Podobno,
kot na znanstvenem področju ;

Tisti ,
ki sedijo v klopeh ” akademij znanosti in umetnosti ” ,
branijo svoje pozicije,
pred novimi idejami , ki se rojevajo;
Se jih bojijo, jih ne želijo ..

Ne želijo si sprememb,
ker bi le te ” odnesle ” njih privilegije ;

Zanimivo , da je znanost še najmanj vprašljiva ,
saj se vedno znova, kot Feniks iz pepela,
rojeva večni dvom,
ki poganja kolo resnice naprej ;

Problem je na ostalih področjih človeške družbe;
Saj se stari vzorci- kot za stavo- , vlečejo
iz generacije v generacijo ;
Pomeni , da sami sebe ne pustimo naprej v lepše bivanje na tem planetu , v sožitje med sabo in sicer ;

No , tudi znotraj vsake družbe so posamezniki,
ki jim ni vseeno in opozarjajo..

A, kaj ,
ko so pri svojem delu parcialni
in branijo vsak svoj mikro prav :

Pomeni,
da ostajajo, v svojem mikro ” pomembnem svetu ! “,
za drugo jim ni mar ;

Sočasno,
pa logika pohlepa zmaguje,
in ustvarja zlo in neskončnost trpljenja vse občega ;

In to zato ,
ker zna , kako ;

Ve , da je za uspeh potrebna sloga;

V naši nravi je želja po druženju z “nam enakimi ” …

Nekoč ni bilo tako,
vsaj tako pripoveduje zgodba o ” Babilonskem stolpu “;

Človeštvo je živelo v slogi
in zato mu je vse ” v razkošju cvetelo “;
Nakar ,
pa se je pojavil pohlep po ” vse moči “,
enaki , kot jo imajo bogovi;

Zaželeli so si priti do samega vrha, kjer so le ti bivali;

In začeli so graditi stolp,
ki naj bi jim omogočil pot do njih idolov.

Slednji ,
pa so se razjezili in stolp porušili ..

Za kazen , pa so jih še razdvojili ;

Med njih so ” strateško “, raztrosili različne jezike ;
To pa je pomenilo, da so jim odvzeli moč sporazumevanja,

Tako so jim odvzeli pogojnik, da bi živeli v blaginji,
saj brez sporazumevanja ni sloge;

Bogovi so imeli spet svoj mir ,
in se igrali igrice po Kozmosu ;

človeštvo pa je ostalo razdvojeno,
in pahnjeno v vojne ;

Najdemo v tej zgodbi kako paralelo s sodobnim svetom ?

Epilog :
Živimo v času , ko različni jeziki,
ne bi smeli bili problem za sporazumevanje;

Rdeča nit,
za vsa grozodejstva, skozi razvoj človeške družbe,
je pohlep;

Ta uničuje vse kar je dobrega v človeku;

Človeštvo je danes bolj razdvojeno ,kot kdaj koli prej;

Na eni strani sta pohlep in cona ugodja ,
ki jo brani elita,
na drugi strani pa živi večina človeške piramide,
na robu preživetja;

Je upanje ;
je !!

A, najprej bo potrebna korenita sprememba,
v naših miselnih vzorcih;

Kajti svetna in posvetna elita vesta ,
enako kot Bogovi nad Babilonskim stolpom ,
da je potrebno med ljudi sejati nerazumevanje,
ki pogojuje strah ;

In strah je pogojnik , da se lahko pohlep bohoti !

In kaj je potrebno narediti ;
Ko nas prime popadek pohlepa ,
pomislimo na naše potomce;

Prijetno bujenje v novi utrinek časa, vam želim , dragi moji ;
vaša
Silva
Janež.