KAKO ZAČETI ,
KAKO NADALJEVATI ,
DA SE TI IZIDE…. ?

JE VPRAŠANJE,
ZA MILIJON DOLARJEV,
ALI RAJE,
VSAJ ZAME ,
POT NA MARS ; Silva Janež.

Se vam je že zgodilo ,
da niste vedeli ,
kako začeti pripovedovati …?

V smrtni tišini
/ki se samo vam zdi neskončna / –
se čaka ,
kdaj boste začeli ,
a vi ,
ostajate nemi….

„Ok „

izdavite
in pomislite ,-
iz koliko zagat,
vas je ta „ok“
in njemu podobna fora !
rešila iz zagate ;

“OK ”
pa začnimo s povedjo .

Kje drugje ,
kot ” pri samem začetku ;
-beri-
ob mojem rojstnem dnevu…”

“Ne maram daril brez duše …”

Vse kar rabim ,
si znam sama “priskrbeti”,
če ne gre zdaj ,
pa si naredim plan ,
da bo nekdaj-

uresničljivo…

Moji dragi ,
so to sprejeli;

Skozi leto
so –
“spremljali moja pripovedovanja ” ,
in sledili mojim željam ,
seveda podzavestno-
si zapomnili kak detajl ,
ki jim je kasneje ,
še kako prišel prav ;

Seveda ,
je vse dobro vzajemno ,
tako tudi jaz ;

Kajti
čemu obdaritve,
če niso obdarjencu v radost ;

So časi taki ,
” veseli december “,
čas norije, ”
in šopingi –
polni kramarije “;

OK ,
vrnimo se k bistvu ;

Leto ,
ki se je poslavljalo ,
je bilo zame stresno;

Želela sem si novih ,
ne-potvorjenih vibracij;

beri ,
želela sem si spremembo
okolja;
in to ,
ob ekvatorju ,
kjer vedno vse štima ;

vsaj zame.

A,
kaj ,
ko sem porabila denar ,
za postavitve razstave ,
na drugem koncu planeta..

da se ta vložek povrne ,
je pa seveda “ruleta..

Večkrat sem se ,
bolj zase ,
kot sicer- spraševala ,
zakaj še vedno razstavljam
po širnem svetu ..

Zakaj ustvarjam dela
ki niso komercialna ..

Nimam kaj ,
nisem boginja,
sem del človeškega nihanja
znotraj vseobčega;
sem si vedno znova dopovedovala ,
ko se mi finančno ni izšlo potovanje
in seveda,
oskrba mojega kužka ;

A,
eni so mi prisluhnili…

OK, zdaj pa zares anekdota; ;

Novoletno obdarovanje;
prisluh ,
glasba ,
ples
in smeh…

In seveda darila..

Odvijanja le teh ,
so v radost vseh ;

Kar nekaj jih –
vsakdo od nas dobi..

A ,
tokrat,
je bilo darilo
od meni dragega
” kuverta ,! ”

Darilo ,
lepo zavito
in v epruveti orhideja ,
meni prvič videne –
rdeče barve ;

Odpiram ..
ga gledam ..
ostalim namenim le bežen pogled ..

čutim njih nemir ,
skozi tega ,
stopnjujem svojega;

Odprem ovojnico
in v njej se mi ” zrcalita karti za Maldive ” ;

Gledam ga ,
verjetno nejeverno,
zato kar nekaj časa
čaka na ” končno reakcijo “…

in kmalu jo zazna,
v mojem toplem pogledu ;

Tako ,
kot vsi ostali,
ki so me obdarovali ;

TRENUTEK ZDAJ;

Navdušenje veliko ,
srce mi razbija ,
v glavi zmešnjava ,
s hitrostjo računalnika se vrstijo vprašanja :

“kako ,
kdaj ,
od kod ,
koliko časa ….”

IN
Končno sredi indijskega oceana ;

Koralni otoček ,
peščena plaža ,
morje azurne barve ,
kot „prstan“ okrog Saturna ,
potem pa –
naenkrat temna – skorajda črna – neskončna globina…

Domačini profesionalni ,
nasmejani ,
res prijazni …

dajejo ti občutek ,
da si prav poseben gost ,
da si dobrodošel v tej nirvani …

In tako,
sva se tudi počutila ….

Čas se je ustavil ..

Ne meriš ga ,
postane le izmenjava sonca in noči ,
kar nakazujejo ,
da se Zemlja vrti …

Radost –
je edino stanje ,
ki te preveva ,
ko mu zreš v sinje modre oči ,
ki te božajo po topli ,
vlažni koži…

Hitro –
se izmenjujeta čas sonca
in čas lune .
ko napoči čas slovesa ..

Sediva,
tako pred svojo hiško,
ko mi pravi :
„ dajva ,
še zadnjič zaplavajva ,
prepustiva se trenutku “;

Zapodila sva se proti vodi
in po plitvini peska poskakovala ,
kot otroka razigrana ,
sva
drug-z drugim tekmovala ;

Pa me je dolgin postaven dohitel
in zaplavala sva –
s polnimi pljuči,
„temi oceana nasproti ” …

Ko nisva čutila dna pod nogami ,
sva se zaustavila
in nežno me je privil k sebi ..

Zaznala sem “nemir “,
in nisem vedela ,
kam vodi ;

Čutila sem,
da nekaj išče …

Pa mi je moj um –
hitro prestregel s svojim:
“Draga moja ,ljubim te .“

in že sem mu hotela odgovoriti ,
„Saj veš ,da te tudi jaz …
ko mi nežno položi prst na usta ,
in počasi zamahne z glavo ,
da mi ” utiša um ” ,
z željo ,
da ga slišim …

Zadržim dih
in čakam ,
kaj mi bo povedal…

On pa čaka sekundo dve ,
meni pa gre čas v neskončnost ..

Nakar z resnim tonom pravi:

Ljuba moja ,
tukaj,
sredi oceana te vprašam ,
ali bi bila za večne čase ,
moja srčna dama …? „

„ Da .., da , da “ ,
sem ga objela
in tokrat jaz – njega zavrtela;

in mu brez oklevanja rekla :

“Da” ,dragi moj ..,
ker čutim ljubezen tvojo , ko me božaš nežno , me radostiš
in mi daješ svobodo , a me vedno znova vabiš…
v najino radost ..

Takrat se zasmeji ,
me prime za roko in počasi seže po svoji roki
in sname s prta svetlikajoč se ring ,
in mi počasi natakne prstan zlat ,
ki je,
v soju zahajajočega sonca,
zableščal ,
kot rdeč diamant …

Smejiva se,
vrtiva ,
kot dva radostna delfina ..

Po večerji,
sediva pred hiško
in opazujeva zvezde ,
ki tonejo v morje …

Ohlajeni šampanjec paše ,
vetrček prijetno pihlja ,
sedim mu v naročju ,
ko izdavi :

“A ,veš ,
da sem se bal ,
ko sem te zaprosil za roko ,
da boš v svojem stilu –
sredi temnega oceana rekla :

“EJ ,
A ,NE BOŠ POKLEKNIL … ? ! ”

En praznični utrinek –
s pomočjo fotografij ,
meni –
enega izmed največjih umetnikov tega časa ,
ki spreminja miselnost : GREGORY COLBERT –
sem vam poslala v radost ;
in vam želim ,
dragi moji ,
krasen veseli december ;
vaša Silva .
Janež.

VRTELA SEM ŠTEVILKE NA TELEFONU,
V ŽELJI ,
DA JO SLIŠIM –

MOJO MAMO . Silva janež.

Ta želja,
ni nikoli presahnila ,
še sedaj -v dobi pametnih telefonov- ,
si v podzavesti želim -poklicati jo ,
da bi jo povprašala ,
kako je kaj
in potem pripovedovala ,
kaj se meni dogaja ;

Bila mi je zaupnica ,
čeravno ni bila – nje duša -odprta ..

Nekoč ,
nekdaj ,
jo je nekaj tako zelo prizadelo ,
da se je zaprla,
kot školjka bisernica;

Želela sem si je dotakniti ,
v nje srčnem delu..
Upala sem ,
da ni popolnoma otopelo ;

Zato sem se odločila ..
ne vem kdaj ,
niti zakaj ,
da jo bom začutila v vseh njenih stiskah ,
ki so nje dušo tako osamile …

” Pripoveduj mi mama ,
kako si se počutila ,
ko si me –
vso nebogljeno v naročje dobila . ”

Tega vprašanja ,
ji v fizičnem kontaktu ,
nikoli ne bi postavila ,
ker vem ,
da bi se zaprla ..
takoj ;

in nadaljevala ,
s popolnoma svojstveno tematiko – v smislu :
” A veš ,
kaj se mi je včeraj zgodilo ..

Za trenutek je nastala vesoljna tišina ;

Potem pa sem zaslišala glas ,
ki je bil tako poln topline in miline,
ki ga,
v realnem življenju-
nisem bila nikoli deležna ;

Namreč ,
moja mama je bila stroga ,
zelo stroga mama;

” A, veš ” ,
je začela ,
in globoko vdihnila,
kot , da je zbirala pogum , da se odpre ..
v upanju ,
da ne bo spet prizadeta..

Takrat ,
ko te je prinesla babica,
sem videla le v belo odejico zavito bitje ,
ki je mirno ležalo v nje naročju;
Takrat ,
ko te je podajala v moje stegnjene roke,
mi je tiho zašepetala :

” To je najlepši otrok , kar sem ga videla . ”
Vem ,
da je hotela biti prijazna,
je še nadaljevala ,
a ,
ko sem se ti zazrla v obrazek žareč , ,
si se mi nasmejala od ušes , do ušes ..
In res si bila zala-
deklica moja mala ;

Prijela sem se za usta,
da ne bi zaslutila ,
da sem ob tej njeni začetni povedi zaihtela..
podoživljala sem trenutek ,
ko me babica polaga v nje naročje,
in njen pogled ,
ko gleda dete svoje..

Ni mi pripovedovala
o svojem čutenju do mene ,
do otroka svojega ,
ki ga je pravkar rodila .

Pa vendar ,
ravno to sem želela ,
da bi vse ,
kar je bilo med nama razumela ,
sprejela , odpustila-
sebi in njej ,
ker sem neko težko bolečino v sebi nosila
in gojila, ter se tako od sebe oddaljila..

Želela sem si svobodo ,
a vedela sem ,
da se bom osvobodila le , če bom svojo mamo razumela in čustveno sprejela ;

Nadaljevala sem ,
ko sem zajela sapo
in se vsaj delno umirila;

“Kaj pa ti mama ;
kaki občutki so te prevevali,
ko si me objemala ,
v tisti stari porodnišnici …

Si bila osamljena ,
( hotela sem reči nesrečna , pa sem se ugriznila v jezik ..),
ko so mamice obiskovali njih dragi ;

Želela sem nadaljevati ,
v logičnem toku dogodkov .
V smislu :
“Verjetno si bila ranljiva in prizadeta..
verjamem pa ,
da si postajala sočasno vedno bolj močna , klena ? ”

Pa nisem ;

trenutki neskončni kot vesolje ,
saj čakam , kdaj bo spregovorila;
in je nadaljevala :

” Veš,
(- tišina dolga-) ,
nisem imela druge možnosti kot ,
da sem te dala k svojemu očetu,
zato si ga tudi ti ,
kot mi njegovi otroci ,
klicala ” ajta ” ( po naše – oče)
in h teti Miliki ,
ki je ostala na kmetiji..

Silva,
delala sem od jutra do večera ..
takrat ni bilo vrtcev , kot danes ..
in bila si nezakonska…

V trenutku sem ozavestila dejstvo ,
da tukaj pa ni : ” ampak ! ”

Tako je bilo!
hudo ….

.
.
Spomnim se ,
ko mi je ob nekem slavju kazala album ” slik ” ,
svojega življenja;

Takrat ,
spoznam dejstvo za preživetje;

Tudi njo so –
pri petih letih-
dali revni starši ,k teti v rejo .

Teta je živela na drugem koncu Prekmurja;
Bila je dokaj premožna, a ni imela svojih otrok ;
Tako je bila oddana stran od sester in od brata..
stran od mame in očeta.. osamljena , nesrečna…

Globok vdih,
od telefona stran,
da mama ne začuti ,
kako jo čutim ,
kako ji odpuščam za ves hlad ,
ki mi ga je lahko dala..

Zdaj vem ,
da tudi sama ni bila deležna topline,
da jo je tudi sama nenehno iskala ..
zato je ni poznala..

Nikoli se ni predala čustvom ,
umrli so z njo ,
nekoč nekdaj ;

Nisem veliko izvedela iz pogovora,
ampak sem jo začutila,
skozi empatije do nje;

Začutila sem jo-
vedno bolj in bolj;

Začutila sem –
mamo,
v vsej toplini .

Osvobodila sem se .

Upam ,
da se je tudi ona.

/ osnutek za .. /

S spoštljivostjo do mater;
Na nas je ,
kako se bomo opredelili do njih … ;
Kajti naši otroci ,
nam bodo pokazali …
ogledalo ..

In da,
Kozmos ima svojo logiko ;
Vaša Silva.
Janež.