ZACELI SI RANO,
DA
IZ NJE BOLEČINE,
VZNIKNE VESELJE ; Silva Janež.
Vrtela sem številčnico na telefonu ,
v želji ,
da jo slišim-
Ta želja,
ni nikoli presahnila ,
še sedaj –
v dobi pametnih telefonov- ,
si v podzavesti želim –
poklicati jo .
Da bi jo povprašala ,
kako je kaj
in potem pripovedovala ,
kaj se meni dogaja ;
Bila mi je zaupnica ,
čeravno ni bila – nje duša -odprta ..
Nekoč ,
nekdaj ,
jo je nekaj tako zelo prizadelo ,
da se je zaprla,
kot školjka bisernica;
Želela sem si je dotakniti ,
v nje srčnem delu..
Upala sem ,
da ni popolnoma otopelo ;
Zato sem se odločila ..
ne vem kdaj ,
niti zakaj ,
da jo bom začutila v vseh njenih stiskah ,
ki so nje dušo tako osamile …
” Pripoveduj mi mama ,
kako si se počutila ,
ko si me –
vso nebogljeno v naročje dobila . “
Tega vprašanja ,
ji v fizičnem kontaktu ,
nikoli ne bi postavila ,
ker vem ,
da bi se zaprla ..
takoj ;
in nadaljevala ,
s popolnoma svojstveno tematiko – v smislu :
” A veš ,
kdo je prišel včeraj na obisk …”..
Za trenutek je nastala vesoljna tišina ;
Potem pa sem zaslišala glas ,
ki je bil tako poln topline in miline,
ki ga,
v realnem življenju-
nisem bila nikoli deležna ;
Namreč ,
moja mama je bila stroga ,
zelo stroga mama;
” A, veš ” ,
je začela ,
in globoko vdihnila,
kot ,
da je zbirala pogum ,
da se odpre ..
v upanju ,
da ne bo spet prizadeta..
Takrat ,
ko te je prinesla babica,
sem videla le v belo odejico zavito bitje ,
ki je mirno ležalo v nje naročju;
Takrat ,
ko te je podajala v moje stegnjene roke,
mi je tiho zašepetala :
” To je najlepši otrok ,
kar sem ga videla . “
Globok vdih na drugi strani
in z rahlo toplejšim tonom
je nadaljevala
Veš,
ko sem se ti zazrla v obrazek žareč ,
si se mi nasmejala od ušes , do ušes ..
In res si bila zala-
deklica moja mala ;
Prijela sem se za usta,
da ne bi zaslutila ,
da sem ob tej njeni začetni povedi zaihtela.
Podoživljala sem trenutek ,
ko me babica polaga v nje naročje,
in njen pogled ,
ko gleda dete svoje..
Ni mi pripovedovala
o svojem čutenju do mene ,
do otroka svojega ,
ki ga je pravkar rodila .
Pa vendar ,
ravno to sem želela ,
da bi vse ,
kar je bilo med nama razumela ,
sprejela , odpustila-
sebi in njej ,
ker sem neko težko bolečino v sebi nosila
in gojila,
ter se tako od sebe oddaljila..
Želela sem si svobodo ,
a vedela sem ,
da se bom osvobodila le ,
če bom svojo mamo razumela
in jo čustveno sprejela,
in ne le po nje ljubezni hrepenela ;
Nadaljevala sem ,
ko sem zajela sapo
in se vsaj delno umirila;
“Kaj pa ti mama ;
kaki občutki so te prevevali,
ko si me objemala ,
v tisti stari porodnišnici …
Si bila osamljena ,
( hotela sem reči nesrečna , pa sem se ugriznila v jezik ..),
ko so mamice obiskovali njih dragi …;
Želela sem nadaljevati ,
v logičnem toku dogodkov :
V smislu ,
“Verjetno si bila ranljiva in prizadeta..
verjamem pa ,
da si postajala sočasno vedno bolj močna ,
klena ? “
Trenutki neskončni kot vesolje ,
na obeh straneh …
čakam ,
kdaj bo nadaljevala :
Solze so se vlile,
in srce je trepetalo v ritmu bolečine.
” Veš,
/nadaljuje po neskončno dolgi tišini /,
nisem imela druge možnosti kot ,
da sem te dala k svojemu očetu,
zato si ga tudi ti ,
kot mi njegovi otroci ,
klicala ” ajta ” ( po naše – oče)
in h moji sestri,
ki je ostala na kmetiji..
Silva,
delala sem od jutra do večera ..
takrat ni bilo vrtcev ,
kot danes ..
in bila si nezakonska…
Imela sem malo sobico,
kjer mi je bilo “zabičano z odpovedjo”,
da nobenih živali in otrok …
Delala sem po cele dneve ,
takrat tudi sobote …
“Vem mama ,
vem , da si veliko pretrpela …
potem pa sem utihnila ,
kajti bala sem se ,
da bo začutila solza ihtenje ;
V trenutku sem ozavestila dejstvo ,
” da so bogovi igrali karte ,
in zmagovalec je dobil vse .”
O mojem očetu ,
ni nikoli pripovedovala ..
Ljubezen ,
različnih kultur in ideologij ,
kot mi je –
pri mojih 12 letih dejal ,
(ko me je- tajno –
pri teti in stricu obiskal )
so bila obsojena na propad .
Tako je bilo!
in tako je še ,
ko drugi ,
ki nimajo v sebi ljubezni
odločajo o njej.
Nadaljevala sem s spraševanjem ..
Spomnim se ,
ko mi je ob nekem slavju kazala album ” slik ” ,
svojega življenja;
Takrat ,
se seznanim z dejstvom za preživetje;
in to v razviti Evropi .
Tudi njo so –
pri petih letih-
dali revni starši sedmih otrok,
v rejo k teti .
Teta je živela na drugem koncu Prekmurja;
Bila je dokaj premožna,
a ni imela svojih otrok ;
Deklica ,
druga po vrsti
( prvi je bil sin, ki naj bi bil nekoč duhovnik , a se je premislil )
je bila kar naenkrat oddana stran od sester
in od brata,
s katerimi je bila zelo povezana ..
Da ne govorim ,
koliko noči je prejokala ,
saj ni objemala mame in očeta..
bila je osamljena , nesrečna…
Globok vdih,,
da mama ne začuti ,
kako jo čutim ,
kako ji odpuščam za ves hlad ,
ki mi ga je dala,
saj drugače ni znala .
Ozavestila sem skozi empatijo ,
da tudi sama ni bila deležna topline,
ki jo je ,
nenehno iskala ..
zato je ni poznala..
Nikoli se ni predala čustvom ,
umrli so z njo ,
nekoč nekdaj ;
Veliko sem izvedela iz pogovora,
predvsem pa sem jo začutila,
skozi empatije do nje;
In pri tem sem vztrajala
vedno bolj pogosto.
Začutila sem –
mamo,
v vsej toplini .
Osvobodila sem se .
In upam ,
da se je tudi ona.
Kajti njen topel pogled ,
mi je na smrtni postelji govoril
s toplino srca,
da me ima rada .
Čeravno ,
mi na moje :
” rada te imam mama “,
tudi tokrat ni odgovorila ….
Dragi moji ,
v kolikor imate mamo ,
očeta , pomislite kdaj ,
zakaj sta ,
( po vaše ),
do vas krivična ,
hladna ,
nedostopna,
prezahtevna,
skratka premalo ljubeča starša.
Iz zapisa se da razbrati bistvo ,
” ki je očem skrito “.
(da se poslužim tudi sama,
tako univerzalnega reka. )
Zato se začnite pogovarjati,
vztrajajte
in čakajte ,
da se bo,
( )predvsem mama ),
počasi odpirala
in vam pripovedovala zgodbe svojega življenja;
Tudi ,
če ni navajena objema ,
se je dotikajte toliko časa,
da vas bodo njene roke stisnile k sebi.
S tem boste pomagali njej in sebi.
Skratka na nas je ,
kako se bomo opredelili do njih,
do naših staršev ,
ki niso bili zli ,
ampak le niso znali drugače.
Kajti naši otroci ,
nam bodo slej ,
ko prej
pokazali ogledalo ..
In da,
Kozmos ima svojo logiko ;
Vaša Silva.
