NE RABIMO LUČI … Dodaj odgovor NE RABIMO LUČI, DA ” VIDIMO ” ; Silva janež- Nimam pojma , kaj me je gnalo, da sem se kar čez noč odločila , da bom tokrat šla v Brazilijo.. Vedno potujem v lastni režiji , zato imam na minuto določene polete , da poletim na željeno destinacijo; Bila je nedelja in meni se je zgodil granolom ; poklicala sem svojega stomatologa , kajti tokrat se ni šlo zgolj za vnetje , ampak mojo odločitev , da grem “z njim” na letalo ! Seveda , nesmiselno dejanje ; Čakal me je in mi povedal , da edino, če pristanem na eksperiment, bo opravil poseg ; Pomeni , da se bo učil “na meni ” !! Skratka ; sproti mi bo dajal injekcijo in čistil zob v sami dlesni ; Če to uspe , bom verjetno prenesla bolečine , oziroma , da bom prenesla pritisk , ki vlada na letalu !!; Iz Celovca, sem poletela do Hanovra od tam pa do San Salvadorja, glavnega mesta severne države Brazilije – Bahie ; Ko se je letalo spuščalo na brazilsko letališče , sem nestrpno gledala na uro , v strahu , da ne bom ujela zadnje letalo iz San Salvadorja do Ilehusa .. Po pristanku se spustim – brezglavo mimo vseh uradnih procedur ; Skratka , v Brazil , sem prišla brez dovoljenja !! Na šalterju, mi vsej zadihani in v neki ” paniki ” povedo , da je letalo za Ilehus pravkar poletelo; Takrat se je vse odvijalo mimo moje volje , kot , da sem v vsporednem vesolju ; Le za trenutek so mi delovali možgani – logika in to z vprašanjem : ” Kaj bom pa sedaj ! Brez panike , nič omedlevice , strahu .. nisem čutila … Svoje biti se nisem zavedala kot forme , le kot čuječe energije … Čas se je ustavil , pomeni , zemlja se je nehala vrteti … pa začutim toplino .. Oseb , ki so se znašle ob meni , so me za trenutek prizemljile in popeljale po hodniku letališča ; Čez čas sem se zbrala in ugotovila v prostorih letališča , da nimam naslova mojega galerista, ki me je povabil s soprogo v njuno vilo v kraju par sto km oddaljenem od letališča ; Potem pa sem se spet uravnotežila , se povezala s pomočjo osebja s služabniki na posesti , Dona Vida , ki me je čakala v Ilehosu , da bi me popeljala do novega začasnega domovanje , je sočasno ( o tem kasneje , ko smo se dobili ) ,dobila astmatičen napad . Po prespani noči v enem imed hotelov v San Salvadorju , sem se naslednji dan le pripeljala na cilj .. Kmalu je odvijanje dogodkov bila za mene zgolj nočna mora in uživala sem na pščeni plaži , odlični kulinariki , druženju in seveda slikanju ; Ravno sem začela slikati , ko me Dona Vida pokliče in mi pravi , da me rabijo , da bom očistila prostor za novo piramido.. Da ji je Mara , domačinka – Indijanka , ki je bila od Sai Babi najbližje rekla , da morata po mene ; Veliko sem že dala skozi podobnih izkušen med domačini povsod po svetu , a sem jemala to kot : ” vse je OK , “ Tudi tokrat : “pa naj bo ! “… Tako sem šla iz mondenega sveta v samo osrčje Brazilije ; In tam sem spoznala veliko strokovnjakov , bi rekla new agejevskih vrst , ki so pripravljali vse , da bo piramida funkcionirala Pa sem se predala neki noovi izkušnji ; Mara , me je “očistila “v reki , ki je zdravilna … nato pa se je proces gradnje piramide začel ; Zame najbolj zanimivi del je potovanje v notranjost Brazilije , do domačinov , ki so nam prodali pol drage kamne , ki naj bi bili v sozvočju in tako ustvarili “prijetne vibracije “… Torej , gradnja piramide se je začela in končala s polaganjem ; Vse ostalo je bila le nadgradnja ; Tako oni; Nekaj dni sem ostala na haciendi in se predala trenutku.. Kasneje sem spoznala , da je ravno” predaja trenutku ” ključna” , ne glede na to kje si ,ali s kom si ; Pa me je le zamikalo , da bi kot Kogoj in ostali umetniki in sicer , obiskala Sai Babo , Povprašala sem Maro, kaj misli ona o moji nameri , saj je njegova prijateljica .. Pa mi je odgovorila : ” K Sai Babi prihajajo tisti , ki ga rabijo “ Tebe je on poslal k nam, razumeš ? Vrnila sem se v elitni del Ilehusa in mojemu galeristu naslikala sliko in itak , imela sem se fajn; Vedno je začetek in konec .. vsaj tukaj na tem planetu ; ha , ha .. Poslovila sem se od vseh in se odpeljala do letališča , ki me je ” sprejelo ! “ V San Salvadorju , sem bila edini potnik za Hanover ; Pridem do okenca , kjer se posloviš od gostujoče države in podam pasoš dežurnemu uradniku ; Potem pa spet šok ; Carinik , ali policaj , kdo bi vedel , je začel sto na uro gledati mene pa listati po pasošu , pa spet mene in … nakar je začel vedno bolj glasno , v polomljeni angleščini govoriti . bi rekla celo histerično nadirati – nekaj spraševati v zvezi z mojim vstopom v državo ; Naenkrat pa njega histeričen glas preglasi ženski glas ; Ozrla sem se in zagledala eno izmed oseb , ki mi je v nekem trenutku nezbranosti , pomagala , da sem se osredotočila ; Takrat pa slišim svoje ime , s tako milim glasom izrečeno : Silvaaaaaaaaaaaaaaaa !! Šla je proti meni , jaz pa srečna ker jo spet vidim .. Objeli sva se in se poslovili kot da sva si večno znani , dragi ; koj zatem, pa mi je z nasmehom na licu dal uradnik dokument in zaželel srečno pot ; Na letalu za Evropo sem pregledala vse liste v pasošu in v njem ni bilo nobenega zaznamka , da sem bila kdaj koli v Braziliji ; ;
