ŽENSKE,
ČAS JE ,
DA PREREŽEMO POPKOVINO S PRETEKLOSTJO;
OSVOBODIMO SVOJ UM,
TELO ,
IN DUŠO
TER,
NA NOVO ZAŽIVIMO ; Silva Janež.
Osvobodimo se ,
pomeni :
vzljubimo se ;
Ozavestimo dejstvo:
SEM ŽENSKA ,
edinstvena,
drugačna od drugega s- pola ;
Pomeni,
da sem unikatna.
Pa vendar-
nisem enakovredna,
kar vedno znova doživljam-
v vseh segmentih
družbenih odnosov ;
Je ni civilizacije,
kjer ne bi –
skozi tisočletja –
teptali ženske glas ;
Ne razumem tega
in
nikakor ne sprejemam –
saj smo matere,
tako sinov ,
kot hčera ;
Žal ,
pa jih klub temu
vztrajamo drugače ;
Zakaj?
Na vprašanje –
si odgovorimo vsaka zase ..
Nekoč,
so se bile bitke –
za prevlado na planetu –
zgolj moška “domena “;
Danes,
pa so na bojiščih ,
najbolj ogroženi ravno ženska z otroci
in starejša populacija !!!
Zgroženi smo vsi nad dejanji,
ki niso v naši ” vasi “,
a koj ,
ko se oddaljimo od medijev,
smo spet v istem začaranem krogu,
ko vzgajamo moške po drugačnih kriterijih ,
kot ženske..
Ne bom se spuščala –
/tokrat/
v detajle raznoraznih zastarelih-
patriarhalnih vzgojnih prijemov,
ker vsi dobro veste ,
kdo nam vceplja že od rojstva naprej
diskriminatoren odnos do ženske !
Naj še nalijem čistega vina ,
glede moje vloge-
v vsem patriarhalnem kaosu ,
ki se znova stopnjuje !;
Sem mati sina,
ki sva ga –
s pokojnim soprogom z najinim vzorom ,
kalila v razumnega – sočutnega človeka .
Danes-
nama je hvaležna njega draga ;
In –
kako je –
na drugi strani vzgoje ?
Posledice so zgodbe
o nestanovitnosti moških –
ki gredo v smeri,
da je ta spol pač v veliki frki ,
saj mu njega danost ne dovoljuje,
da obvladuje spolnih nagonov,
ne svojega ega,
ali agresije!
In –
skozi tisočletja naše –
zahodne civilizacije,
se je s takimi odpustki ,
ali ” znanstvenimi doktrinami ”
upravičevala poligamija pri moških .
Ženske,
ki so se temu uprle,
so ” sežigali na grmadi .”
Zanimivo je ,
da so ravno ženske bile za linč-tistih,
ki so se diskriminaciji uprle ..
Zaslepljene –
z ” edino resnico “,
ki se jim je ,
kot danes TV
in sicer novice ,
posredovalo ,
kot edino sveto !
Tako so ženske
postale najbolj goreč sovražnik same sebi !
To je bil vedno cilj –
svetne
in
posvetne prikrite diktature,
Kozmos se nenehno spreminja ,
bi rekla, da “se išče ” ;
Zato tudi našega dela na sebi,
še ni konec ;
Seveda,
v kolikor nismo nestabilni
in podležemo diktatu vladajočih klik !!
Zato-
v tem kratkem utrinku življenja ,
na tem planetu –
dajmo no,
prepustimo se ljubezni ,
radosti in sožitju ;
Itak smo vsi ,
v kolikor nam je dano ,
enkrat mame in očetje ;
Nadaljevanje sledi …
Upam , da v naše dobro ;
vaša Silva Janež.

Ogled: 3105
Komentarji : 3242

Z VSAKO SVOJO ODLOČITVIJO,
IGRAŠ ŠAH –
Z USODO .
Silva Janež.
” Trenutek “,
ki se tolikokrat omenja,
kot naš odziv-
na naša dejanja-
skozi življenje,
zame –
ne zdrži teže,
ki se mu pripisuje…
To utemeljujem z dejstvom,
da smo omejeni v besedah,
ki naj bi opisovala naše poteze,
dejanja po poti od točke A-do točke B,
ko se forma utrudi ,
a duša poslavlja ..
So časi taki,
ko čutimo ,
da se človek prebuja iz spanja,
kot Trnuljčica,
s katere kruto usodo,
je zaspalo celo kraljestvo…
/ Prispodoba velja za tisočletno spanje človeštva ./
Skratka,
da nadaljujem:
Kot rečeno-
zame trenutka ni,
kajti Univerum ga ne pozna ;
” on ” se razvija …”
in
mi,
kot del njega …
Moja pot :
” Samoiskanja “,
me je približala tistemu – nekaj,
da sem –
(kljub omejenosti uma)-
ali ravno zaradi tega –
( se boste nekateri naslajali )
našla uvid v nekaj,
kar se z umom ne da definirati ;
In
to je dar,
da lahko ozavestim
in
sprejmem dejstvo ,
da sem –
za svoje odločitve –
odgovorna sama;
Pa vendar-
kot sem na začetku zapisala :
z” usodo “,
se prepletajo najine igre…
Takrat,
ko mi:
usoda vzame “kraljico “na šahovskem polju –
in
me izloči “iz igre ” –
vem,
da delam proti sebi –
oziroma,
da nihče drug-
ne odloča o tem-
kdo sem-
kam grem
in
kaj mi je storiti-
kot jaz sama.
To
pomeni ,da si nisem prisluhnila,
ampak sem sledila –
to zemeljskim ” diktatom ” ;
Dobro jutro,
krasen dan si naredite
dragi moji;
vaša :
Silva Janež.

Ogledi: 3129
Komentarji: 3201

IŠČEMO SE
SKOZI MEGLO ..
IN
UPAMO ,
DA NAM BO NEKDO POKAZAL POT
IN
NAM POVEDAL,
KAM NAJ GREMO ; Silva Janež.
Skratka _
ob vsem trudu ,
ki smo ga vlagali v svoj razvoj,
in
se soočali s seboj,
vemo,
da slej ko prej privrejo na dan –
naše travme –
znova in
znova;
kajti –
ob vsakem trudu ,
ki smo ga vlagali v radost
/ ki je možen le v omejitvah zunanjih vplivov –
posledično pa naše moči /-
NIMAMO GARANCIJE,
DA BOMO VZHIČENI –
NAD SAMIM SEBOJ ; Silva Janež.
Prepričana sem ,
da je strah ,
ki ga vzbuja v nas družba s ciljem ,
da nas vodi – po svoji podobi –
vzrok ,
da se na pot samoiskanja,
ne ” odpravljamo ” radi ;
Veliko lažje je ,
da poiščemo nekoga ,
ki nam bo pokazal-
kje nam je mesto v družbi ;
Podobno kot pri izpitu za vožnjo;:
Vedeti moramo ,
” da se v rdečo luč –
na semaforju –
ne vozi ! ”
To si je dobro zapomniti
in opomniti
tudi naše potomce ,
kajti to je aksiom ;
V nasprotnem ,
smo sokrivi posledic zase
in sicer ;
A kaj ,
če ne vidimo ” rdečega semaforja ” ,
ampak je- le ta
za nas,
zgolj sugestija sistema
in ob tem
začutimo upor do le – tega ;
Takrat ,
ko ozavestimo, da smo ,
” manjši od mravljice “,
ki slepo sledimo ” mat(r)ici ” nam nevidni ,
se zgodi preboj ;
Skratka ,
takrat ni dobro ,
da se na naši poti –
proti ozaveščenosti ,
zoperstavimo “uniformi !”
Uniforma
je sinonim
za ” absolut resnice “,
skozi katero tepta vse človekove pravice !!!
Sprašujem se,
od kod jim dana –
ta pravica,
saj smo vendar v demokraciji- naši – ljudski oblasti !
Vse se spreminja
in znajdemo se v
nekem novem stanju,
ko si želimo ,
da grozo temačne megle,
nekdo namesto nas ,
prežene
iz naše bližine.
Neprijetno nam je ,
saj o moriji sočloveka ,
nismo želeli slišati ,
ne v času pokola na Arabskih tleh ,
še manj na Evropskih.
Nočemo sprejeti dejstva ,
da si vsi želimo živeti svobodno –
” Na svoji zemlji ! ”
Rečeno drugače,
nam Slovencem bolj znano :
” Pod Svobodnim soncem ”
in dejstva,
da nihče ne želi biti begunec…
Ob tem pa pozabljamo ,
da smo s človekom ,
ki beži pred bombami –
in
pri nas išče zgolj
željo po preživetju-
tesno povezani,
saj nas povezujejo naravna bogastva,
ki smo jih mi –
SLO
in EU,
črpali in črpali …
a USA kasirali !
Dokler dejstva tega –
ne bomo sprejeli ,
bomo ujetniki časa,
ki terja nazaj darove …
Zato-
pomislimo,
koliko nam je vredno naše življenje
in
koliko življenje drugega ,
ki je vzgojen –
ob drugačnem ” pastirju “:
Je skrajni čas ,
potreba,
da se se soočimo s seboj
in se oddaljimo od “pastirjev “,
ki so nas zavajali,
in nas peljali tisočletja ,
žejne čez vodo ” ;
Smo res –
nesposobni sprejeti odgovornost
za lastno življe???? !!!
To si je dobro zapomniti
in opomniti
tudi naše potomce ,
kajti to je aksiom ;
V nasprotnem ,
smo sokrivi posledic zase
in sicer;
Krasen dan,
poglobljen v vaš življenja dan ,
vam želim :
Silva Janež.

Ogledov: 2087
Komentarji:1934

OSAMLJENOST,
JE ČUSTVOVANJE,
KI V NAS ZBUJA NELAGODJE ;
NAŠA ZAVEST NAMREČ DOJEMA:
” BITI SAM “,
ENAKO KOT:
DA NISMO POPOLNI ; Silva Janež.
Skratka,
tako nam naša pod- ” zavest ” diktira misel,
da potrebujemo nekoga,
ki nam bo zapolnil našo praznino;
Pomeni, da se bojimo živeti lastno življenje;
” Ugovarjam !-”
Bodo rekli nekateri,
ki so –
v dolgoletni partnerski zvezi;
Nikar-
ni potrebe,
ste že našli način ,
da ste srečni kot dve “enosti”,
ki se skupaj razvijata;
In
nikar se ne ” jezite “-
tudi tisti,
ki ste iskali –
svojo
sorodno dušo-
svojo – “drugo polovico “,
namesto,
da bi živeli svoje življenje
in se videli znotraj vsega,
kot unikatno
dragocenost…
Ste celostni !
Taka
vsiljena / skozi evolucijo /-posestniška “ljubezen” –
ni nič drugega kot prevara,
s katero slepita sama sebe v smislu :
“Nisem osamljen -a ,
saj je nekdo drug ob meni.”
V kolikor pa ta :
sociološka- verska frka prevlada v našem umu ,
se nam ne uresniči,
potem se v nas nabira ” tema ,
strah-
hrepenenje
in bolečina !”
Podobno se dogaja
tudi –
z iskanjem sorodnih duš,
mimo intimnosti ;
Prijateljstvo ..
za vedno..
Razočaranje- bolečina enaka,
ko se konča,
kot pri partnerski zvezi.
Vprašanj nešteto v našem umu..
Žal pa se ne sprejema dejstvo,
da se v vseh odnosih dogajajo različne vibracije..
ki vplivajo na potek v odnosih..
Sledijo,
vse faze žalovanja …
Srečni tisti,
ki so “celostni “-
/ beri /-
so !
Danes ,
bi pričakovali,
da ima sodobna tehnologija številne prednosti,
glede
a pomanjkanje pristnih stikov,
druženja
in
pravih prijateljev ;
Pa vendar temu ni tako,
kar dokazuje razmišljanje v smeri,
da se posameznik,
zaradi tempa življenja,
vedno bolj oddaljuje od sebe
in posledično –
v času ” dopustov “,
upokojitve,
je zbegan
in išče “polnilo “za tisto nekaj,
kar je na poti razdajanja-
za ceno ugodja,
zanemarjal;
Skratka,
občutke osamljenosti
lahko doživlja prav vsak,
in to ne gleda na :
leta,
spol,
status,
videz,
ali-
število sledilcev na družbenih omrežjih …
UŽIVATI V SEBI ,
čutiti notranji mir,
se radostiti,
se ljubiti,
ljubiti druge-
sprejemati drugačne,
se razdajati v ljubezni,
ki jo imaš –
v neskončnost
in še naprej ,
in
pogum,
da sprejmeš sebe :
/ beri – to je : /
” SEM SREČEN -A,
KER SEM; ”
PS: Era,
v kateri živimo,
nam ponuja neskončno ponudb,
da se družimo v celosti matere Zemlje;
Stroka ugotavlja,
da nas ta opcija še bolj oddaljuje od nas samih.
Že res,
da ima sodobna tehnologija številne prednosti,
vsekakor pa nas oddaljuje od nas samih.
Tudi pristnih stikov,
druženja
in pravih prijateljev,
je vedno manj..
Odnosi
so postali instant roba;
Predvsem mladi
so nenehno na ” tablicah “,
“na telefonu “,
čeravno so v družbi partnerja- ice ,
ali prijatelja.
Na internet omrežjih
je veliko vsiljenega,
kar mlade spravlja v stisko ,
posledično pa tudi v osamljenost,
kajti nikjer ni nikogar,
ki bi jim pokazal s svojim zgledom,
da si dragocen – nebrušen diamant.
Podoben primer
in / zame /
velik problem-
naše ere -je naš odnos do ostarelih..
Do
naših staršev
in starih staršev- tako imenovana druga ” družina “.
Ni zaman rečeno,
” da je družina osnovna celica družbe. ”
In hudo je,
ko se začne ” družina ” deliti na 1. in na 2.
Res hudo,
ko otroke s svojim zgledom odtujenosti
in
pehanja – tekmovanja -“za zono ugodja “,
pošiljamo svojim potomcem zelo alarmantno sporočilo…
Ki se bo slej ko prej –
kot bumerang vrnilo nazaj –
h nam ;
Osamljeni bomo še bolj,
kot naši starši,
v domovih za ostarele,
ali velikih hišah,
kot naši starši;
Kajti,
mladim smo zgled –
odtujenosti od sebe.
Zakaj –
tokratni zapis ,
izziv , sebi in vam,
dragi moji..
Zame :
dragoceni občutek,
da sem celostna;
Naj se nam dogajajo ” prebliski “,
ki nam bodo osvetlili pot,
ki jo rabimo ,
da se spoznavamo
Veliko radosti na tej poti –
vam želim,
dragi moji
vaša :
Silva Janež.

Ogledov :1974
Komentarji: 1945

ZACELI SI RANO,
DA
IZ NJE BOLEČINE,
VZNIKNE VESELJE ; Silva Janež.
Vrtela sem številčnico na telefonu ,
v želji ,
da jo slišim-
mojo mamo .
Ta želja,
ni nikoli presahnila ,
še sedaj –
v dobi pametnih telefonov- ,
si v podzavesti želim –
poklicati jo .
Da bi jo povprašala ,
kako je kaj
in potem pripovedovala ,
kaj se meni dogaja ;
Bila mi je zaupnica ,
čeravno ni bila – nje duša -odprta ..
Nekoč ,
nekdaj ,
jo je nekaj tako zelo prizadelo ,
da se je zaprla,
kot školjka bisernica;
Želela sem si je dotakniti ,
v nje srčnem delu..
Upala sem ,
da ni popolnoma otopelo ;
Zato sem se odločila ..
ne vem kdaj ,
niti zakaj ,
da jo bom začutila v vseh njenih stiskah ,
ki so nje dušo tako osamile …
” Pripoveduj mi mama ,
kako si se počutila ,
ko si me –
vso nebogljeno v naročje dobila . ”
Tega vprašanja ,
ji v fizičnem kontaktu ,
nikoli ne bi postavila ,
ker vem ,
da bi se zaprla ..
takoj ;
in nadaljevala ,
s popolnoma svojstveno tematiko – v smislu :
” A veš ,
kdo je prišel včeraj na obisk …”..
Za trenutek je nastala vesoljna tišina ;
Potem pa sem zaslišala glas ,
ki je bil tako poln topline in miline,
ki ga,
v realnem življenju-
nisem bila nikoli deležna ;
Namreč ,
moja mama je bila stroga ,
zelo stroga mama;
” A, veš ” ,
je začela ,
in globoko vdihnila,
kot ,
da je zbirala pogum ,
da se odpre ..
v upanju ,
da ne bo spet prizadeta..
Takrat ,
ko te je prinesla babica,
sem videla le v belo odejico zavito bitje ,
ki je mirno ležalo v nje naročju;
Takrat ,
ko te je podajala v moje stegnjene roke,
mi je tiho zašepetala :
” To je najlepši otrok ,
kar sem ga videla . ”
Globok vdih na drugi strani
in z rahlo toplejšim tonom
je nadaljevala
Veš,
ko sem se ti zazrla v obrazek žareč ,
si se mi nasmejala od ušes , do ušes ..
In res si bila zala-
deklica moja mala ;
Prijela sem se za usta,
da ne bi zaslutila ,
da sem ob tej njeni začetni povedi zaihtela.
Podoživljala sem trenutek ,
ko me babica polaga v nje naročje,
in njen pogled ,
ko gleda dete svoje..
Ni mi pripovedovala
o svojem čutenju do mene ,
do otroka svojega ,
ki ga je pravkar rodila .
Pa vendar ,
ravno to sem želela ,
da bi vse ,
kar je bilo med nama razumela ,
sprejela , odpustila-
sebi in njej ,
ker sem neko težko bolečino v sebi nosila
in gojila,
ter se tako od sebe oddaljila..
Želela sem si svobodo ,
a vedela sem ,
da se bom osvobodila le ,
če bom svojo mamo razumela
in jo čustveno sprejela,
in ne le po nje ljubezni hrepenela ;
Nadaljevala sem ,
ko sem zajela sapo
in se vsaj delno umirila;
“Kaj pa ti mama ;
kaki občutki so te prevevali,
ko si me objemala ,
v tisti stari porodnišnici …
Si bila osamljena ,
( hotela sem reči nesrečna , pa sem se ugriznila v jezik ..),
ko so mamice obiskovali njih dragi …;
Želela sem nadaljevati ,
v logičnem toku dogodkov :
V smislu ,
“Verjetno si bila ranljiva in prizadeta..
verjamem pa ,
da si postajala sočasno vedno bolj močna ,
klena ? ”
Pa nisem .
Trenutki neskončni kot vesolje ,
na obeh straneh …
čakam ,
kdaj bo nadaljevala :
Solze so se vlile,
in srce je trepetalo v ritmu bolečine.
” Veš,
/nadaljuje po neskončno dolgi tišini /,
nisem imela druge možnosti kot ,
da sem te dala k svojemu očetu,
zato si ga tudi ti ,
kot mi njegovi otroci ,
klicala ” ajta ” ( po naše – oče)
in h moji sestri,
ki je ostala na kmetiji..
Silva,
delala sem od jutra do večera ..
takrat ni bilo vrtcev ,
kot danes ..
in bila si nezakonska…
Imela sem malo sobico,
kjer mi je bilo “zabičano z odpovedjo”,
da nobenih živali in otrok …
Delala sem po cele dneve ,
takrat tudi sobote …
“Vem mama ,
vem , da si veliko pretrpela …
potem pa sem utihnila ,
kajti bala sem se ,
da bo začutila solza ihtenje ;
V trenutku sem ozavestila dejstvo ,
” da so bogovi igrali karte ,
in zmagovalec je dobil vse .”
O mojem očetu ,
ni nikoli pripovedovala ..
Ljubezen ,
različnih kultur in ideologij ,
kot mi je –
pri mojih 12 letih dejal ,
(ko me je- tajno –
pri teti in stricu obiskal )
so bila obsojena na propad .
Tako je bilo!
in tako je še ,
ko drugi ,
ki nimajo v sebi ljubezni
odločajo o njej.
Nadaljevala sem s spraševanjem ..
Spomnim se ,
ko mi je ob nekem slavju kazala album ” slik ” ,
svojega življenja;
Takrat ,
se seznanim z dejstvom za preživetje;
in to v razviti Evropi .
Tudi njo so –
pri petih letih-
dali revni starši sedmih otrok,
v rejo k teti .
Teta je živela na drugem koncu Prekmurja;
Bila je dokaj premožna,
a ni imela svojih otrok ;
Deklica ,
druga po vrsti
( prvi je bil sin, ki naj bi bil nekoč duhovnik , a se je premislil )
je bila kar naenkrat oddana stran od sester
in od brata,
s katerimi je bila zelo povezana ..
Da ne govorim ,
koliko noči je prejokala ,
saj ni objemala mame in očeta..
bila je osamljena , nesrečna…
Globok vdih,,
da mama ne začuti ,
kako jo čutim ,
kako ji odpuščam za ves hlad ,
ki mi ga je dala,
saj drugače ni znala .
Ozavestila sem skozi empatijo ,
da tudi sama ni bila deležna topline,
ki jo je ,
nenehno iskala ..
zato je ni poznala..
Nikoli se ni predala čustvom ,
umrli so z njo ,
nekoč nekdaj ;
Veliko sem izvedela iz pogovora,
predvsem pa sem jo začutila,
skozi empatije do nje;
In pri tem sem vztrajala
vedno bolj pogosto.
Začutila sem –
mamo,
v vsej toplini .
Osvobodila sem se .
In upam ,
da se je tudi ona.
Kajti njen topel pogled ,
mi je na smrtni postelji govoril
s toplino srca,
da me ima rada .
Dobro jutro in
krasen dan,
poln radosti si naredite,
dragi moji;
Družite se in veselite..
In nikar si ne dovolite,
da bi vam ” drugi ” diktirali,
kako naj živite-
svoj Life !
Vaša Silva Janež.

Ogledov :1967
Komentarjev: 2012

OD KOD NAM MOČ,
DA VEDNO ZNOVA VSTANEMO
IN
SE PODAMO NA POT V NEZNANO Silva Janež.
Ne vem,
kako vam uspeva,
prijateljice in prijatelji,
no-
verjetno –
podobno kot jaz –
nikoli niste na to niti pomislili;
Pa dajmo –
na kratko –
telegrafsko nanizati –
od kod mi moč,
da sem …
Ta misel provocira;
Je osebna-
zato je nasa danost;
Delite jo z mano-
z nami .
Moja izkusnja :
Neskončno ” utrinkov ” sem preživela..
Bili so vseh barv ,
in
s konotacijo le teh…
V prvi polovici življenja,
ni bilo časa,
da se sprašujem, v tej smeri..
Trenutki so preprosto tekli kot izvir vode-
kjer koli po svetu.
Skratka,
prepričana sem,
da nikjer na tem planetu,
se v prvi tretjini življenja kdor koli s ” tem ”
ukvarja.
To,
kar se danes ” proklamira”-
v smislu,
da bi se morala imeti rada,
in ne “izgorevati” za druge,
ali, zaradi svojih sanj,
da bi ob spremembah jokala ,
se objela,
odpuščala dragim ,
sebi –
pod nujno
in se zavrtela v divjem plesu –
z radostjo v srcu-
v realu -” ne pije vode “.
Skratka- ,
ni mi bilo dano ,
da bi v tem –
” kratkem času ,
ki ga živim na tem planetu “- v tej prvi tretjini –
živela “svoje življenje “;
Živela sem ga s partnerjem,
z družino –
ožjo
in s širšo…
Kompromisi-nujni,
ni druge ;
Tako sem se –
v danih momentih
počutila kot ptica v zlati kletki;
Čutila sem ,
da sem sebe vedno bolj zatajevala,
kar pa je pogojevalo moje umike ” v osamo”,
daleč stran od meni neprijetnih vibracij…
Potovala sem ,
koj , ko sem začutila,
da sem nemirna–
Tudi partnerski odnos –
postane sčasoma ” rutinski “,
tudi delo ;
Mim grede,
nikoli nisem hodila v službo-
ampak sem delala kar me je veselilo)
,
Odnosi v družbi ožji- prijateljski in sicer –
so se razumljivo spreminjali ,
kajti vsak je imel svoj Life, ,
ki se je spreminjal, kot vse ;
A, pazi.
ko naenkrat ugotoviš,
da moraš pod nujno nekaj narediti,
da ne postaneš na ” hologram “,
sem začela potovati v kraje,
kjer so drugačne energije-
druge vibracije
in
se vračala domov prerojena.
Tak moj odnos ,
je spreminjal tudi moje najdražje,
kajti,
ko me ni bilo,
so začutili / kot so dejali /,
da so me kmalu začeli pogrešati,
ko sem se šla ” odklop” ..
Skozi potovanja navzven,
sem šla tudi –
v potovanja navznoter;
In
začela sem svoj boj za svobodo;
Spoznanje,
da
dokler se zatajuješ,
/ beri sprejemaš nenehne kompromise ,
ko ne veš, kje je meja med manipulacijo in med njimi /
ni nobene ” stare in sodobne tehnike “,
ki bi te osvobodile !
Osvobodiš se lahko samo sam,
in to sem / predvsem v sanjah / znova v sanjah in znova ” podoživljala ”
Tudi trenutne prebliske nisem nikoli jemala zlahka..
Zato moji aforizmi..
Danes vem,
da sem del Kozmosa –
( imenujte to – kakor vam drago – smo pa del njega ),
ki podpira našo dušo,
da utiša naš um ;
Šele takrat,
ko sem to ozavestila,
sem se lahko podala na pot samo iskanja;
Ni lahko ,
a vse je v nas :
Nihče
nas ne bo osvobodil,
razen nas –
samih.
Potrebna je le odločnost,
da bomo iskali ..
iskali..
v sebi to moč !
Kako sem prišla do te – zame odrešitve ?
Preprosto,
prisluhnila sem si
in začela pri prvem pravilu,
ki ga moraš izpolnjevati, da se osvobodiš:
To je
“Da
do nikogar nisem in nimam – zle namere “.
Tudi v podzavesti ne,
niti v tišini uma –
ne ;
To je moj največji dar,
ki sem ga ob rojstvu dobila ;
Danes vem,
da je to pogojnik ,
da sem svobodna postala ;
Kajti,
v kolikor te ne more nihče potegniti v svoj ” pekel zlih namer “,
ti nič na tem svetu ne more ” do živega”.
Si nad-….
Čas –
to zemeljski je tekel ….
Imela sem perfektno družinsko življenje ..
poslovno- uspešni biznis ,
postala sem zanimiva-
pri nas in v tujini-
tudi glede mojega umetniškega ustvarjanja;
Nič nisem v tej smeri ( iskanja sponzorjev, mecenov..) naredila.
Našli so me ;
Pomembno je ,
da sem mela ljubezen soproga
in otroka ;
Bila je vzajemna in močna ;
Bili smo eno-
do trenutka,
ko …
” So – trenutki odsotnosti,
ko se zaveš- življenja danosti ! ”
Odhod form,
mojih najdražjih…
To me je še dodatno spodbudilo,
da sem prisluhnila svoji duši…
Prelomnica-
druga tretjina;
“Objela sem se …. ”
In objela sem sina …
ki hodi svojo pot,
a se najina ljubezen nadaljuje
in nadgrajuje –
saj nobeden od naju :
Nima zlo namer..
Tudi on živi !
Ne jamra,
ne vegetira-
živi v radosti..
Srečna ;
Žal –
pa sočustvujem z vsemi tistimi –
v prvi tretjini,
ki so že programirani –
ne le od dogem starih,
ali ” novodobnih “-
ampak –
zato,
ker ne živijo svojega življenja,
ampak so sužnji materialnih dobrin;
ker so izgubljeni v svoji biti;
PS:
Mojim dragim
sem obljubila ,
da bom šla spat-
pred 4. h zjutraj
Se veselim njih druženju po 14 h..
vam pa ,
drage prijateljice in prijatelji -želim – krasen dan..
PS – 2 :
Kdo vam ga bo ustvaril ?
Samo
vprašam,
da ne pozabite :
NASE !
Vaša Silva Janež.

“LE DVE MOŽNOSTI IMAMO :
DA CIVILIZACIJA UNIČI VOJNO,
ALI DA-
V VOJNI PRIHODNOSTI ,
PROPADE CIVILIZACIJA .” Bertha von Suttner

Je pripovedovala Nobelova nagrajenka za mir,
ki jo je že davnega leta 1905 ,
prejela.

Podpiral jo je sam Nobel,
ki se je zavedal,
podobno –
kot vsi veliki umi znanosti,
da je njih dosežek
lahko dvorezen meč .

Danes –
sem prepričana ,
da smo na tej točki,
ko smo :
” prestopili Rubikon . ”

/Prekoračiti Rubikon-
izhaja iz rimske zgodovine,
ko je Julij Cezar leta 49 pr. n. št.
s svojimi legijami prečkal Rubikon
ter z vojsko vkorakal v Rim,
prevzel oblast in postal diktator. /

Kajti
takih diktatorjev je –
v novodobni civilizaciji preveč,
da bi ga svoboda
in
mir –
lahko prenesla ;

Sprašujem se ,
spremljajoč vse odzive zahodne civilizacije ,
glede-
tokrat –
zares zaskrbljujočega stanja na našem planetu ,
ali smo še vedno na isti stopnji razvoja uma ,
empatije
in sočutja,
kot pred tisočletji;
Kaj se dogaja z nami,
da ne vidimo razliko –
med pregnanci –
iz grozljivega vojnega stanja
in tistimi,
ki so tako stanje sprožili !

Nalijmo si čistega vina !
” pomislite :
ali je le en breg reke Rubikon !”

Že leta nazaj sem pripovedovala ,
da smo se znašli v tretji svetovni vojni.

Odzivi ,
ki so mi ” barometer skladja in neskladja “-
so bili na moje pripovedovanje
vedno mlačni;

Ne me napačno razumeti-
če pa že ,
to ni moj problem,
saj ne morem živeti življenja drugega ;

Mi pa odziv na ” težke teme ” da misliti..
Odziv na odkrivanje vsaj delček resnice ,
ki je vsakemu jasen ,
je nekaj podobnega
kot interpretacija o treh opicah
mit –
iz pra- zgodovine ;

No,
kaj pomenijo tri opice,
ki si zastirajo oči,
ušesa
in usta ?
” Ne vidim zla,
ne slišim nobenega zla,
ne govorim o zlu.”

Tako se običajno uporablja opis tistih,
ki ne želijo biti vpleteni v kruto situacijo
in
namerno ignorirajo nemoralno dejanje.

Nadaljujem :
Da se izognejo lastni odgovornosti-
do stanja v katerem smo-
tudi po lastni krivdi .

In to je :
STRAH –
VERA-
imaginarno vsiljena vera – vseh – !!!

na tem planetu ..

IN
STRAST –
ki se razbohoti v smeri,
ki nam ni v dobro .

V naši –
prelepi domovini
smo v danem momentu v veliki naravni ujmi ;
vsi pomagamo;

Bilo bi pošteno,
da zavestno pogledamo tudi čez prag doma
in
pomislimo na grozljive ” slike “,
ki nam kažejo SMRT !

ne tako daleč stran,
ki pa niso posledica naravnih ujm,
ampak človeškega pohlepa
in posledično zla .

Pred nami je praznik,
ki bi ga morali začutiti ,
s svojo srčnostjo –
do pokojnih
in
ozavestiti vse ljudi –
vseh ver,
na tem planetu,
da je življenje vsakega posameznika dar ;

Je to dar mojega ,
ali tvojega “najvišjega” ni pomembno,
pač pa vprašanje .

Kdo se – v imenu le teh ,
z nami igra !!!

In nekoč ,
nekdaj,
ko bi se s srcem predali življenju,
bi ovrgli vsa verovanja
in
se objeli ;
vaša –
Silva Janež.

Spet se me blokira !
Le komu je trn v peti, moja malenkost !!!

ISKATI SMISEL ŽIVLJENJA
JE NEPLODNO DEJANJE ;
KAJTI
NESMISEL JE DANOSTI,
KI NAM JE V DAR ,
GLEDATI ” POD PRSTE ! ” Silva Janež.

Nismo zaslužni za rojstvo,
smo pa odgovorni za vse ,
kar mislimo,
ali naredimo na poti do točke,
ko se nam življenje izteče ;

Ozavestimo že enkrat,
da smo znotraj ” Enosti “,
ki ima svojo logiko ,
nam nedoumljivo,
a takrat,
ko se le te logike zavedamo ,
se osvobodimo;

Samo za trenutek se osredotočimo na zadnje misli,
ki so nas prevevale zadnje čase
in pomislimo ,
koliko je med njimi vere v to,
da si zaslužimo več,
tako na materialnem ,
kot družbenem,
oz. partnerskem ” področju;”

Veliko njih bo odgovorilo ,
da so sami krivi za vse zlo,
kar se jim dogaja;

Vsekakor jim je prišla do živega vsa okolica ,
ki se jih je –
tokom življenja dotaknila
in jim odvzela življenje .

Drugi bodo usmerili –
svojo nemoč -jezo-
v iskanju znotraj planeta Zemlja
in nje družbenega spreminjanja .

Veliko njih,
bo jeznih ,
nad usodo-
pomeni,
da bodo živeli pasivno –
znotraj planetarne danosti- rojstva ;

In takih je največ ;

Iščejo svojega boga ,
ki jih bo po smrti vzel v svoje okrilje ,
ker so poplačani –
zaradi pridigarjev -v imenu njega agresije ,
ali drugih,
ki iščejo zavetje pred le – tem ;

Pa kljub temu,
najbolj sovražnih verovanj
in dejanj –
v imenu istega Boga
poteka sedaj !
Sveto pismo ” Stare zaveze “- Židje , Kristjani , Muslimani;

No,
pa dajmo besedo še slednjim,
ki
se bodo borili za druge.
teh je najmanj ;

Pasivnost človeštva –
napram zlu nad njim,
je tisti utrinek Kozmosa ,
ki naša življenja
postavlja na preizkušnjo .

Dobro desetletje sem aktivna na internetu..
Ne le na tem portalu.
In vesela sem dotika vseh ,
ki ste se me v tem času dotaknili;

Vemo,
da je vse minljivo,
in da dobre
ter manj prijazne energije
prihajajo v naše življenje .

Se še kdo sprašuje –
zakaj ?

Skratka,
v času,
ko smo si bili v dobro ,
sem bila prisiljena –
s strani dotičnega ” interneta ” štirikrat obnoviti moj profil.

Ne morete si predstavljati,
kako sem vesela ,
da smo večina še vedno na isti frekvenci;

In vsi novi Friendi – ce ,
v dobro nas vseh ;

To so trenutni ,
in sicer dotiki ,
življenja .

In da :
“Brez njih ne bi bilo valovanja ;”

Vaša Silva Janež.
Krasen dan si naredite
in vzemite si čas zase ,
da boste v radost tudi drugim,
vaša Silva .

ISKATI SMISEL ŽIVLJENJA
JE NEPLODNO DEJANJE ;
KAJTI
NESMISEL JE DANOSTI,
KI NAM JE V DAR ,
GLEDATI ” POD PRSTE ! ” Silva Janež.
Nismo zaslužni za rojstvo,
smo pa odgovorni za vse ,
kar mislimo,
ali naredimo na poti do točke,
ko se nam življenje izteče ;
Ozavestimo že enkrat,
da smo znotraj ” Enosti “,
ki ima svojo logiko ,
nam nedoumljivo,
a takrat,
ko se le te logike zavedamo ,
se osvobodimo;
Samo za trenutek se osredotočimo na zadnje misli,
ki so nas prevevale zadnje čase
in pomislimo ,
koliko je med njimi vere v to,
da si zaslužimo več,
tako na materialnem ,
kot družbenem,
oz. partnerskem ” področju;”
Veliko njih bo odgovorilo ,
da so sami krivi za vse zlo,
kar se jim dogaja;
Vsekakor jim je prišla do živega vsa okolica ,
ki se jih je –
tokom življenja dotaknila
in jim odvzela življenje .
Drugi bodo usmerili –
svojo nemoč -jezo-
v iskanju znotraj planeta Zemlja
in nje družbenega spreminjanja .
Veliko njih,
bo jeznih ,
nad usodo-
pomeni,
da bodo živeli pasivno –
znotraj planetarne danosti- rojstva ;
In takih je največ ;
Iščejo svojega boga ,
ki jih bo po smrti vzel v svoje okrilje ,
ker so poplačani –
zaradi pridigarjev v imenu njega agresije ,
ali drugih,
ki iščejo zavetje pred le – to ;
Pa kljub temu,
najbolj sovražnih verovanj
in dejanj –
v istega Boga
poteka … sedaj !
No,
pa dajmo besedo še slednjim,
ki
se bodo borili za druge.
Pasivnost človeštva –
napram zlu nad njim,
je tisti utrinek Kozmosa ,
ki naša življenja
postavlja na preizkušnjo .
Dobro desetletje sem aktivna na internetu..
Ne le na tem portalu.
In vesela sem dotika vseh ,
ki ste se me v tem času dotaknili;
Vemo,
da je vse minljivo,
in da dobre
ter manj prijazne energije
prihajajo v naše življenje .
Se še kdo sprašuje –
zakaj ?
Skratka,
v času,
ko smo si bili v dobro ,
sem bila prisiljena –
s strani dotičnega ” interneta ” štirikrat obnoviti moj profil.
Ne morete si predstavljati,
kako sem vesela ,
da smo večina še vedno na isti frekvenci;
Vsi novi Friendi – ce ,
vsekakor-
v dobro nas vseh ;
To so trenutni ,
in sicer dotiki ,
življenja .
In da :
“Brez njih ne bi bilo valovanja ;”
Vaša Silva Janež.
Krasen dan si naredite
in vzemite si čas zase ,
da boste v radost tudi drugim,
vaša Silva .

PREDAJ SE PESMI,
SE SMEJ ,
SE ZJOČI ,
IN
GOSTA MEGLA,
KI TE JE TIŠČALA ,
SE BO RAZBLINILA
IN
VSEPOVSOD
TE BO OBDAJALA
LEPOTA MAVRICE ; Silva Janež.

Po dolgem času sem zajokala .

Nič posebnega se mi ni zgodilo,
nasprotno,
vse kar se mi je –
je bilo prej -za v radost..

Glasba ,
ki jo poslušam vsak dan ,
in to že leta,
mi je v danem momentu sprožila
pritajeno bolečino,
ki je sicer nisem zaznala,
le solze so mi polzele po licih..
Ko sem se končno le prizemljila,
sem uvidela –
v čem je bit-
” predaje uma” .

Toliko gorja,
žalosti
se je nabralo na tem planetu –
/ in sicer v našem domačem okolju/,
da me je glasba popeljala v svet ,
kjer ni bolečine ..

Saj veste:
” Smeh je zdravilo za telo,
a solze- pa za dušo.” s. J.

Kaj pa,
če človek ne more jokati,
in
izliti bolečino svoje duše …

Takrat,
ko sem zajokala
nisem pomislila na to ,
le nekaj v meni se je “premaknilo “,
da sem dala duši svoji ,
da zajoče .
Ps :
V spomin dušam,
ki so se smejale ,
a niso jokale .
Dobro jutro ,
krasen dan vam želim ,
dragi moji;
In
ne pozabite,
da si dovolite- žalost ;
vaša Silva Janež.