MOJA TAŠČA …
Beba,
je bil to njen vzdevek
in nihče je ni klical po nje imenu …
Bila elementarna duša,
preprosta in srčna ,
kar edino šteje ..
Kot mlada vdova,
je spravila h kruhu tri otroke ..
Dva sinova in eno hčerko ..
Bila je ženska ,
ki bi ji lahko marsikdo zavidal poguma ,
saj se je življenju predajala
in si ni dovolila samo pomilovanje..
Skratka ,
Beba , mi je bila usojena.
Njen prvorojenec ,
je bil moj sopotnik skozi čas gimnazije in fakultete:
Vse do trenutka ,
ko se je pojavila najina želja-
po združitvi v celostni krog ,
kar pomni – ustvariti si lasno družino ,
oziroma se dokončno osamosvojiti ;
Modreci pravijo ,
da naj si bodoča nevesta dodobra ozavesti ,
kakšen odnos ima sin z materjo ,
kajti takega bo imel tudi do nje ..
Ta trditev vzdrži , vse znanstvene raziskave …
In še kako sem se tega zavedala ,
ko sem se odločila ,
da bo njen sin – oče najinega otroka ;
A,
glej ga zlomka ,
ko so v igri hormoni ,
pa se takih „ priporočil „ ,
radi izogibamo ..
Srečni tisti , ki jim ni potrebno živeti skupaj-
( ta stari in ta mladi ) ,
pod isto streho .
Kar pa je večina Slovencev v preteklosti ,
ne tako davni , z izgradnjo hiš , planirala ;
Ponavadi,
se tako vlaganje v nepremičnine,
vrne kot bumerang tistim,
ki vlagajo svoje in partnersko življenje drugam ,
kot v lastno razmerje…
No,
pa da se vrnimo nazaj –
k moji bodoči tašči ,
oziroma ,
“tašči in snahi , tik pred poroko ..”
Norišnica prava,
vam pravim,
ta poroka …!!!!
Vsaj zame,
je to bolj dogodek,
podoben lutkovni predstavi ,
saj postaneta bodoča mladoporočenca lutke na vrvici – nasprotujočih se mater ,ups tašč ,, včasih pa tudi očetov , oz, tastov ; !!!
O ,
da ne pozabimo zaslug tastov .,pri vsej tej euforiji ….
Ti se zavestno odločijo ,
seveda-
z obveznim kozarcem v roki ,
da bodo raje kimavčki – zdaj eni ,
zdaj drugi babnici ,
kot trpini – na razpelu doma ,
kasneje , med štirimi zidovi….
Midva,
z ljubeznijo mojo ,
tega izziva nisva imela ,
saj očeta njega,
ni bilo več med nami .
Očka moj ,
pa – kot moder mož ,
se je raje usedel v avto in šel- z izgovorom ,
da si gre po zapiske za svojo knjigo, na popotovanje v ” mirnejše kraje ” ..
Mim grede ,
to finto je kar pogosto uporabljal …
Moja mama ,
pa koj ko je izvedela za datum poroke – takoj telefon v roke in s sestrami v akcijo;
Dan , pred dnevom ” D “;
Takojšnji sklic sester in bodočo taščo,
da se pripravi poroka ,o kateri se bo govorilo še dolgo .
Skratka ,
priprava na poroko je postalo “bojno stanje “.
Da se ve ,
adrenalina več ,
kot na nogometni tekmi …
Še danes rada pogledam kak film na to temo
in se do solz nasmejim….
Le zakaj ?
Ste kdaj pomislili
, zakaj so resne stvari tako zabavne
in tako hvaležna tema tema scenaristov ?
Ok , malce sem odtavala,
zato se vrnimo nazaj,
k moji bodoči tašči ..
Beba ,
je bila večinoma zelo tiha oseba ,ki se je držala bolj zase ;
Mirno – skoraj negibno je sedela za mizo ,pila kavo , pokadila cigareto dve in nemo opazovala zdaj eno zdaj drugo govornico in prisluhnila njih poberkovanja.
Včasih je dodala kako novico,
o tem in onem v domačem kraju ,
nikoli pa ni bilo v nje tonu ogovarjanja- kogar koli;
To sem spoštovala .
Tako je bilo tudi ob pripravah na poroko ..
Ni se silila v ospredje ,
ampak je bila pripravljena na sodelovaje pri organizaciji ..
Prišel je dan „ D“ ..
Ravno sem se oblačila v prekrasno ,
a zelo preprosto obleko – barve smetane ,
ki je prosto padala po telesu , kot voda izpod tuša, ko
sem se ob vseh poizkusih obleči obleko zavedala , da bom rabila pomoč; Kajti ,da brez pomoči zadrga, je bila na hrbtu.
Glede na to ,
da so imele moja mama in sestre dovolj dela pri pripravi slavnostnega dogodka, kjer se je poročno slavje odvijalo ,
sta mi doma delala družbo le očka in bodoča tašča .
Ni mi bilo vseeno ,
da mi moja mama ni stala ob strani ,
ko sem jo rabila, saj so se mi kot v filmu odvijali dogodki od otroštva in z njimi čustvovanja ,
vse do tega trenutka;
A, mama je pač želela, da se vse odvija tako , kot si je želela.. To sem ji pustila ..
Vedela sem zakaj. To je za mojo mamo bilo nekaj , kar si je vedno želela. Biti nevesta z izbrano, dolgo belo obleko..
V tem času ,
predvsem pa na poroke dan,
sem se tudi sama odklopila
in se še zadnjič poglobila v svojo otroško dušo ,
da bi si odgovorila ,
ali sem se prav odločila …
V določenem trenutku ,
pa začutim hladen-prodoren pogled,
ki me je dobesedno zmrazil..
Instinktivno sem se ozrla
in zagledala Bebine oči priprte
in kot bodice zazrte v moje obličje …
Ni bil prijeten pogled ,
prej prodoren ,
meni grozeč ..
Hlad se je širil po vsej po vsem prostoru;
V trenutku mi preleti skozi betico vso znanje psihoanalize na temo snaha – tašča :
Stroka namreč pravi,
da nekatere matere in očetje na nek način – simbolično seveda , ne prerežejo ” popkovine – naveze, ”
s svojimi otroci , ko je to potrebno.
Zato jih želijo ob sebi tudi ,
ko so že odrasli in bi jih morali pahniti iz gnezda ..Ob vsaki spremembi imajo občutek težke izgube in celo občutek ,
da so izdani ,s strani otroka …
Bojijo se osamljenosti ,nemoči v samotni hiši , v lastnem domu, zavedajoč se odtujenosti do partnerjev ,saj odnosa skupnega, sočasno -z rastjo otrok, niso gradili ..
Ojoj ,
pomislim zgroženo,
njen sin, zapušča gnezdo brez ,da sta prerezala popkovino …
Hitro sem se zbrala in jo poklicala z izgovorom,
da jo rabim,
ker si zadrge -na obleki nikakor nisem uspela zapeti…
Šla sva v spalnico staršev
in ko mi je zapela zadrgo ,
sem se počasi obrnila in se ji zazrla v oči .
Rekla sem ji potiho ,komaj slišno :
„ Beba ,
ne vem kaj se ti dogaja, a nekam tiha si , zamišljena , odsotna, predvsem pa čutim ,da me z nejevoljo opazuješ . Zakaj ? , kaj se dogaja , kaj bova naredili glede tega, da bova obe srečni ? „
Njen pogled se odmakne od mojega ,
zazre se nekam v tla in tiho pravi ,
da ni nič takega ,le da so priprave na poroko stresne
in da je tudi ona vsa iz sebe …
„ Poroka bo Beba ” ,
ji pravim pomirjujoče ,saj vidim ,da so nje ustnice vedno bolj tanke in skoraj modre …”
Treba jo bo izpeljati ,in upam v dobro nas vseh ..”
Globok vdih moj , mi zaustavi solze ,
ki sem jih zaznala v očeh :
Nato se ji zazrem ponovno v oči in ji pravim ;
” Beba, prosim , pomagajva si .
Tudi sama sem polna dvomov , sem na prelomnici življenja… Nahajam se v vrtincu nekega protokola in verjemi mi ,
rabim prijateljico, da me prime za roko … ”
Očka prekine moje ihtenje..
“Gremo”, čakajo nas .
“Že gremo” odločno povem,
Samo malo , da si popravim frizuro;
V bistvu , pa sem si šla ” retuširat ” ,objokan obraz;
nato pa se obrnem k Bebi
in ji pravim z mirnim , a odločnim glasom;
“Sedaj pa je čas Beba,
da se odločiva, ali si bova v dobro, ali pa v slabo ..
Odločitev je tvoja .
Meni si draga , imam te rada, a si ne bom dovolila ,
da se v meni vzbujajo negativna čustvovanja ..
Raje se ti bom ,če bo tvoja odločitev taka ,na daleč ognila .
Obe imava radi istega človeka in nočem,
da bo razpet med dušama, njemu ljubima …“
Neprijeten
in nemiren trenutek ,prekine zvonec na vratih ..
Zdrzneva se in hitro ji pristopim in jo narahlo pobožam po licu , nato pa globoko vdihnem ,
saj vem da je prišel čas ,ko se bo zgodila
” soproga ” …
Protokol poteka ,
vse se odvija ,kot je treba …
Slavje na vrhuncu , polnoč se bliža ,ko se nevesta preobleče in se čas zdravljice bliža …
Najprej nazdravijo priče,
nato mama, oče neveste i, nato pa mama soproga, sina torej tašča …
Beba , počasi vstane ,
energično prime kozarec vina,
ga dvigne visoko nad glavo ,
nato pa se obrne k nama z možem
in se mi zazre globoko v oči rekoč :
„ Za najino večno prijateljstvo,
draga moja Silva .
Vedi , da vem,
da si najboljše, kar se je zgodilo mojemu sinu,
od kar je s teboj.”
„ Za večno prijateljici – Beba ; ”
ji odzdravim in spijeva kozarček do dna …
V nagovoru ni bilo tisto. ” Dobila sem hčerko ” ,ali jaz pa mamo..Bilo je čisto elementarno čustvo ,
bilo je prijateljstvo za vedno …
Od takrat naprej, sva si bili v radost .
Res sem jo imela rada .
Veliko sva se pogovarjali , ko smo prepotovali 200km , da se družimo;
Med drugim mi je zaupala kaj si želi , ko bo umrla ..
Ni bilo enostavno uresničiti željo , a sem jo.
Čisto na svoj način je skrbela zame …
z veseljem sem se izmuznila od mojih domačih ,
kjer smo prebivali ,ko smo prihajali domov in z njo v prijetnem vzdušju preživela lepe trenutke .
Bila je zelo modra in mislim ,da sem bila ena redkih ,
kateri je ta svoj del sebe, dajala ..
.Da ne govorim ,
kak protokol je potekal ,ko smo prihajali domov ..
Vsakič mi je spekla eno meni ljubih sladic ,
ali skuhala sarmo in druge dobrote ,
ki jih je z vso ljubeznijo pripravljala celo dopoldne …,
Rada sem imela vloženo zelenjavo , marmelado..seveda domače – vse njeno delo ; prtljažnik poln nje darov narave ..
Joj ,kako je dragoceno tako darilo..
Imela je malo materialnega,
a dala mi je več kot tisti ,ki imajo veliko …
Vse ostalo lahko kupiš, tega se ne da ..
Minevala so leta , skoraj vsak mesec smo šli v rodni kraj ,seveda po stari cesti… ure in ure je trajala pot , utrujeni ,a vedno z veseljem sprejeti ..
In obratno ,ko so oni prihajali v naš dom v Lj.
Zelo sem pogrešala domače ,čeravno nisem imela ljubečih – pristnih odnosov z mojo mamo ( vsaj z mamine strani ne so bili odnosi na distanci ) ,pa me je Beba z vsem srcem objela.. Očka pa je itak rad pripovedoval zgodbe in nas zabaval s svojimi anekdotami in bil mi je kot neke vrste varuh , ko sem bila pubertetnica , a mene je poklical tudi , ko sem bila že mama.. rekoč : ” Silva , ti si pametna.. ” Seveda se je to nanašalo na najin odnos z mamo, ko sem se jaz oddaljila od nje , ker je bila pasivno agresivna, nato,
pa je bil on na vrsti..
Sedaj ,
ko to pišem , so mi njegovi telefonski klici ,
ko se z mamo nisva strinjali, zdijo zelo zabavni ..
A , njegov klic je bil “krik ” , ki je pomenil , da naj mamo pokličem in se ji opravičim.
Potem je imel mir..
No , saj ni bilo neke vojne , a on je bil bolj občutljiv ::
In da ,
poklicala sem — in se opravičila , še pri štiridesetih letih. Zaradi miru pri njiju doma ;
Pogosto sem se čekirala ,
ali ne ponavljam starih vzorcev in ne ostajam nekje v ” trpljenju lastnem ,ali v ” generacijskem razkoraku “, ” namesto ,da bi zares živela …
Ne ,
danes vem , da sem res srčno od- reagirala
in nisem z nikomer v egu tekmovala ;
Nasprotno ,
skozi empatijo sem spoznavala reakcije meni naj bližnjih duš ;
Torej ne iskati izgovorov za naše nezadovoljstvo in frko ,
v kateri smo se znašli , ampak se pogovarjajmo , odpirajmo teme , ko so vroče ..
Takoj čistimo ,
da razčistimo ;
Zavedam se ,
da sem uspela dejansko premagati vse ovire do srčnosti …
Da sem se svobodno odločala o svojem življenju ,
kljub temu ,
da je bila pot včasih bodeča ,
jaz pa ranjena do krvi ,
srca …
Zato razumem ,
da so nekateri šli iz mojega življenja ;
Nisem jih zadrževala ,
še manj za njimi žalovala ..
Pomembno mi je bilo ,
da sem spontano ,
pa vseeno- z močno voljo uspela premagati vse tisto ,
kar je druge ,
ki te volje niso imeli
in so ostajali ter se rolali nenehno v istem kadru filma, premagalo na njih poti življenja;
Ozavestila sem ,
da so na mojo življenjsko pot ,prihajali ljudje ,ki so me s svojimi ” padci ” opozarjali na lastne napake , ali mi s svojimi uspehi dali voljo za naprej ,ko mi je zmanjkalo dobre misli ..
To mi je bilo v pomoč , da sem vedela ,
kaj mi je bilo v danem momentu storiti …
Vsekakor pa so mi dali močen poduk z lastnim življenjem ,
da se je potrebno preteklih vzorcev otresti !
Če ne ,capljaš na mestu ..
v stresu ,
v lastni temi;
Vsak za sebe najbolj ve,
si to priznali ali – ne ,
da je preteklost temelj in je daleč pod nami ,
medtem ,
ko
mi pa gradimo svoje življenje naprej ,
h kvišku .
Torej,
živeti v preteklosti ,
pomeni živeti po vzorcih ,
ki nam niso v dobro ..
Hudo je ,
ko se ne zazna topline občutenja ljubečega v sebi in izven ….
A,
nekje globoko v nas,
je spomin,
na dotik drugega .
Lahko noč dragi moji in krasno bujenje v radost vam želim;
Vikend pa poln sproščanja ,
in predajanja svojim dragim ;
Kot prvo ,
pa predvsem sebi ;
Izberite,
a ,
ne pozabite,
da s tem ,
če izberete nekompatibilno dušo,
ne pomeni ,
da je konec sveta..
Kaj nas stane ,
da življenje izkoristimo v maksimum
in začnemo iskati,
če še nismo našli .
Vaša Silva.
Janež.
