Takrat, ko smo v stiski, nam je taka percepcija zaznavnega oddaljena enako, kot je oddaljen zadnji delček na koncu kometa ;
A, dlje, ko smo od ” začetka “, bližje nam je upanje,
bližje nam je veselje do življenja ;
Prebudi se življenje, ki raste , raste ;

Ga ni trenutka, na tem svetu, ko ne bi bil nekdo izmed nas,
v svoji stiski ;
Ni potrebe , da gledamo , beremo dnevne informacije ..
Največje stiske , se dogajajo v intimi;

Na nas je, da intuitivno pomagamo,
kajti nikoli ne vemo, kdaj bomo pomoč rabili sami;
Tak odnos med ljudmi je elementaren, pomeni človeški ;
Ko pa odvračamo pogled od stisk drugih,
razvrednotimo sami sebe;

Zato ,ostanimo luč na koncu tunela;
Pomagajmo človeku vstati ;
Nikoli ni prepozno za spoznanje, da je prijetno biti človeški ..

Naj denar – materialna plat – ne bo izgovor;
Velikokrat je dovolj objem, prisluh, naš čas, topla misel ,
da se strta, ranjena duša spet sestavi;

Objemite svoje drage, pokličite svoje otroke , mame očete , prijateljice , prijatelje .. jim povejte , kako so za vas dragoceni..;
Na delu, na sprehodu , cesti , bodite strpni
in namenite nasmeh osebi, ki vam je podarila  pogled..

Skratka;
bodimo prijazni, namesto, da odvračamo pogled od nam neprijetne situacij;
Zazrimo se v oči, ki nam tiho pripovedujejo svojo zgodbo,
kajti nikoli ne bomo vedeli, kdaj se bomo spet srečali
in pod kakšnimi pogoji ;