NAJTI NOTRANJI MIR
V SAMOSTANU,
JE ENOSTAVNO;
NAJTI NOTRANJI MIR,
V KAOSU CIVILIZACIJE ,.
PA JE IZZIV; Silva Janež.
Telefon zavibrira …
Preden grem spat ,
ga dam v ” tako stanje- mirovanja “,
saj si ne želim ,
da bi me budnica telefona,
dvignila iz najglobljega sna –
sredi dopoldneva;
Na poti do telefona ,
me nekaj bega ,
nekaj me skrbi,
kajti moji dragi –
me tako pozno ne kličejo
ne da bi bil za to res tehten vzrok ;
a
takrat
zagledam izpisano ime :
Peter;
nato priklop
in vse kar izdavim je le bedni :
” Halo “
Prihajam ;
pravi – z nevtralnim tonom
in odloži;
Ej, ej , ej ,
to bo frka,
si pravim
in si nadenem hlače trenerk.,
da bom bolj ” resna “;
Se pogledam v ogledalo,
si rečem , da sem ok,
a ,
sem si vseeno hotela še trepalnice namazat…
pa sem se posla nekam v tri čiste,
se nasmehnila v sebi in si dejala:
draga moja,
vedno si bila,
pred svojimi moški elementarna ;
Nakar ,
slišim odklepanje vrat..
Bila sem v zgornjem delu hiše,
zato sem pohitela do ograje stopnišča
in ga tam čakala..
Odložil je plašč
in se avtomatično ozrl proti meni;
Toliko nežnosti ,
topline,
ljubezni …
je bilo v njegovem pogledu ,
da sem na trenutek zadrhtela.
A,
le za trenutek ,
ker sem vedela ,
da to ni namenjeno nečemu prijetnemu ,
ampak–
da se bova pogovarjala …
So trenutki ,
ko so besede odveč..
moment ,
ki se vleče in vleče
in si ne želiš ,
da se konča .
ta tišina,
ki jo rabiš…
Usedel se je nasproti mene ,
s kozarcem vina ,
potem ,
ko je že dal meni ,
kozarec mojega omiljenega konjaka ;
naredila sem požirek ,
in
sočasno iskala njegov pogled ;
Tišina…
Neprijetna…
Nakar dvigne pogled
in me vpraša:
Kaj si želiš ,
mila moja;
Čutim ,
da zelo trpiš;
Prepričan sem bil ,
da si srečna ,
a
mi sine tvoj,
pripoveduje nasprotno..
Kaj si želiš , draga ;
Od daleč si prišel ,
prej ,
kot sva načrtovala Peter ,
ok ,
pa bom govorila ;
Si n ato pripravljen , me spoznavati…
Verjemi ,
da mi tvoj prisluh
veliko pomeni;
Da se malo pošalim ..
želim si veliko..
ga ni prijetnega ,
kar si ne bi želela;
No,
zdaj pa odkrit odgovor;
Preprosto ,
želim si ,
samo notranji mir;
kajti ,
sreča
je v umirjenem umu in posledično,
je tudi glavna poteza pristne sreče.
Saj veš ,
tokrat ,
pa sem v kaosu ;
Vedi mili moj ,
da mi ti mi ne jemlješ bistva sreče;
Nasprotno ,
si kot kapetan na ladji ,
ki dela na tem ,
da je ladja stabilna ,
varna;
Si enkraten;
Problem je v meni ,
v “moji ženski “;
Kaj bi dala ,
da bi lahko razmišljala enako kot ti ;
Oba imava sinova,
a
ti se s svojim sporazumevaš drugače ,
kot jaz z mojim ;
Pa pustiva to,
čeravno je v tem –
zelo pomembna poanta;
Zato cenim –
tvoj dotik Peter;
Pa vendar,
notranji mir v družbi ,
ni stalnica;
Vedno znova ga moraš vzpostavljati…
In to me izčrpava !
Meni je težka ta ” vaja “,
ker sem polna empatije,
posledično sočutja..
Nakar mi Peter ,
vskoči v besedo in mi pravi:
zato pa si umetnica,
draga moja;
Težko breme,
mu pravim
in nadaljujem ..
Vse živali na tem planetu živijo v neki ” simbiozi “,
le človek tega ni sposoben;
A,
pazi ,
uradno.
je !
Tako ,
svetna in posvetna etika ,
megli naš um ;
Ej,
po tem kar si mi povedala,
pomeni ,
da najgloblja sreča,
v civilizaciji ni mogoča;
Seveda ,
da ne
Pa ne bomo vsi tete Pehtre ,
ali Bedanci ; / ok , po Kekcu , saj veš /
Torej pomeni ,
da ti jaz ne morem dati popolne sreče;
mi pravi ,
priznam dokaj skrušeno;
O,
ne Peter ,
ti si balzam za mojo bit;
Ti mi daješ nasmeh,
radost ,
strast ,
ljubezni dotik.
Tako kot moji dragi ,
pa moj Maj,
katerega smo pravkar pospremili ;
Žalujem,
zate neprijetno,
vem …
O ne,
nikar tako,
mi pravi
in me objame;
Toplina ,
lahko bi se tukaj končalo
in nadaljevalo v drugi smeri,
a ne tokrat ,
ko sem se čustveno razgalila;
Še nekaj je ,
kar mi daje misliti je tako imenovani:
“Varen pristan “
Vsi ga povezujejo z družino ,
z nekom ,
ki jim bo omogočil ta ” notranji mir “.
Pa vendar ,
je bil ta pojem vzet,
iz terminologije mornarjev,
ki pa so imeli-
v vsaki luki svojo ljubico;
Skratka,
eden in drug pojem sta povezana ;
Nato se je ta pojem prenesel na družino,
in skozi le to ,
smo po občem mnenju ,
podoživljali ” notranji mir ” ,
kot najvišjo obliko sreče ;
Brezpogojna ljubezen je bila samo še ena utopija,
ki ji nisem nikoli nasedla ;
Pa ,
ne bi sedaj o tem ;
Poglej Peter ,
ura je že pozna ,
oba sva utrujena,
daj bova nadaljevala jutri;
Ne ,
povej mi o tej famozni ,
brezpogojni ljubezni ,
po kateri verjetno hrepeniš:
Opa ,
si me našel !
Kdo pa ne hrepeni po njej ;
A,
vedi ,
da je le ta ,
samo med starši in med otrokom ,
dokler ta ne odraste :.
Spet neko stanje ,
ki ni stalnica ;
Pa seveda me človekom in živaljo ,
ki se gledajo v oči ;
Pomeni ,
da si se predala,
mi reče,
z dokaj skrušenim tonom;
O,
ne Peter ,
padla mi je imunost;
Ne sprejemam z lahkoto krutih dejstev ,
ki jih povzročamo drug drugemu ;
Človek ,
ki je ob vsem tem-
milo rečeno ” zagrenjen ” ,
je nezaželen;
Danes je najhujše zlo ,
ki si ga je umislila svetna in posvetna oblast ta ,
da je vse v posamezniku;
Tudi sama sem nasedla /nekaj časa tej /” floskuli ” !
Pa vendar ni tako :
Namesto ,
da bi nas povezovali ,
nas razdvajajo..
Češ .
sam si si kriv ,
če ne najdeš svoje sreče…
A,
sočasno nam ne povedo ,
da smo socialna bitja
in ,
da rabimo konsenz vseh ,
za sožitje,
za sobivanje ;
Ampak ,
to midva ne bova rešila;
Zakaj se ,
potem takem, s tem obremenjuješ.
Dobro zastavljeno vprašanje , Peter ;
Zato ,
ker vidim ;
Pojdiva v spalnico ..
rabiva oba dotik .. Silva .Janež.
/ se nadaljuje /
Bodite dobri do sebe in do drugih , dragi moji ;
Vaša Silva.
Janež.
