Prepričana sem , da se moramo večkrat opomniti , kaj vse smo že naredili,
na poti našega življenja;
In nenazadnje, ne smemo pozabiti , da so naši otroci tisti , ki nas opozarjajo ,
da so naši spomini tudi v njih genom zapisani;
Kot sem že nekoč zapisala :
” Naloga staršev je ta , da se njih otroci ne bodo zdravili od otroštva ; ”

Zato od kar zaznavajo naša čustvovanja , spremljajo naša dejanja , sprašujejo in sprašujejo, da se nam že rola..

Spominjam se , da je bila nikoli zadosti krat podana poved o tem , kako sva se z očijem spoznala, kako, kdaj sta me dobila…. ,
ali sta babica in dedek res jokala , ko sta me prvič stisnila k sebi ,
ti oči , pa si naju z mami tako stisnil , da sva oba zajokala ….

Pomeni , da naj nam še tako govorijo , da se da ” spomine izbrisati ” brez ,
da se z njimi soočimo, sem prepričana , da so v zmoti ;

Kajti spomini živijo z nami – v trenutku zdaj ,
ki pa je sprejeli to , ali ne, že spet trenutek v preteklosti.. ;

Spomini so kot krog , ko sta začetek in konec – isto ;

Sinu sva povedala ” zgodbo ” o tem , kako sem neko popoldne, v slaščičarni sredi Ljubljane, očetu prišepnila , da si želim imeti otroka z njim..;
Sine nestrpen:” No in kaj si na to rekel oči ?”, vpraša in nepremično čaka odgovor …

Takrat pa tišina preplavi prostor ;
“No, oči …. ” pravi in ga gleda v zenico očesa..
” Oprosti sine , obudil si mi prekrasne spomine …in ostal sem brez besed ” mu pravi in nadaljuje…

Bil je sončen pomladanski dan, ki sva ga izkoristila za dolg sprehod ;

Odločila sva se , da greva potem v kino ” Union “.

Pogled na uro nama je dovoljeval še kavo v Maksi -slaščičarni;

Oba sva kadila in tam je bila drugačna scena kot danes ; Dobivali smo se študentje od vsepovsod in ne le meščanka gospoda ;

Veš , mami je pred tednom  diplomirala s posebnim priznanjem iz “planiranja turizma “;

in njena diplomska naloga je “rušila sistem “, kot sama rada pravi svojim uspehom ;

” Diplomski izpit sicer nisem opravila z odliko , preveč sem hitela z željo , da čimprej zaključim študiji , se zaposlim in osamosvojim ..a diplomska naloga je bila popolnoma samostojno raziskovalno delo in sem ponosna na triindvajset letnico , ki je to uspela napisati  ” je doda mama ;

Očka nadaljuje, da mi približa trenutek , kako , kdaj in kje sta se odločila , da me bosta imela  ;

“Sedela sva ob okrogli mizi, v futuristično izdelanih stolih , pila kavo in kadila in se držala za roke ;

V nekem trenutku , je mama onemela , njen obraz je zažarel , nakar me je  pogledala v oči ..tajalo je verjemi mi …in rekla :

” Končala sem študij , sem se že pozanimala za delo in imam možnost, da ga dobim ..

Ti si že leto v službi in imaš prihodke ..

potem kratka tišina , pogled njen se zazre v globino , nakar se naglo dvigne in me vpraša : ”

“Kaj , praviš na to , da bi imela otroka…”

“Ostal sem brez besed , kot vedno , čeravno sem jo poznal že šest let… ”

“Lovil sem sapo , da ji odgovorim , sekunde so postajale neskončnost , saj nisem mogel verjeti , da si je prav z mano  zaželela otroka .. ! ”

“Vstal sem in jo objel , ter jo zavrtel mimo miz in presenečenih gostov..”

“Imela bova otroka …imela bova otroka .. imela bova otroka … sva se smejala in ponavljala v neskončnost … ”

In zgodila se je sreča ; dogajala se je radost trenutek  za trenutkom  , da za dnem, mesec za mesecem , leto za letom ..

Ljubezen popolna ;

“Mi smo mala srečna družinica ” sij o vzel za svojo radost sine ;

Življenje teče in nekoč -nekdaj, ko sem bila jezna na moža, sem si postavila,ne zavedajoč se , na glas vprašanje :

” Le zakaj sem izbrala ravno njega za moža, ko pa sem imela toliko kavalirjev” …
Pa zaslišim glas otroka svojega za sabo, ki mi tiho , a vzhičeno govori ..

Mami, dala sta mi možnost , da sem…
Nikoli več ne dvomi v svoje odločitve, mama .

OBJAVE SOVRAŽNEGA GOVORA ,
KI SE POJAVLJAJO PREDVSEM NA-INTERNETNIH OMREŽJIH, NAKAZUJEJO NA TO,
DA SMO NA NEK NAČIN PRESTRAŠENI,
OZIROMA OSAMLJENI ZNOTRAJ MNOŽICE IN SI ZATO,
KOT ANONIMNEŽI ,UPAMO MATERIALIZIRATI NAJBOLJ TEMNE MISLI, SAJ SMO VENDAR V VARNEM ZAVETJU DOMA;
SKRATKA DAJEMO SI DUŠKA, SEDIMO ZA MONITORJEM, KAR SI IZ OČI V OČI POVEDATI NE UPAMO !

Iščemo svetno in posvetno -enako orientirane sorodne duše ,da se z njimi povezujemo podobno kot feni raznih skupinskih športnih klubov..

Po navadi se v kriznih časih , tak strah spremeni v negacijo vsega slabega okoli nas ,
ali pa ga spremljajo jeza , do različnosti oziroma –
do drugače mislecih in v končni fazi tudi do agresije..

Tovrstna povezovanja nam dajejo navidezno pomembnost in počutimo se močnejši, in bolj sigurni ,kot dejansko smo..

Pa vendar, zakaj nam hitro razvijajoča se tehnologija jemlje še tisto nekaj dobrega v nas in  nas oddaljuje od srčnosti ,strpnosti in empatije..
Se skozi vedno pogostejšega zatekanja k le tej, počutimo osamljeni bolj ,kot bi si radi priznali ???

Prepričana sem, v kolikor bi si večkrat priklicali ta občutek resnične osamljenosti in se z njo zavestno soočili, da ne bi bili tako pasivni, ko bi nas oblastniki s svojimi psi, galopirali do roba prepada ;

Zanimivo, da marsikoga golota “svetega telesa ” pretresa z gnusom ,
a vsa trupla nedolžnih, kilometre stran , pa so sprejemljiva ,saj so nas oblastniki ze navadili ,da so del nas, kot reklamo za hladno pivo !!

Zato odmik glave od grozot , podobno kot za časa nacizma ,ko so vonjave po sežganih truplih sosedom taborišč in širše , kazala na masakre,
a oni so v zagovor svoji pasivnosti ,samo skomignili z rameni..češ , kdo si je pa upal povedati na glas in tako riskiral tudi svojo glavo.., družino..
Nikakor pa niso priklicali – ” tisto nekaj dobrega v sebi. “, ne poguma ,da bi skozi empatijo bili sočutni…

Mucenja civillega prebivalstva ,smo danes izpilili do skrajnosti. !
In ravno tako smo do skrajnosti otopeli, kot slika tega androida , robotata, ki je brez strahu in se ne sprasuje , ali ga je “konstruktor ” programiral njemu v dobro ,ali v slabo..

Nekoc je nagovarjal diktator svoje drzavljane in kritiziral prejsnjega, hujsega od sebe..
Pa zaslisi glas iz mnozice:
” kje pa ste bili takrat vi gospod predsednik.,”
Presenecen vodja ljudstva povprasa ,kdo je postavil to vprasanje , a v dvorani mucna tisina
Takrat je njemu in mnozici odgovoril… : “tako kot ti ,
bil sem tiho v mnozici !”

Seveda bomo rekli..
Pri nas pa ni tako,mi smo vendar v demokraciji….
Nobenih vprašanj – tokrat ,ne bi na to temo ..

Pa bi bilo dobro odgovoriti si na vprašanje..

Kajti, začenja se še ena preizkušnja ” demosa ” , na poti odločanja, o tem ,
” KOLIKO NAM JE VREDNO ŽIVLJENJE …..”

In ne politična stran !

Zelo podobno je tudi na znanstvenem področju ;
Tisti , ki sedijo v klopeh ” akademij znanosti “, le še branijo svoje ” pozicije “..
nova ideja , ki se rojeva , jim je v breme, se je bojijo , je ne želijo ..
ne želijo si sprememb, ker bi le te ” odnesle ” njih privilegije ;

Zanimivo , da je znanost še najmanj vprašljiva , saj se vedno znova iz pepela ” Feniksa ” rojeva;
Problem so ustaljeni vzorci , ki so nam že skoraj v genom zapisani ;
Skoraj ?
O tem bi se dalo debatirati , ali zgolj skozi širjenje horizonta …
tistih , ki bi si upali stopati na ” meji ponora “;

Hudo mi je, ko vidim , kam se tisto bitje , ki je na vrhu prehrambene verige usmerja ;
Nikakor v dobro žitelji planeta Zemlja ;
Veliko je aktivistov , ki brani svoj prav ;
Kapital zmaguje, vemo ;
Pa vseeno se ne združimo proti zlu ,
ki ustvarja zlo in neskončnost trpljenja vse občega !!

V naši nravi je želja po druženju nam enakih …
Nekoč ni bilo tako, a so jo svetni in posvetni vladarji počasi vcepljali v vsak genom fetusa in ostale družbe , ki je odmik od diktata kaznovala zelo krvavo !

Mitološka zgodba o ” Babilonskem stolpu ” , jasno pove , kaj se je na sicer preprosti način s človeško vrsto zgodilo ;

Človeštvo je živelo v slogi in naenkrat se jim je pojavila želja , da bi se približali bogovom ;
Začeli so graditi stolp , ki bi jim omogočil pot do njih idolov ;

Le – ti , pa so se razjezili in stolp porušili ..
Za dodatno kazen , pa so jih razdvojili na ta način , da so jim vsilili različne jezike ;
Tako se niso mogli sporazumevati , “se slišati “;
Bogovi so imeli mir , človeštvo pa razdeljeno na jezike , vojne ;

Nekoč je bila v mojih rosnih letih fensi misel : ” Na zapadu ništa novo !”
Seveda , sedaj vemo , da na planetu Zemjlja , ni nič novega ..

Zemlja se vrti , mi pa smo noji, z mavričnimi očali;
Seveda smo napredovali v evoluciji, saj ne rinemo glavo v pesek !!
Vemo , ali ne , itak ni več pomembno ( pa sem realen optimist )
da par družin igra šah s kmeti , na planetu , ki se nam že postavlja po robu ;

Je upanje ;
O, da !!
Le pomisliti moramo na naše potomce ;

Vsa razdvojena, sem šla na Facebook , da sprostim ta čutenja ;
Pa sem našla pomirjujoče sporočilo prijatelja, ki mi pravi :

” Draga Silva. ZMAGOVALEC je naslov naslednje knjige tvoje. Je iskrena tvoja misel, drža. Daješ brez obveznice prikrite, dopuščaš da bogastvo spoznanj se deli med verne in neverne, da dobro se nam godi, ponujen duševni objem te krasi. Stanislav Ž. ; ”
In takrat mi je kot strela priletela misel, ki me je navdihnila z bolečino;
Neverjetno , kako nas nek prijazen dotik prevzame in se ti misel navidez ,
v popolnoma drugo sfero preusmeri ..
Pa se ne ;
Nasprotno , v nas sproži empatijo ;

Bolečina ;
Večkrat sem se spraševala , zakaj nam je genij pisanja Hemingway , dal delo :
kjer ego nad življenjem prevlada ;
Lahko bi mečarico spustil ,
ko nje rana še ni bila krvava …