Sem,
nekoč zapisala ;

Pa vendar so trenutki ,
ko bi najraje zajokala ,
kot dete ,
ko se sooči s svetlobo..

Ob rojstvu,
seveda;

in to vedno ,
ko prisluhnem izpovedim težkim,
meni dragih-
in
njih danosti forme.

Boli .

O joj ,
kako boli.

Prevečkrat ,
sem že dala-
del sebe –
v te zgodbe ,
da bi postala imuna .

In vedno znova,
si dopovedujem ,
da sem,
smo ,
znotraj danosti …

A,
so trenutki ,
ko me začenja najedati dvom ..

Pa ne v osnovno misel ,
ampak v to ,
ali sem zgolj sprejemnik –
danosti Univerzuma..
ali sem,
soustvarjalec le- te ;

Univerzum,
je brezčasen ,
je brez – prostoren .

A,
jaz sem –
ne le del-
te neskončnosti ,
ampak,
jo tudi soustvarjam…

Vem !

Sem ,
kot kapljica,
v neskončnosti oceana …

Brez mene ,
ga ni;

Klasična prispodoba ,
ki pomirja…

Zakaj ?

Zato,
ker soustvarjam,
z vsem,
kar je .

Danes,
se je zgodil trenutek ,
ko sem pomislila,
zakaj se bojimo oditi ,
zakaj se bojimo spustiti ;

Jokala sem .

Predala sem se človeškemu umu,
predala sem se čustvom – enoznačnim ,
kajti,
nisem sprejela danosti ..

Še vedno ne znam ;
priznam .

Vaša Silva .
Janež.

Silva Janež:  likovno delo ” ODMIKANJE “, olje na platno. 110 cm  x 90 cm.