Danes,
sem se –
pozno zvečer peljala proti domu.
Bila sem pri sinu ,
ob meni kuža Tay –
spokojno spi ,
saj ga je očitno druženje z mojimi ,
spravilo v stanje Nirvane ;
Takrat ,
pa poriv,
podzavestno čutenje,
ki se ga ne da opisati,
preprosto je …
Želja ,
da bi poklicala mamo .
Bila je tako močna želja,
da sem le- to ozavestila
in
sem sem ji v mislih začela “pripovedovati”:
Tukaj se je čas ustavil ..
Spomin me – v nečasju –
popelje v Šalamence ,
kjer sem se “prebujala “
kot otrok;
Pri tem ,
so mi pomagali
moj dedek, teta in bratranec – bolj dušni brat Jožek;
Skratka ,
z mojimi dragimi –
sem gradila svoje osebnost .
Mama,
pa je –
med tem delala v tovarni Mura ( naš ponos Prekmurja )
a-
je vsaki vikend –
deset km pešačila ( neglede na vreme ) ,
da pride do mene .
A,
kaj ,
ko se je potem trudila ,
da je z deli okoli mene
želela razbremeniti moje doma.
Žal ,
tega otrok ne razume,
ampak –
začuti bolečino
in
verjame ,
da ga mama ne mara,
saj ga ne ” vidi “,
kaj šele ljubkuje ;
Spomin gre vedno bližje rojstvu.
Spomnim se ,
kako sem se prebujala pred mamo ,
s katero sva spali v stari – kmečki postelji .
Umaknila sem se na rob postelje ,
ob mrzlo steno,
v želji ,
da ji bo ugodno spanje…
Tako v prebujanju dneva ,
sem jo opazovala ,
presrečna ,
da je ob meni .
Bila je tako spokojna
in zame nenadomestljiva.
Po dolgem času sem jo začutila,
kot mamo –
in ljubezen otroka –
se je prebudila ;
Naenkrat sem jo razumela ,
pa ne na nivoju uma ,
preprosto sem si jo-
ob sebi želela.
Teta ,
/naenkrat /
ni bila več moja mama ;
A ,
žal- lastna mati,
ni imela te želje –
po objemu lastnega otroka ;
In tako sem jo čakala leta in leta;
In ona je prihajala,
neglede na vreme …
a,
nikoli me ni objela ,
nikoli mi ni rekla ,
da me ima rada .
Še danes mi ni jasno ,
zakaj pogrešamo to ,
a tako je ,
na srečo bilo vsaj pri meni,
saj sem spontano trosila ljubezen
za obe .
Minevala so leta
in
pri mojih 7 letih
me je pripeljala v najin dom.
Ena sobica,
sredi mesta.
Po šoli sem vedno sedela ob oknu in opazovala ,
kaj se v okolici dogaja .
Glede na to,
da je delala pozno popoldne ,
mi je prepovedala zapuščanje sobice v pritličju ..
Seveda-
da sem bila zvedave nature,
tudi v svobodi vzgojena,
zato sem zapuščala sobo
in se igrala s sosedovimi otroci ;
A,
kaj ,
ko je prepoved postal resnična drama ;
Žoga ,
ki mi je bila v dar od nje ,
mi je padla za omaro..
Skupaj s sosednjimi otroki ,
smo jo spravili nazaj ” na varno “,
A,
denar,
ki ga je mama imela v nočni omarici ,
je izginil..
To je ugotovila –
kak dan kasneje ;
Potem pa se je zgodil potres ..
Ne vem s čim ,
ne kako dolgo me je pretepala ,
zasliševala ..
“kje je denar !!? “
in začela sem si izmišljevati vse sladice,
ki sem jih poznala ,
samo,
da ne bi izdala , da sem zapustila najin dom .
Ne spomnim se ,
da sem jokala ob vseh udarcih ,
sem bila ledena
kot mama ;
Sprejela sem krivdo nase ,
da sem spustila sosedove otroke v najino sobico,
da bi izza omare spravili žogo.
Čutila sem se krivo v sebi ,
ker nisem ubogala njene zapovedi .
Res sem se jo bala .
A, to ni bilo najhuje ;
Pred mano je naglas pisala pismo mojemu dedku in teti,
v smislu ,
kako sta me vzgojila ,
da kradem ( poenostavljeno ).
Potem pa mi je dala pismo
in mi zabičala ,
da sem ga predala namenjenim;
Pojdi ;
mi je ukazala .
S kolesom
sem prepešačila deset km dolgo pot do Šalamencev,
kajti vsak košček telesa,
je bila ena sama rana ;
Takrat ,
ko sem prišla domov ,
sem skrila pismo med zloženo perilo;
Dan je mineval..
a tako dedek ,
kot teta ,
sta zaznala ,
da se v meni nekaj zanju –
nesprejemljivega dogaja ,
a sem zaznala skrb;
Večer,
objem za lahko noč,
mene zaboli..
Teta me pregleda ,
je slutila , da nekaj” ne štima “
in
da ,
res ni bilo bele kože na mojem telesu ;
Nikoli ne bom pozabila teh solz ,
ko mi je dajala mrzle obkladke na rane ;
Pismo sem jima v strahu ,
ali v bran ,
kljub vsemu pokazala ;
Bujenje ;
” Picika moja ,
zdaj pa ideva v Soboto , k mami “,
mi je dejal dedek .
Pa sva šla,
lepo počasi ,
vsak s svojim kolesom;
Ko sva prispela,
pa mi je dejal :
” picika moja mala ,
zdaj pa se idi špilat ; “
In sem šla ..
Čez čas sem se vrnila ,
mogoče ravno ob pravem času ,
ko sem videla mamo kako joče , nje očeta ,
pa govori : ” da se to več ne ponovi “.
Mineval je čas
in mama je skuhala puding,
ki je kar tako ” poniknil ” ;
Bila sem pri mojih ,
tako ,
da je spoznala ,
da ima nekdo ključ od naših vrat ;
Hišnik ,
oziroma njega otroci;
Naj dodam,
da nobena fizična bolečina ni bila v življenju hujša ,
kot psihična ..
Takrat ,
ko duša joče .
Vedla sem ,
da se moram osvoboditi tega “jarma “,
zato sem se podala na pot samoiskanja .
Skozi empatijo ,
nje povedi ,
sem se soočala z nje bolečino.
Mama ,
je bila otrok ,
ki so jo starši dali v rejo h teti.
Doma je bilo še šest lačnih otrok –
preveč glede preživetja,
še manj izobraževanja !
Počutila se je izdano.
Bila je talentirana in pametna ,
a v tistih časih ,
ni bilo zanjo druge izbire;
Ljubezen v časih ,
ki ni bila dovoljena tudi pri nas ,
če se je ne odobri iz vrha svetne in posvetne politike,
je skorajda uničila življenje matere in hčere!
A,
zgodila se je srčnost – njej najbližjih ;
Tako sem odraščala v varnem ,
in ljubečem okolju dedka in tete , ter bratranca ,
ki mi je bil kot brat.
Kasneje ,
sicer v strogem domu,
kar pa zame po izkušnji hudi ,
ni bil več problem ,
saj sem bila končno ob mami,
tudi z očimom ,
ki je blažil rane,
me branil
in me spodbujal za znanje-
in srčnost s svojim primerom.
Tudi sama sem mati,
a osvobojena,
saj sem skozi empatijo dojela ,
kaj vse je moja mama pretrpela.
Bila je hladna v čustvovanju ,
a vedno,
ko sem jo zares rabila ,
mi je bila v oporo ..
Srečna sem ,
ker mi ni bila namenjena nje usoda ,
a sočasno sem jo v srž biti sprejela ;
Soočanje z ljudmi ,
ki so nas zaznamovali,
nam daje
svobodo ;
Dobro jutro ,
krasen dan
vam želim dragi moji ;
vaša Silva . Janež.
