Z NASMEHOM OBOGATIMO SEBE
IN DRUGE;

NIHČE NI OBUBOŽAL ,
KER JE RADOST DELIL. Silva Janež.

Sem tigrica;

sicer –
po kitajskem horoskopu,
pa vendar;

Zanjo je značilno ,
da si sama liže rane ;

Od drugih bitij ,
se umakne v osamo;

Tudi sama od- reagiram tako ,
ko mi je res hudo ;

Takrat ,
niti na razmišljam o tem ,
da moje drage ,
” naženem “,
iz moje bolečine;

Me poznajo,
zato- mi ne zamerijo ;

Hvaležna ;

Pa vendar,
naj delim z vami,
nekaj mojih spoznanj,
ki so bolečino omilili
in mi niso dovolila
da bi zapadla v trpljenje;

Zelo pomembno se mi zdi ,
da se v težkih izzivih življenja,
discipliniramo ;

In to strogo !

Tokrat bom pripovedovala o tem ,
kako zaceliti rano ,
“v osami ! ”

Osama ,
terja načrt,
ki je proti vsem pravilom -svobodnega uma;

Vstati točno ob določeni uri ,
nič podaljškov -za 10 minut …;

A,
pazimo,
nikar ne spreminjajmo svoj bioritem .

Skratka ,
v kolikor gremo spat ob enih zjutraj ,
spimo toliko ,
kolikor rabimo,;

Potem naj sedijo točno določene aktivnosti ,
ki nas bodo “osvobajale” našega uma ,
katerega ” plod “, je naša bolečina;

Ta so lahko zelo različna ,
glede na vedenje in interes posameznika ,
ki si želi utišati um ..

Eni so za meditacijo ,
ki smo jo ” prinesli ” iz vzhoda;
jaz sem za odklop,
takoj;

Izbiram med individualnimi športi ,
kot naprimer ;
plavanje , golf –
(ki je neke vrste zahodni odgovor na vzhodno meditacijo );
igranje šaha z računalnikom ,
strateške igre ,
fitnes ..

Tako utrujeni ,
pademo v posteljo ,
jočemo in jočemo
dokler ne zaspimo .

Žalujmo ,
o da,
ker to nas ohranja v stiku z dušo ,
ki ni več fizično z nami ;

No , prepričana pa sem ,
da srce ,
duša
že od vsega začetka ve- sta ,
da ni potrebe po žalovanju;

Naš um
” po- ustvarja “,
ob izgubi nam drage osebe -bitja,
bolečino !!

Kajti ,
ne moremo,
ne želimo se ,
od nje posloviti …

Potrebujemo jo ,
enako kot vdih…

Zato žalovanje ..

Prav je ,
da žalujemo
( v vseh niansah izgube ),
a ,
nikar s tem ” čutenjem “,
v nedogled …

Saj ga le -ta,
slej- ko prej,
sprevrže,
v nesmiselno trpljenje;

Skratka ,
bolečino izjočimo ,
a se umu ,
ki nam vsiljuje žalovanje v neskončnost ,
uprimo !!

Kajti ,
ne kratimo si radosti življenja;

In nenazadnje ,
tudi nam dragim ,
ki jih naša bolečina prizadene;

Včeraj mi je prijatelj pokazal fotografijo ,
ki jo je posnel –
lansko leto maja,
v Strunjanu ,
preden sva poletela v Canennes,
na filmski festival ;

“Poglej “,
mi je rekel ,
kako so ob tebi ljudje sproščeni ..

In koliko radosti,
je imel Maj ob tebi;

Daj,
zdrami se, vedi ,
da te rabimo tako ,
elementarno ,
nasmejano;

Mila moja,
ne pozabi ,
tvoj smeh ,
” radost deli “;

In gledajoč sliko ,
/ s krasnimi vibracijami /,
sem se spomnila ,
da sva čakala
in čakala,
da se prijazen gospod umakne s stopnic,
da ne bo na fotki ,
ker gre marsikatere moja –
od posnetih,
na internet ;

A,
ta krasna duša ,
nam je vsem radost dala,
saj je v elementarni igrivosti pokazala ,
da ji je malo mar ,
za druga mnenja..

Pomembno mu je le ,
kako se je v danem momentu,
sam počutil;

zato ,
nama je dejal ,
da mu je kul !!

Nato smo šli
na sok in pivo…

“OK ,
bom slaven,
je še dejal ,
ko smo se poslovili ; ”

Ne pozabimo dragi moji ,
da

” Brez poguma ni sreče ;
ostaneta le
strah
in bolečina ” s. j.

sem nekoč zapisala ;

Delimo radost ,
mili moji;
Vaša Silva.
Janež.