Danes –

v nedeljo ,

ko naj bi ” ne delali “,

a nekateri delamo – s 100 / h;

“Kaj-

pravzaprav delamo ,

oziroma na čemu ?”

Preprosto ,

uresničujemo tisto ,

kar nam je podarjeno-

življenje naše,

za katero se zavedamo ,

ali ne,

je nenehna spremenljivka ;

Pri tem nas vodi vera ,

da smo svobodni v svojih odločitvah;

V kolikor pa-

ne verjamemo več,

(glede na danosti na zemeljski obli ),

se lahko za trenutek

osvobodimo vsakdana

in se poglobimo vase

da začutim tisto nekaj v sebi ,

kar smo zatirali ,

skozi čas življenja ;

Vsi imamo neke svoje frke,

da ne rečem travme.

Le od kod –

“prihaja “ta – za nas boleča danost ?” ;

Kot sem dejala ,

sem v sebi –

kot po navadi spet praskala rane ,

da bi ugotovila –

v čem je keč –

nenehnega človeškega trpljenja –

na tem planetu ,

seveda –

z že prej določenimi paradigmami ,

ki pa so nam neznanka ;

Skratka ,

od kod nam ta danost,

da smo –

v kolikor gremo globoko vase ,

hudo prizadeti;

Neskončno teorij

imamo na razpolago,

meni zanimiva je le ta:

” Da začnimo delati na tem ,

da se začnemo imeti – končno !-

radi .”

In nenazadnje dejstvo,

da je trpljenje odrasle osebe ,

nje izbor;

Veliko je teorij na to temo,

a

nam ne nudijo dejansko stanje,

so le utopija,

kajti vsak izmed nas –

ima svoje ” okolje “,

v kateremu se mora znajti .

Bilo bi idealno,

ko ne bi bilo hrepenenja po ljubezni ,

po priznanju …

da ne naštevam v nedogled ,

kajti vsak ima svoje želje…

predvsem pa upanje ,

da se nam naj ne bi zgodila sprememba v času ,

ko smo srečni.

Pa vendar ni tako,

vedno znova se nam dogajajo spremembe

in

v kolikor nismo več na isti frekvenci z ljudmi ,

ki smo jim pustili blizu,

vztrajamo v ” trpljenju “-

ki se kaže kot konflikt interesov ;

V kolikor sprejmemo to dejstvo,

da so vsi,

ki so nam prišli nasproti,

danost ,

oziroma,

da” so nam – v bistvu dani zgolj na posodo. “

Nekateri bodo ostali dlje,

drugi pa bodo

z vetrom odleteli…

V kolikor pa smo zaslepljeni s hrepenenjem po –

/na primer/

brezpogojni ljubezni,

se nam zlahka zgodi trpljenje;

Tako nas –

“tisti “zgoraj – na Vrhu Olimpa “,

imajo v šah mat poziciji –

s hrepenenjem po ” večno dobrem, prijetnem “

Priznajmo si ,

da smo zmedeni –

v

vsej tej torturi ;

Otroški krik ob rojstvu,

mi je še vedno uganka…

Postavlja se mi vprašanje ,

ali je ta jok krik groze

ob spoznanju,

kaj ga čaka ,

ali pa je zgolj refleks na novo danost ;

Ergo ,

Kaj nas čaka …

Imamo

skupen dom -,

naš planet,

ki ga ne spoštujemo-

bolje ne cenimo,

čeravno je on edino,

kar je stalnica v našem življenju;

Tu –

pa je še ena –

družbena naloga,

očuvanje vrste ..

Iz tega sledi

družina ,

in vse kar nas obkroža;

A,

kot rečeno ,

vse to ni stalnica;

vse se spreminja ,

pomembno pa je ozavestiti to dejstvo ,

vedno , ko začnemo hrepeneti,

ali upati ,

da ko nam je lepo bo tudi ostalo…

S sprejetjem te logike,

nam bo lažje se sprejeti ,

se postaviti na prvo mesto,

da bomo lahko prehajali iz trenutka v trenutek-

brez pričakovanj- torej trpljenja ;

Na temeljih se gradi;

Ne pozabimo tega ,

ne dovolimo si ,

da bomo dopuščali,

da se “gosta megla”,

spušča na “naš dom “

– tukaj mislim na naše telo:

fizično , psihično , čustveno in duhovno;”.

Nobene modrosti ni podano v zapisu ,

je pa izziv za vas ,

dragi moji ,

da jo najdete ;

Prijetno bujenje vsem ,

ki so ozavestili svoj obstoj ;

Vse dobro vam želim ,

Silva Janež.

Dragoceni so trenutki,

ko se od srca nasmejimo ;

najsi na svoj račun ,

ali kar tako ,

ker se življenje v radosti odvija ;

Sama sem “genijalac za frke “,

Pozabljam ,

kje sem parkirala

in mi pride nasproti gospodič,

ki pravi :

” Gospa ,

vidim ,

da ste zmedena,

ker ne najdete svojega avtomobila ;

No-

jaz sem videl ,

kako ste odpirali vrata svojega avtomobila

med njih neskončno ..

a ste odprli tudi prtljažnik,

zato niste videli svoje tablice …”

“Očitno si bom morala v bodoče narisati parkirišče ,

kajti oči mi –

v razliko od pameti ,

še služijo ” ,

sem mu z nasmehom dejala ;

Potem sva šla na kavo ,

še prej zaprla prtljažnik ,

za vsak slučaj

in se ob tem še kako zabavala ;

Moj dragi kužek Tay ,

pa je s hvaležnostjo “pobožal rešitelja “,

jaz takoj povelje :

” pusti ljudi ! “

uboga ,

pa spet ” priden “…

in v smehu,

se nadaljuje zgodba ..

Naj se tudi vam začenja dan ,

dragi moji,

v radosti

in z nasmeškom v sebi

in mimoidočim ,

vaša Silva

Dobro jutro dragi moji ,

ste se že prečekirali ,

kam vas pastirji peljejo-

in kaj nas čaka v prihodnosti ..

Jaz sem se

in –

ni mi lahko ,

a pomembno je ,

da vem,

kako moram znotraj danosti –

odreagirati ;

Vaša Silva Janež.

Dajmo,

nehajmo že enkrat biti “žrtve !”

Da bo takoj jasno ;

Tukaj ne mislim na vse –

nemočne žrtve vojnih grozot

in

nedolžnih otrok in sicer -v času ” miru “,

ko svojo slo svetni

in posvetni ” vladarji ,

nekaterim za vzgled

in opravičilo ,

zlorabljajo svoje poslanstvo

in se izživljajo nad nedolžnimi !! “,

mislim pa tudi na nedolžne .. nemočne ,

ki jim nasilje v ” tišini zidov ” ,

jemlje življenjsko energijo

in

jih za večno zakoplje v “zidove tišino ; “,

Tudi živali,

skratka ,

planet v celoti ,

je že ” na meji ” ,

in žal ,

ne vidim več možnosti vrnitve v čas ,

ko smo si planet pošteno delili ;

Zdi se mi ,

da ne zaznavam več ljubezni ,

ampak zgolj zadovoljevanje naših potreb !

da si bomo na jasnem ;

Pripovedujem,

kot vedno iz sebe ;

Kaj to pomeni ?

Preprosta zgodba :

” Dogajajo “-

se nam starši ;

zgodi se prva ” ljubezen”,

nato partner,

za katerega ,

katero smo se odločili-

a,

kaj ko zmes skočijo še šefi

in

sodelavci na delovnem mestu,

ožja družina in širša ,

kak prijatelj, prijateljica ,

pa seveda kak sosed , soseda…

In ,

ne nazadnje

politika

,kateri akterji

ki so vedno ,

kot že rečeno nad nami-

s svojimi sredstvi moči.

/ ki smo jim jo mi sami dali ! /

In

tako opažam ,

da je človeštvo nove dobe

v nenehni frki,

zato nastopi pri enih revolt ,

drugi ,

pa si nadenejo mavrična očala ;

Ugotavljam ,

da sredine ni …

In to me skrbi …

Zavedam se ,

kako široko je ” obzorje ” vseh,

ki nas –

na naši življenjski poti usmerjajo,

in se sočasno od nas oddaljujejo .

V različnih obdobjih svojega življenja,

sem se vedno spraševala :

“Ali se človeštvo zaveda ,

da nas drugi ne morejo pogojevati ; “

Je to sploh možno,

ob vseh podobnih reakcijah

“malih ” napram velikih;

Na primer : David in Goljat,

ko je fantek s pračo ubil velikana nasprotne vojske ,

ali našega Levstika delo : Martin Krpan,

ki je sredi Dunaja premagal Brdavsa ;

No kljub temu,

podaja pisatelj Slovensko naturo :

” Vse za Vero , dom , cesarja “…

Že iz samo dveh zgodb,

je jasno ,

da se tega večina ne zaveda ;

Nekatere etike,

so se pri tem ” zazrle ” v reinkarnacijo ;

Pomeni ,

da si ” že v naprej določeni usodi”,

ki je posledica prejšnjih dejanj

in se ji ni moč upreti ;

Ta opcija mi je nesprejemljiva ,

ker povzroča pasivnost duha

in telesa !

Tudi druge-

strnjene v smislu- patriarhalne družine

in Boga, –

moškega spola,

mi niso smiselne ,

(milo rečeno ! )

Kajti ,

kdo nam da to ” moč vedenja,

da sploh je Bog – človeška forma ,

v katero verjamemo,

kot edino sveto !

In

ta je za vsakega drugačna ;

Tudi –

znanstveniki ,

ki verjamejo le v znanost ,

imajo o nastanku vsega ,

svoj v- pogled ;

Ergo ,

ne iščimo pri drugih nekaj ,

kar nam ne zmorejo,

ali nočejo dati

a še manj na tiste,

ki jih je strah življenja ..

Bodite pogumni ,

bodite svoji

in

v dobro vaših potomcev .

Orwell -a 1964 ,

pa si –

za svoje drage ,

le preberite..

Če že “nimate časa”,

da se- v dobro svojih ljubih uprete –

novodobni vseobči zemeljski diktaturi ,

si vsaj “približajte uvid v čas,

ko nas več ne-

ne bo več na tem planetu.

Kajti ,

tokrat ,

pa res ne bo več upanja, ne praspomina !

Kar se mene tiče ,

uživam v danosti

in jo čekiram …

Z mojimi dragimi sem v sinergiji..

Oni ne rabijo vizijo Orwella : ” 1964 “,

so ga že prebrali ;

Tudi scenarij epidemije – pandemije ,

so spoznavali skozi različne mnenja.

” Nikoli več ne bo tako ,

kot je bilo “,

so misli ,

ki ne prevevajo le politike ,

ampak tudi nas – demos,

ki ima danost ,

da se nenehno spoznava

in

skozi to,

tudi družbo .

Tako nam je jasno ,

da tako bo,

ker je to v človeški naravi !

Imeti vedno več .

Hlastati po materialnem…

Tako je v nas vedno manj ljubezni .

Prevladuje pohlep ! ;

Naj se vem dogaja prijetno,

znotraj danosti ,

dragi moji ;

vaša :

Silva Janež.

To,

pa lahko dosežemo le,

če utišamo um ;

Primer:

ko gledamo pikapolonico ,

ki je priletela na našo dlan ,

odmislimo vse kar vemo o njej.

Pomembno je ,

da jo zgolj opazujemo ;

Kajti ,

če smo preveč navdušeni,

smo omamljeni,

nasedamo umu

oziroma v vseh vražah ,

ki jih o njej pomnimo ;

Takrat smo na meji naše projekcije

in

stvarnosti ;

Vemo ,

da obstaja toliko projekcij ,

kot nas je ,

na tem planetu ;

In

vsak um živi v svojem svetu.

Lahko se smejite neumnostim drugih,

toda dokler se ne začnete smejati svojim lastnim neumnostim,

ne boste mogli postati človek “vseobčega “,

oziroma zaznati globoko v sebi tisto nekaj ,

kar nas povezuje s celoto

in vnaša v nas vedenje ,

da smo del tega .

To je ozaveščanje ,

ki nam da notranji mir ,

ker vemo,

da smo ENO ;

z vsem.

vaša Silva Janež.

PS: Danes :

Sedela sem v ambulanti ,

in zgodil se je čudež,

tako je moje izvide komentirala dr.

kajti –

zdrava sem .

Brez tablet ,

polna energije .

Presrečna ;

No,

testiranja so trajala skoraj tri ure

in med čakanjem ,

sem se ” vključila na mojo stran FB- ka ” ,

da bi si krajšala čas ;

Glej ga zlomka ,

sami neki liki pred mano ,

pa si rečem ,

bom pa tudi jaz tako odgovarjala ,

za lepo misel mi podano.

Prej sem ,

vsakemu odgovorila osebno ;

Skratka ,

že nekaj časa nazaj ,

so mii ponudili mojo inačico lutke-

v vseh razpoloženjih !!!!

Cool , navdušena ,

a sočasno žalostna !!!

Hitro,

v “neosebno “-

gre to naše druženje …

Prijetno bujenje vam želim ,

vaša Silva

Nikoli nisem stremela k uspehu ,

vedno sem le delala ,

kar sem si želela ;

In to je največji dar ,

kar sem ga ob rojstvu prejela;

Kajti takrat,

ko sem vdihnila zrak

tega planeta,

nisem zaman zajokala ;

Kot ,

da bi vedela ,

da ne bo lahko ..

zato sem se brez strahu

od vsega začetka-

na novo pot podala ;

Delati tisto ,

kar si želiš

in oditi iz ” zgodbe ” ,

ko si dosegel svoje,

ker to veš,

je velik privilegij ;

Pa vendar ,

priznam,

da sem velikokrat “muhasta”;

usmerjena vedno naprej ,

v svoje videnje

in

ne prisluhnem meni dragim ljudem tako ,

kot bi morala ;

Opozarjali so me ,

da se lahko marsikaj od mene ” naučijo ” ,

a

da bi se tudi jaz ,

lahko veliko naučila od njih;

In prisluhnila sem jim ,

predvsem v smislu,

da svoje ideje darujem-

na internetnih povezavah,

kar ni v kapitalističnem duhu

da imajo prav ;

To je neka nova era ,

ko je zelo težko ,

celo nemogoče ostati –

v varni coni

intelektualne lastnine,

so me podučili ..

In pokazalo se je ,

da je temu res tako;

Samo poglejmo v globok tolmun ,

med FB strategijo

in

Evropsko zakonodajo ,

na to temo;

Rečem si ,

vse je energija

in da je danes –

to že dokazano znanstveno dejstvo ,

tudi na tem planetu..

Pa pustimo to ;

itak ima vsak svojo percepcijo;

Skratka,

moja logika ,

je sila preprosta:

Vsi smo tukaj za to ,

da si delimo ,

kar ustava

” Vsi za enega , eden za vse ! “zakoliči ! ;

Vzajemnost je pomembna ..

To ni iluzija?

Pa se vprašam ,

ali je ta ” pojav ” kraje intelektualne lastnine –

zgolj na internetu,

ali še kje drugje ..

O, la , la

seveda –

med politiki sveta

in vsa novodobna tehnologija

se gradi na kraji ! !

Žal pa ugotavljamo ,

da je v globalnem svetu

na intelektualnih krajah,

v vseh sferah ,

človeštvo – ” tehnološko “najbolj napredovalo

in sočasno najbolj nazadovalo !!.

Ergo ;

Obožujem znanstveno fantastiko-

seveda , literaturo .

Zato bom ,

v epilogu na to temo zapisala misel ,

enega izmed ruskih pisateljev ,

ki je svojo zgodbo takole zaključil :

” Človeštvo ,

se je končno združilo ,

povezali so vse računalnike na tem planetu ,

in kot prvo postavili vprašanje :

“Ali obstaja Bog ? “

V sekundi ,

dobijo odgovor :

” Pravkar ste ga spoznali ! “

Ps: Ne zbiram všečke,

me poznate- dragi moji ;

Sprejeli ste me ,

preprosto ,

elementarno, vsi ,

ki čutite –

bolje-

dojemate Uniiverzum

kot jaz ;

Pomeni ,

da vas ne moti ,

da sem v svojih objavah ,

slikah,

malce provokativna,

nekaterim tudi ne – všečna..

Kajti,

v podzavesti veste ,

da sem odkrita;

Ob vseh kalvarijah okoli kraje profilov

in

intelektualne lastnine s strani blokade FB operaterjev,

mi je prijateljica Edita Medvešček ,

poslala iz starega – odtujenega – – blokiranega profila

nekaj prekopiranih tekstov,

ki sem jih tisto leto pisala ;

In glej ga zlomka ,

med njimi mi je s posebnim sporočilom

poslala tudi Fb objavo ,

ki se glasi :

MILION VŠEČKOV ZA OBJAVE : Silva Janež.

Vedno ,

ko se mi ” prime ” moj novi profil ,

me zablokirajo, tako , da ne morem več objavljati..

A, sem klena ,

zato mi je to na nek način tudiizziv;

In tako sem odprla že 4. profil ,

kajti zaenkrat lahko le pišem ,

no-

kmalu bom spet slikala

in tu Fb in ostali internetni operaterji ,

nimajo :

” pravo glasa ! “

Prijetno si naredite dragi moji ,

seveda – znotraj danosti ;

vaša

Silva Janež.

Dolgo nazaj ,

sem zapisala to misel ,

ki velja –

kot prispodoba za vse ljudi-

željne svobode

tega sveta.

Odločitev je naša –

kar pomeni .

da bomo sebe skozi dobroto

in sočutje osvobodili-

ali-

pač z nešteto izgovori ,

zatajili.

In seveda

v nesreči svoji ,

druge zanjo krivili ;

Tokratni moj zapis-

ni namenjen zarotam

na naši in svetovni –

vsakdanji sceni,

ampak našim medčloveškim odnosom .

V pripovedovanju bom kratka ,

strnjena –

podobno kot v telegrafskem sporočilu;

V mojem spominu –

se je vse –

v trenu odvijalo ,

kot – da bi bilo danes,

druženje s sinom

ob njegovem rojstnem dnevu ;

Nekoč – nekdaj ;

Oba z očetom sva bila Prekmurca – soseda .

Na vsake kvatre ,

bolje rečeno ,

dvakrat na mesec ,

smo obiskali naše drage v Prekmurju ;

Preden so se zgradile avto ceste ,

smo se nekoč –

po stari poti

peljali enkrat dlje ,

kot sedaj -iz Lj. v Ms:

A,

vnukec je bil edini ,

ki so se ga –

na prvo žogo razveselili..

Vam je poznano ?

Potem pa se je začelo tisto:

Mlada sta ,

uživajta ,

mi pa bomo skrbeli za malčka .

Šokirana,

saj tega nisem pričakovala

in zmedeno sem iskala pogled dragega,

a se mi je umikal ;

In

o- la – la ,

trajalo je ,

da sem rekla “v redu “;

Pa sva šla na jug .

V Poreč-

v Zeleno laguno ,

kjer je bilo za mlade dobro preskrbljeno-

nič slabše ,

kot je danes .

Uživala sva ….

o tem ni dvoma ..

a pazi ,

vsak dan sva stala v vrsti pred pošto ,

da sva telefonirala domov- v MS.

( mladim , ki to berete , naj pojasnim ,

da ni bilo mobitela )

Jaz seveda radostna,

a sesuta obenem ,

ob poslušanju čebljanja najinega srčka ,

a predvidevam ,

da enako tudi z očetove strani ,

ni bila lahka .

Skratka ,

strnem razmišljanje v dejstvo ,

da sva ga vsakič,

ko je šel od naju stran ,

pogrešala ;

Danes :

proslavljamo rojstni dan sina;

Kot vedno ,

smo naše osebne praznike slavili doma ;

Žal

očeta ni bilo med nami ,

a čutili smo ga ,

skozi izkazano ljubečo misel namenjeno njemu,

tam na drugi strani mavrice ;

Slavljenec

in najdražji povabljeni ,

so bili že v veselem razpoloženju,

ko sva se s Tay-em odšetala po dolgem hodniku;

Sine žari ,

ko me vidi ,

kako sem free,

kako sem spet polna energije;

Slavje poteka spontano ,

a kar naenkrat so se vsi oddaljili iz prostora ,

in ostala sva za trenutek sama ;

Mama in sine ;

Potem,

ko so se ostali dragi

umaknili v druge sobe,

je sine glasbo ,

ki je bila prej zgolj kulisa radosti in smehu,

pojačal do prepoznavnosti melodij.

Spontano se je začelo,

ko vstavi ” ključ ” s posnetimi melodijami

in mi pravi :

Mims ,

to so pesmi ,

ki jih imam že nekaj časa posnete ,

pa se dajva igro ,

” jo poznaš,

oziroma ,

ali si si kdaj nanjo plesal-a “.

Ti-

mims ,

pa ugani , katera pesem je ,

in kdo jo poje …

Pismo ,

sine nimam pojma kaj si posnel ,

a dajva stavit :

če zadene eden od naju večino zastavljenih vprašanj ,

da poraženec –

zmagovalcu milijon evro ;

Pa se je zasmejal od srca

in rekel ,

“Ok –

za 20 evro se pa res greva “

Zacementirano !!

In

pritisnil je gumb

in midva sva pela ,

se smejala ,

tudi zaplesala ….

radostna ,

izpolnjena .

čez čas ,

so se vrnili ostali dragi

in nadaljevali smo z igro ,

ki sva jo začela ;

Potem me je v globoki radosti objel

in dejal:

“Mims ,

kul si

vidim ,

da ti po operaciji dela srček “100 / h. “

Nato torta

ena svečka ,

želja ob pihanju

in objem topel ;

Zaključek :

Takrat ,

ko osvobodiš sebe ,

osvobodiš tudi svoje najdražje .

Dobro jutro dragi moji ;

Veste ,

če je vaša draga oseba z boleznijo zaznamovana ,

naj bo radostna ,

kajti nikoli ne vemo ,

koliko trenutkov veselja ,

sreče

in radosti nam bo darovano ;

vaša Siva Janež.

Dobro jutro ,

dragi moji

in

seveda krasen dan ,

da o večernih –

“mističnih urah”,

ne govorim ;

Od kod mi ta misel,

sem se –

kot ob vsaki novi –

sprasevla..

No,

te enigme –

se vedno nisem razvozlala.

Nekje –

globoko v sebi pa cutim,

da je cas,

da se posvetim sebi’

oziroma svoji dusi,

ki je – ob empatiji –

skozi srce trpela.

Veliko ljudi sem se-

na svoji zivljenjski poti dotaknila,

a,

empatije,

ki je zame enako ljubezen,

sem le redko “dobila “.

Saj so me

in me imajo radi,

A

vprasanje je,

ali me sprejemajo tako,

kot sem.

Kajti empatija pomeni,

da s vzivimo v zivljenje drugega.

Potem pa ga

skozi to dejanje spoznavamo

in kasneje sprejemamo

in mu na ta nacin pomagamo,

da se osvobaja starih,

zlih vzorcev,

ki so mu v skodo

In sicer.

Malo je tega,

katerega posledica je socutje,

ki pelje z dejanji nasimi –

do brezpogojne ljubezni.

Ampak so.

In taki bodo ohranili naso vrsto

In sicer planet.

Se je kdo vprasal,

zakaj je zajokal ob rojstvu,

na tem planetu..

Znanost ima prav,

ko pravi

da zajame zrak,

ki je po vsej verjetnosti –

kljucni moment –

element zivljenja vseh vrst

na planetu.

Cas je,

da neham pripovedovati-

skozi slike

se manj skozi tekste,

kajti slike si ustvarjamo

skozi lastno percepcijo.

No-

teksti – dobrohotni

iritirajo tiste,

ki so na “drugih” frekvencah.

Kako iz tega ven, je vprašanje za milion dolarjev,

ali pač osredotočenje

in pogum ;

a,

vem tudi,

da so casi taki,

ki ne dajejo individumu,

da resi zlo –

na tem planetu.

Naj zakljucim

to moje poberkovanje

in vam zazelim

krasno bujenje v novo

in nadaljevanje, v tem duhu ..

Posiljam pa vam foto- utrinke

z mojima dragima.

Kot vedno,

je eden za fotoaparatom

S Tayem ,

pa imava vedno dovolj empatije

drug za druga.

A,

ste vedeli

da zivali sanjajo.

.

Danes

sem se “sprehodila “

po Instagramu ;

Prijateljica me je usmerjala,

v želji ,

da čimprej ” skopčam pravila igre”

No . tiste lojtrce ,

mi še ne gredo v betico – čemu so namenjene ?

Dolgo sem odlašala ,

sem mislila ,

da zaradi let ,

oziroma sem dvomila v to,

da je boljša spletna stran od Fb..

Ostale , pa so zame zgolj v smislu :

” Poglej in zapri “;

No,

da nadaljujem ,

o tem ,

kako sem se z izzivom soočila..

Skratka ,

zakaj bi se mučila ,

sem si dejala

in

poklicala sem friendico ,

staro poznavalko , ki me je usmerjala:

Seveda

je koj začele s stavkom:

Facebook

je že “pase “,

kajti vse –

kar se v svetu dogaja ,

lahko vidiš s klikom na Instagram,

ko si to zaželiš,

in

še nekaj “novodobnih “,

mi je link podala;

Pa sem se z velikim “entuziazmom”,

spoprijela nje izziva

in spoznavala bit Instagrama ;

Verjetno ,

nisem “prišla ” v srž spletne strani ,

a sem z veseljem nalagala fotke,

ki mi jih FB ,

podobno kot tekste,

ne bo odtujil,

pa če tudi ,

itak jih imam naložene na mojem osebcu :

Tako –

sem na plano potegnila eno mojih misli,

v želji ,

da uresničujem svoje cilje ,

kar pomeni ,

da

potrebujem –

tudi spremembo svojega načrta ;

Moj Instagram je :

SijaTay,

Skratka ,

pomembno je,

da smo izpolnjeni ,

beri –

srečni

to smo pa lahko le ,

če si nekaj želimo ,

tudi uresničimo ;

Dobro juto ,

pa en krasen dan –

ne premrzel..

Skratka ,

želim vam radosti polno,

vaša Silva Janež.

Pismo,

a-

si ne želimo vsi tega ,

ne glede na leta ;

Da ,

želimo si vse to

in še kaj-

skozi celo življenje!

Žal pa je v nas vtkan dvom ,

da smo tega vredni,

ali,

da nam je ta dar ” dan ” –

ali odvzet ;

Ta tema ,

je večno vprašanje v času ,

ko nastopi faza krize ,

v umu

in v duši;

Nihče mu ne uide ,

kajti smo del njega ;

Zato

nikar ne živite v upanju ,

da ste izvzeti

iz univerzalnega uma ,

ki skupaj z nami

ustvarja naša –

to zemeljska leta .

Sprejmimo danost ,

da je življenje nenehno spreminjanje ;

da je kot valovanje ,

znotraj katerega smo zgolj kapljica ,

brez katere valovanja ne bi bilo ;

Dragi moji

naj se vam uresničujejo vse vaše želje ,

in

da ne ostanejo le upi ;

vaša

Silva Janež.