državljanov !!!
Tako
potem poslušamo sosede,
ko v nedeljo rušijo stene ,
seveda brez objave,
o skakanju
in vožnji z rolkami po parketu ,
da je spodnjemu sosedu padel lestenec na glavo..
Pa o nabijanju žog pod okni ostalih etažnih lastnikov, čeravno so otroško,
rokometno
in nogometno igrišče,
le 30m stran od hiše;
Nemir sproža
okupacija skupnih prostorov nekaterih staršev ,
ki otroke prepuščajo stihiji,
sami pa sedijo na improviziranih klopeh
in mizah tik pod okni ostalih so -stanovalcev,
a otroci prepuščeni sami sebi,
postajajo vedno bolj nestrpni,
pomeni glasni , vreščeči ;
Starši pa obratno ,
postajajo ob vrčku piva ,vina
vedno bolj samozadostni,
kajti ob pijači
in kosilu-pečenem na plinskem žaru,
si jemljejo pravico
vsakodnevnega – zastonj – dopusta
pod zaprtimi ! okni večine ,
ki svoje nezadovoljstvo,
kaže skozi anonimke ;
Kot na primer :
kraje in zaklepanje ,
je nikoli končana zgodba ..v smislu :
“Sem prepričan- a ,
da je on- a pustila odprta vrata,
da krade-
“saj veš tisti mulc- iz tretjega nadstropja; .”
Seveda je govora tudi o glasbi ,
nje jakosti ,
ki je kot tekma,
s predelanimi avtomobili-v smislu :
” Hej sosed,
a misliš ,
da imaš boljšo ferštekarijo ? ! “
Na tablo : ” Hišni red ” ,
se namesto kompromisnega dogovora stanovalcev hiše , napopajo-
vsake toliko časa panfleti-
z milo rečeno- neprijazno vsebino,
seveda –
vsi tajno posredovani ..
Upravnik –
pa namesto ,
da skliče sestanek etažnih lastnikov,
v cilju ,
da se sporazumno rešijo konflikti ,
lepi na oglasno desko pritožbe,
” zakritih nezadovoljnežev ! “
” V stavbi se ne kadi !! “
” Stanovalci naj ne puščajo smeti pred vrati ! ” ,
” v nedeljo se ne ruši stena ! ” …
” Otroci naj ne skačejo v čevljih
in z rolkami po stanovanju .. ! “
” Improvizirana kolesarnica,
v bistvu vhodna avla,
ni za motorje,
še manj otroško igrišče ! “
Mi smo svoje otroke že vzgojili ,
dajte še vi svoje…
” vrata naj se zaklepajo ,
saj se krade vse povprek … !”
” Naj se javi tisti ,
ki je ukradel skiro ,
avto gume ,
kolo,
pa tisti ,
ki mi je popraskal avto ,
preluknjal gume,
odlomil brisalce … ! “
Nato pa se pojavi nelagodje,
temu sledi strah,
v smislu vprašanja,
kako dolgo bom- kot posameznik,
še lahko prenašal teptanje
mojih pravic ” etažnega lastnika ! ..”
Ko pa pride do takega vprašanja,
se večinoma zgodi agresija;
In zakaj sem pogrnila na celi črti ;
Zato ,
ker sem se spustila v pogovor z manjšo skupino ljudi,
ki zganjajo teror nad vso sosesko ;
Pomeni ,
da
mi delamo kar se nam zahoče,
vi pa kakor vam prav ;
Ujela sem se ,
da sem začela glasno govoriti ,
zajemala sem sapo ,
ker sem bila v manjšini,
in v podzavesti sem vedela ,
da to ni čas,
kaj šele ljudje ,
s katerimi bi se dalo-
v dobro vseh nas
dogovoriti …
Spustila sem se na njih nivo ,
sicer kratek čas ,
a za soočanjem s tem dejstvom ,
da sem edina ,
ki si še upa nagovoriti prijazno ,
celo zaprositi ,
da naj se vendar prilagodijo skupnemu interesu ,
ko je dom-dom,
zavetišče vsakega od nas,
sem rabila kar nekaj časa ,
da sem stvar ozavestila v smislu :
“Ni šans ,
draga moja ! “
Nikoli nisem pisala anonimk ,
torej tudi tokrat je nisem ,
in ne bom se več spuščala v debate:
” kaj je prav ,ali kaj ni prav ! “
Tukaj
mislim predvsem na dejstvo ,
kako so se ” najemali ” izvajalci del ..
brez izbora med vsaj dvema..
so se pač od politikov naučili ,
kako se dela !
Takrat ,
ko se mi kaj neprijetnega dogaja ,
se nekaj časa še trudim ,
a ,
ko vidim ,
da se mi jemlje osnovna človeška pravica ,
do dostojanstva,
spakiram kovčke
in grem iskat srečo …
Kajti ,
ne splača se,
da zaradi naših “ne socializiranih sosedov”,
pozabimo ,
kaj v resnici pomeni živeti v sožitju …
Skratka ,
srečo ima tisti ,
ki se lahko umakne
in se druži s socializiranimi ljudmi …
Na srečo sem si to lahko privoščila..
Kaj pa tisti , ki si tega ne morejo…
In takih je vedno več ..
Ps:
Zakaj pripovedujem to zgodbo,
vnovič ;
zato ,ker me je nekdanji sosed prijavil
na policiji,
/češ/,
da sem mu popraskala avto …
Nato je dal ,
na vse brisalce sosednjih avtomobilov listke
s svojo telefonsko ,
z nagovorom ,
da me prijavijo .
Kasneje sem ugotovila,
da je to človek ,
ki se je pred kratkim
priselil v naše prostore
in je bil eden izmed tistih ,
ki so hoteli narediti ” svet po svoji podobi “.
No,
kljub temu,
da sem že nekaj časa živela drugje,
me je policija poklicala na zaslišanje
in to kot obsojenko !
” Kaj imate povedati sebi v bran !?”,
mi pravi policaj ,
ko preveri dokumente…
” Kaj imate povedati sebi v bran “..
kot eho se mi pojavlja vprašanje…
a s policajem nisem našla očesnega stika..
odločno ,
a mirno mu pravim :
” Nimam pojma ,
o čem sprašujete “,
a policaj –
gleda v formular pred sabo
in pravi :
nekdo vas je prijavil,
da ste mu popraskali avto !
Ostro so zazvenele-
njega besede –
v mičkeni sobici policijske postaje.
“Kdo je prijavil ,
o čem govorite ?”,
sem zmedeno ,
čeravno v tej smeri nimam problema,
želela razlago ,
čemu so mi poslali vabilo za zaslišanje,
na policijsko postajo !;
” torej se branite z molkom ! “
“Kako z molkom “,
saj govoriva..
No,
ne branim se ,
saj nisem ničesar –
v tej smeri – kot pravite –
naredila ;”
“Zanima me ,
s čim je utemeljeval dotični,
moje početje,”
sem nadaljevala “..
Pa dežurni,
zdolgočaseno lista po prijavi
in končno pravi :
“Zapisal je ,
da vas je videl iz svojega stanovanja,
kako ste se ,
ko ste šli med avtomobili do vhoda v blok,
naslonili na njegov avto .
Šel je čez čas dol in videl ,
da je bila tam praska ,
ki je prej ni bilo..”
“Vidim ,
da ste prišli na kraj ogleda,
zatorej sklepam,
da ste videli tudi ,
da so parkirni boksi tako ozki ,
moraš prav paziti , da z vrati kak avto ne oplazim
zato se sama plazim iz svojega
in pazim ,
da si ne umažem oblačil,
ko me kuža vleče ,
jaz pa svoje nakupovalne vrečke …”,
še dodam,
čeravno mi je jasno ,
da ga vse skupaj nič ne zanima…
Pa vseeno naj dodam ,
da je tukaj vprašanje ,
kdo je sprožilec in kdo žrtev,
kajti tudi sama sem žrtev vandalizma
in to že leta ..
pa ne le jaz ,
ampak bolj ali manj vsi
” staroselci “v našem okolju,
za kar imam tudi dokaze ,
moje zavarovalnice
in ostalih sosedov …;”
Videla sem ,
da postaja nestrpen,
s topim pogledom ,
a večinoma sklonjen nad formularje;
Končno pa on odločno-
po svoje,
v skladu z uniformo pravi:
Naj še enkrat poudarim ,
da je postopek pač takšen ,
imamo le ta formular ,
z zakonom določen
ki jasno pravi ,
da v kolikor se ne branite,
ste obsojenka.
“Čemu naj se branim,
ko pa mi ime in priimek tistega ,
ki me je prijavil tuje”,
sem še bolj zgrožena nad postopkom…
” Zato nikar ne vztrajajte s trditvijo,
da se branim z molkom ,
ampak sprejmite dejstvo ,
da ne priznavam krivde v smislu,
da sem kar koli,
in komur koli
o čem sprašujete,
celo že obsojate- naredila ! “
ojoj
se že ponavljam ;
“Sicer pa ste mi na začetku zaslišanja rekli ,
da žal tožilec ne bo prisoten .”
Od kod njemu ta “privilegij” –
oziroma ,
zakaj se niste uskladili ?
Z njega kompetencami ,
bi se dalo ta formular
drugače popisati .”
še dodam,
brez želje,
da bi s policajem nadaljevala mrtvo komunikacijo .
Pa je nastopil le čas tišine,
ki je bila zame prekleto glasna .
Potem pa vidim ,
da je policaj vzel ravnilo
in
čez celo stran
potegnil diagonalno črto .
“Kaj pomeni ta črta ?”,
sem ga začudeno vprašala ..
a on odgovarja :
” tak je postopek! “
nato nadaljuje:
“V kolikor vas kdo prijavi ,
in se ne branite ,
pomeni ,
da ste krivi ! “
” Čakajte malo ,
od kdaj pa ima policija pristojnosti ,
da o tem odloča-
kdo je obdolžen in kdo ni ?”
se umirjeno ,
a odločno ,
postavim zase .
Seveda je obveljal zakon represije,
z dodatkom zakona ulice..
kajti listki so se “po zakonu ulice,” ,znašli ,
pod brisalci avtomobilov –
daleč na okoli…
Potem pa se je zgodil pri meni preboj.
Spakirala sem kovčke
in šla .
Vsi “staroselci ” -v mojem bloku,
so me prepričevali ,
naj ostanem,
razen dveh mladeničev,
ki sta sprožila akcijo..
Že sem v novem –
meni prijaznem okolju zaživela ,
pa sem dobila,
na osnovi obtožbe tožilstva,
vabilo na poravnavo –
postopek naj bi potekal ,
znotraj sodišča ;
Seveda,
se tega ” dogovora – poravnave “
nisem udeležila .
saj se me je –
s to potezo ,
že obravnavalo kot krivo.
To pa je v meni sprožilo elementarni instinkt ,
da se bom zoperstavila zlagani torturi .
Skratka ,
iz vsega tega lahko le sklepam ,
da je “vandalizma nezadovoljnežev”,
vedno več,
zato pri delu neuspešna policija,
išče grešnega kozla,
za vsa nečedna dejanja .
Da bo še na kakem drugem področju ,
razen z radarjem ,
kjer se kazen da-
s številkami dokazati,
uspešna !
Tako je spodbujala ,
zakon ulice “divjega zahoda”,
v novi – “dramski preobleki !”
In čutim ,
da bo “jutri ” tega še več.
Danes jaz ,
jutri boš ti – nedolžen ,
na zatožni klopi.
Naj zaključim zgodbo to
z mislijo ,
ki me je prevevala ves ta čas
in sicer, da sem padla v sam center” Kafkinega – Procesa “,
in priznam ,
da sem se odločila ,
da si ne bom dovolila ,
da me neučinkovitost policije ,
tožilstva,
ko jim iz rok polzijo res huda –
za vse nas -posledično –
težka kazenska dejanja,
njih grešni kozel,
za nekaj ,kar se nenehno dogaja,
med nami,
“navadnimi državljani ” .
Očitno je dobilo z njih strani blagoslov –
dobro premišljeno maščevanje.
Ergo ostane mi le še Kafka,
s svojim ” Procesom “
in njega vrhunski opis
dejanja v sodni dvorani ,
zoper nemočnega ,
nedolžnega državljana.
To bo šele zanimivo;
Pa,
da vidimo ,
kako deluje sodstvo ,
ali je že kaj bolj učinkovito
in pošteno ,
kot se mu pripisuje .
In tako
” psi lajajo, karavana gre dalje…”
Dragi moji ,
želim vam moči
in
lepih vibracij ,
da ostanete –
ob vsem ,
kar se nam dogaja
na južni strani Alp,
(neglede na politično vladavino)
optimistični.
Vaša Silva .
