MODROST-
POVEZATI S STAROSTJO,
JE ČISTI NESMISEL.
ENI –
JO DOSEŽEJO PREJ,
DRUGI KASNEJ,
TRETJI ,
PA NIKOLI. ” Silva Janež.
Misel,
ki sem jo zapisala,
sem se navzela na vasi ,
kjer in -ko je bil človek
še del narave ;
Spomin mi seže daleč nazaj,
ko smo njive
s kravami
in
s konji orali,
smo sejali zgolj avtohtona semena,
ker na srečo ,
drugih nismo poznali;
Nismo škropili,
ampak obirali vsi po vrsti tisto,
kar nam je odžiralo hrano…
in seveda kolobarili;
Jedli smo,
kar smo pridelali
in pozimi tisto,
kar smo shranili tako,
kot danes iščemo na tržnici ,
pri –
ta pravih kmetijah;
Jajca,
na primer,
so bila po zimi pri nas –
prav poseben dar ;
Govedi
nismo klali,
bile so za vprego,
ali so dajale-
za nas otroke ,
zdravo-
še toplo mleko;
Meso je bilo na mizi
ok,
pet krat na leto..
Ob tem zapisu ,
me spomin pelje v čas –
zelo zgodnjega otroštva ;
Bila je nedelja,
teta,
meni druga mama
in dedek
sta šla k maši-
tam daleč gori ..,
kjer je dedek,
kot večina moških
obsedel v gostilni-
ob špricerju,
a,
teta ,
je prisluhnila duhovniku.
Ne spomnim se,
zakaj naju z bratrancem
nista tokrat,
v mojem spominu,
vzela s sabo,
a,
predvidevam,
da zato,
ker sem enkrat ob pridigi
in
seveda ob klečanju na mrzlem tlaku- pesku-
glasno povprašala teto:
” Kda de že ejnjo gujčati ,
menej že bolijo kolena !?? “
Naenkrat ,
frka od tišine,
po moje tudi teti,
ko spregovori duhovnik Bejek:
“No, vijdite,
dejte mi je moralo povedati,
kda naj ejnjan s pridigati. “
Nato ,
se mi je zasmejal,
mi pomahal..
in začutila sem spet normalne vibracije,
ki so jih oddajali prisotni;
Skratka ,
da se vrnem domov
kjer sva bila –
z bratrancem,
čuvaja hiše;
Midva lačna.
pika .
Glede na to,
da sem odšla iz Šalamencev pri 6,5 letih,
sklepam,
da sem imela takrat okoli 5 let.
in
otroška logika je bila koj prisotna,
ko nama je zakrulilo v želodčku.
Tako-
midva splezava na podstrešje ,
kjer se je sušila šunka,
ki smo jo-
kasneje zvedla –
imeli za veliko noč
in
za pogostitev sosedov,
ob žetvi .
Kdo je bil iniciator nesmisla,
jaz seveda.
Greva spet dol po strmih stopnicah,
kajti vonj po prekajeni šunki mi ni dal miru;
Vzela sem nož,
in se spet povzpela na vrh,
kjer je bilo –
kar nekaj dobrot;
Pa prideta najina dva od maše
in teta hiti pripraviti kosilo,
a kaj ,
ko nisva bila več lačna..
Čez čas ,
pa sta spoznala ,
zakaj nama ni bila po godu kisla repa;
Ojoj,
nikoli pozabila,
koliko modrosti ,
sem od njiju,
brez kazni dobila.
Danes se sprašujem ,
kam se je vsa ta modrost ,
te niti stkane,
ki smo jih bili deležni vsi
iz časa otroštva- izgubile ;
Naj se nam odstri obzorje,
dragi moji
in dober dan
vam želim ;
Vaša :
Silva Janež.
1244 komentarjev
Deljeno 1o2-krat
Všeč mi je
Komentiraj
Deli z drugimi