POLITIKI IMAJO PROBLEME Z OBLJUBAMI;
ZELO POGOSTO POZABIJO ,
KATERE SO DALI; . Silva Janež.
SPOMINI ;
So del nas , tu ni debate ;
Pa vendar – sprašujem se ,zakaj se enih tako radi spominjamo ,
druge pa potlačimo in se z njimi bojimo soočiti ..
Prepričana sem , da se moramo večkrat opomniti , kaj vse smo že naredili,
na poti našega življenja;
In nenazadnje, ne smemo pozabiti , da so naši otroci tisti , ki nas opozarjajo ,
da so naši spomini tudi v njih genom zapisani;
Kot sem že nekoč zapisala :
” Naloga staršev je ta , da se njih otroci ne bodo zdravili od otroštva ; ”
Zato od kar zaznavajo naša čustvovanja , spremljajo naša dejanja , sprašujejo in sprašujejo, da se nam že rola..
Spominjam se , da je bila nikoli zadosti krat podana poved o tem , kako sva se z očijem spoznala, kako, kdaj sta me dobila…. ,
ali sta babica in dedek res jokala , ko sta me prvič stisnila k sebi ,
ti oči , pa si naju z mami tako stisnil , da sva oba zajokala ….
Pomeni , da naj nam še tako govorijo , da se da ” spomine izbrisati ” brez ,
da se z njimi soočimo, sem prepričana , da so v zmoti ;
Kajti spomini živijo z nami – v trenutku zdaj ,
ki pa je sprejeli to , ali ne, že spet trenutek v preteklosti.. ;
Spomini so kot krog , ko sta začetek in konec – isto ;
Sinu sva povedala ” zgodbo ” o tem , kako sem neko popoldne, v slaščičarni sredi Ljubljane, očetu prišepnila , da si želim imeti otroka z njim..;
Sine nestrpen:” No in kaj si na to rekel oči ?”, vpraša in nepremično čaka odgovor …
Takrat pa tišina preplavi prostor ;
“No, oči …. ” pravi in ga gleda v zenico očesa..
” Oprosti sine , obudil si mi prekrasne spomine …in ostal sem brez besed ” mu pravi in nadaljuje…
Bil je sončen pomladanski dan, ki sva ga izkoristila za dolg sprehod ;
Odločila sva se , da greva potem v kino ” Union “.
Pogled na uro nama je dovoljeval še kavo v Maksi -slaščičarni;
Oba sva kadila in tam je bila drugačna scena kot danes ; Dobivali smo se študentje od vsepovsod in ne le meščanka gospoda ;
Veš , mami je pred tednom diplomirala s posebnim priznanjem iz “planiranja turizma “;
in njena diplomska naloga je “rušila sistem “, kot sama rada pravi svojim uspehom ;
” Diplomski izpit sicer nisem opravila z odliko , preveč sem hitela z željo , da čimprej zaključim študiji , se zaposlim in osamosvojim ..a diplomska naloga je bila popolnoma samostojno raziskovalno delo in sem ponosna na triindvajset letnico , ki je to uspela napisati ” je doda mama ;
Očka nadaljuje, da mi približa trenutek , kako , kdaj in kje sta se odločila , da me bosta imela ;
“Sedela sva ob okrogli mizi, v futuristično izdelanih stolih , pila kavo in kadila in se držala za roke ;
V nekem trenutku , je mama onemela , njen obraz je zažarel , nakar me je pogledala v oči ..tajalo je verjemi mi …in rekla :
” Končala sem študij , sem se že pozanimala za delo in imam možnost, da ga dobim ..
Ti si že leto v službi in imaš prihodke ..
potem kratka tišina , pogled njen se zazre v globino , nakar se naglo dvigne in me vpraša : ”
“Kaj , praviš na to , da bi imela otroka…”
“Ostal sem brez besed , kot vedno , čeravno sem jo poznal že šest let… ”
“Lovil sem sapo , da ji odgovorim , sekunde so postajale neskončnost , saj nisem mogel verjeti , da si je prav z mano zaželela otroka .. ! ”
“Vstal sem in jo objel , ter jo zavrtel mimo miz in presenečenih gostov..”
“Imela bova otroka …imela bova otroka .. imela bova otroka … sva se smejala in ponavljala v neskončnost … ”
In zgodila se je sreča ; dogajala se je radost trenutek za trenutkom , da za dnem, mesec za mesecem , leto za letom ..
Ljubezen popolna ;
“Mi smo mala srečna družinica ” sij o vzel za svojo radost sine ;
Življenje teče in nekoč -nekdaj, ko sem bila jezna na moža, sem si postavila,ne zavedajoč se , na glas vprašanje :
” Le zakaj sem izbrala ravno njega za moža, ko pa sem imela toliko kavalirjev” …
Pa zaslišim glas otroka svojega za sabo, ki mi tiho , a vzhičeno govori ..
Mami, dala sta mi možnost , da sem…
Nikoli več ne dvomi v svoje odločitve, mama .
