ŽENSKE,
ČAS JE ,
DA PREREŽEMO POPKOVINO S PRETEKLOSTJO;
OSVOBODIMO SVOJ UM,
TELO ,
IN DUŠO
TER,
NA NOVO ZAŽIVIMO ; Silva Janež.
Osvobodimo se ,
pomeni :
vzljubimo se ;
Sprejmimo danost Kozmosa;
Ozavestimo dejstvo,
ŽENSKA SEM ;
kar pa pomeni ,
da sem edinstvena,
da sem unikatna.
Moški se,
ko jim ga življenje zagode,
skrijejo za svoj prizadeti ego.
Ženska se ne more zakriti za egom.
Kajti – ženski je bil ego odvzet,
ko je patriarhalna družba nastajala ;
Tudi ego ,
ki je nujen , da se ubrani pred patriarhalnimi ,
zadnje čase vedno bol agresivnimi toni ,
ga zatajuje ,
v strahu ,
da bo izobčena – izločena iz družbe !!;
Strah so skozi tisočletja, v naš genom ” zapisovali ” ;
In ta je bil za ženko veliko bolj uničujoč
kot moško hazarderstvo,
v smislu v njega danost do uspeha ,
ki je družino pahnilo v dno pohlepa!
In ko že skoraj verjameš ,
da je temu končno konec,
saj smo vendar v eri spreminjanja – /vodnarja,/
ki nam jo nakazujejo novodobni pridigarji,
se vedno znova dogajajo grozodejstvo nad otroci,
predvsem pa nad otroci ženskega spola;
Ne delim vojnih grozodejstev po spolu ;
Da se ve !
Pa vendar smo na nek način ,
spet v času srednjega veka ,
ko je ravno najbolj ranljivo prebivalstvo,
občutilo težo ega ,
ki ga spodbuja sveta in posvetna oblast !
Pomislite;
Ali je ženka – vaša mati,
v družinskih odnosih egoistična …
Nikakor ,
kajti ego- izem ,
ni “ženskega spola.”
Ženski ego se zrcali v njeni ženstvenosti.
nje ego je njena elementarnost,
nje igrivost ;
je njena navidezna krhkost ,
ali pa se kaže v moči,
ko išče rešitev ,
ko išče izhod.
Ženska,
ki je tisočletja preživela v “temi diktata ” ,
sporoča ,
da je čas ,
da spet ozavestimo danosti Kozmosa ,
ki nam je bila ” strateško” odvzeta;
Želi si,
da jo sprejmete tako ,
kot jo je ustvarilo Vesolje ;
Predvsem pa si želi ,
da se ji ne maščujete za svoje zmote !!!
Ne pozabimo ,
da ljubezen je ;
Zato naj ne bo ženska iskrenost,
nje nenarejenost,
ali njena zaprtost vase,
v ljubezni breme ;
Kajti to ji je v genom zapisano
in naj ne bo,
kot taka kazen;
Prijateljice drage
sprejmimo se take
kot nas je ustvarilo Vesolje;
Tako kot je Vesolje samo
nepopolno in se” išče ”
ustvarjamo tudi me svojo “sliko ”
umetnino …
Kozmos se nenehno spreminja ,
bi rekla, da “se išče ” ;
Zato tudi našega dela na sebi,
še ni konec ;
V tem kratkem utrinku življenja ,
na tem planetu ,
pa dajmo no,
prepustimo se ljubezni ,
radosti in sožitju ;
Saj ni težko ;
Itak ,
saj smo vsi ,
v kolikor nam je dano ,
enkrat mame in očetje ;
Nadaljevanje sledi …
Upam , da v naše dobro ;
vaša Silva.
Janež.

