Prepričana sem , da se moramo večkrat opomniti , kaj vse smo že naredili,
na poti našega življenja;
In nenazadnje, ne smemo pozabiti , da so naši otroci tisti , ki nas opozarjajo ,
da so naši spomini tudi v njih genom zapisani;
Kot sem že nekoč zapisala :
” Naloga staršev je ta , da se njih otroci ne bodo zdravili od otroštva ; ”

Zato od kar zaznavajo naša čustvovanja , spremljajo naša dejanja , sprašujejo in sprašujejo, da se nam že rola..

Spominjam se , da je bila nikoli zadosti krat podana poved o tem , kako sva se z očijem spoznala, kako, kdaj sta me dobila…. ,
ali sta babica in dedek res jokala , ko sta me prvič stisnila k sebi ,
ti oči , pa si naju z mami tako stisnil , da sva oba zajokala ….

Pomeni , da naj nam še tako govorijo , da se da ” spomine izbrisati ” brez ,
da se z njimi soočimo, sem prepričana , da so v zmoti ;

Kajti spomini živijo z nami – v trenutku zdaj ,
ki pa je sprejeli to , ali ne, že spet trenutek v preteklosti.. ;

Spomini so kot krog , ko sta začetek in konec – isto ;

Sinu sva povedala ” zgodbo ” o tem , kako sem neko popoldne, v slaščičarni sredi Ljubljane, očetu prišepnila , da si želim imeti otroka z njim..;
Sine nestrpen:” No in kaj si na to rekel oči ?”, vpraša in nepremično čaka odgovor …

Takrat pa tišina preplavi prostor ;
“No, oči …. ” pravi in ga gleda v zenico očesa..
” Oprosti sine , obudil si mi prekrasne spomine …in ostal sem brez besed ” mu pravi in nadaljuje…

Bil je sončen pomladanski dan, ki sva ga izkoristila za dolg sprehod ;

Odločila sva se , da greva potem v kino ” Union “.

Pogled na uro nama je dovoljeval še kavo v Maksi -slaščičarni;

Oba sva kadila in tam je bila drugačna scena kot danes ; Dobivali smo se študentje od vsepovsod in ne le meščanka gospoda ;

Veš , mami je pred tednom  diplomirala s posebnim priznanjem iz “planiranja turizma “;

in njena diplomska naloga je “rušila sistem “, kot sama rada pravi svojim uspehom ;

” Diplomski izpit sicer nisem opravila z odliko , preveč sem hitela z željo , da čimprej zaključim študiji , se zaposlim in osamosvojim ..a diplomska naloga je bila popolnoma samostojno raziskovalno delo in sem ponosna na triindvajset letnico , ki je to uspela napisati  ” je doda mama ;

Očka nadaljuje, da mi približa trenutek , kako , kdaj in kje sta se odločila , da me bosta imela  ;

“Sedela sva ob okrogli mizi, v futuristično izdelanih stolih , pila kavo in kadila in se držala za roke ;

V nekem trenutku , je mama onemela , njen obraz je zažarel , nakar me je  pogledala v oči ..tajalo je verjemi mi …in rekla :

” Končala sem študij , sem se že pozanimala za delo in imam možnost, da ga dobim ..

Ti si že leto v službi in imaš prihodke ..

potem kratka tišina , pogled njen se zazre v globino , nakar se naglo dvigne in me vpraša : ”

“Kaj , praviš na to , da bi imela otroka…”

“Ostal sem brez besed , kot vedno , čeravno sem jo poznal že šest let… ”

“Lovil sem sapo , da ji odgovorim , sekunde so postajale neskončnost , saj nisem mogel verjeti , da si je prav z mano  zaželela otroka .. ! ”

“Vstal sem in jo objel , ter jo zavrtel mimo miz in presenečenih gostov..”

“Imela bova otroka …imela bova otroka .. imela bova otroka … sva se smejala in ponavljala v neskončnost … ”

In zgodila se je sreča ; dogajala se je radost trenutek  za trenutkom  , da za dnem, mesec za mesecem , leto za letom ..

Ljubezen popolna ;

“Mi smo mala srečna družinica ” sij o vzel za svojo radost sine ;

Življenje teče in nekoč -nekdaj, ko sem bila jezna na moža, sem si postavila,ne zavedajoč se , na glas vprašanje :

” Le zakaj sem izbrala ravno njega za moža, ko pa sem imela toliko kavalirjev” …
Pa zaslišim glas otroka svojega za sabo, ki mi tiho , a vzhičeno govori ..

Mami, dala sta mi možnost , da sem…
Nikoli več ne dvomi v svoje odločitve, mama .