SIJ BREZPOGOJNE LJUBEZNI ;
NI POMEMBNO ,
KAKO TE VIDIJO STARŠI,
KO PRIHAJAŠ NA SVET ,
AMPAK NJIH POGLED ,
KO TE ZAPUŠČAJO ;
KAJTI TEGA POGLEDA
NE BOŠ NIKOLI POZABIL .Silva Janež.
Njih zadnji pogled – nam pripoveduje:
kako čustveno bolečino smo jim zadali,
o besedah neprimerne človeka ,
ko smo jim pripovedovali
in jim nakazovali ,
kako so nam odveč tako ostareli ,
bolni ,
nemočni,
predvsem pa osamljeni
in željni družbe nas in vnukov…
Naš odziv :
Saj vendar vedo ,
da je svet vedno bolj krut
in ni časa za ” svoje ” ,
kaj šele za njiju ,
ki so sicer del družine ,
pa vendar niso .
V teh očeh se bomo videli ,
sprejeli to mi ,
ali ne ;
Ne bo izginil ,
ne v naši duši – ali umu ,
ne v nas otrocih..
Nehote ,
nam pokažejo zrcalno sliko sebe
in ob tem se bomo zgrozili,
zavedajoč se ,
kaj bomo tudi sami doživeli ;
Lahko pa se bo zgodilo,
ko se bomo poslavljali ,
da bodo oči matere, očeta –
ob zadnjem vzdihljaju tople ,
s solzami sreče,
kot vrelec neskončnega vira – za nas odrešujoče ;
Kajti starševski pogled –
na njuni poti na drugo stran mavrice –
je bil enak tistemu
kot takrat ,
ko sta nas ob rojstvu za večno –
v brezpogojni ljubezni – objela in sprejela ;
Velika sreča se nam ponuja ,
če smo s straši ob trenutku ,
ko nas njih forma zapušča ,
kajti imeli bomo čas, za objem ,
ali za opravičilo .
Kajti –
sami smo ogledalo njihovo
in naši otroci nas opazujejo
in si zapomnijo ;
Naslednji smo mi na vrsti ;
Še en krasen dan je za mano ;
Tay ,
mi maha z repkom ,
in poskakuje okoli mene , kot da bi želel povedati ,
v kako radost sva si ;
In ,
nobene packe –
ups šapke na mojih oblačilih ,
niso pomembne ,
pri najinem dotiku;
Eni
imamo več ,
drugi manj…
Da bo jasno
ne tehtam materialnih dobrin ,
ampak našo srčnost ,
našo empatijo ,
naše sočutje..
ljubezen .
Lepo mi bodite -dragi moji
in naj vas nič na tem planetu ,
ne odvrne od vašega ljubečega dotika;
vaša Silva .
Janež.
