PREDALČKANJE
Mi je mama dejala,da sem že ob rojstvu pokazala,da se v življenju ne bom zlahka predala .
Koj, ko so me po ritki in po mojem prvem kriku protesta,se je začelo moje popotovanje od predala,do predala ,kot v Kafkinem romanu, dokler se nisem znašla v omari, “z zaprtimi vrati “. ..
Počasni, a siloviti so bili družbeni akterji, ki so perfidno zastavljali potek mojega življenja .
Razumljivo, da sem se držala pravila, da ” skozi rdečo luč na semaforju” ne bom vozila. To pa ni pomenilo, da se na pot samoiskanja, zaradi tega ne bom podala .
Počasi sem se spoznavala, se sprejela tako kot sem in z izivi življenja, aktivno sodelovala …
Odločujoč uvid zame je bil ta, da je predalov, v katerem je “bivala moja bit, ” enaka številu ljudi na tem planetu…
Vsi s svojo percepcijo, a kljub vsemu prestrašeni, da bi poleteli svobodi nasproti .
Toliko predalčkov, toliko omejitev… le zakaj bi se še sama omejevala …
Vem, da so vrata odprta….
O tem, o mojem samoiskanju ,bom pripovedovala ….
