MODRI LJUDJE,
NE POTREBUJEJO DOKAZOV
ZA SVOJO TRDITEV;
TISTI PA,
KI SE TRUDIJO DOKAZOVATI SVOJ PRAV-
NISO MODRI ;
Silva Janež.
Misel,
ki sem jo zapisala,
sem se navzela na vasi ,
kjer in -ko je bil človek
še del narave ;
Spomin mi seže daleč nazaj,
ko smo njive
s kravami
in
s konji orali,
smo sejali zgolj avtohtona semena,
ker na srečo ,
drugih nismo poznali;
Nismo škropili,
ampak obirali vsi po vrsti tisto,
kar nam je odžiralo hrano…
in seveda kolobarili;
Jedli smo,
kar smo pridelali
in pozimi tisto,
kar smo shranili tako,
kot danes iščemo na tržnici ,
pri –
ta pravih ” branjevkah “;
Jajca,
na primer,
so bila po zimi pri nas –
prav poseben dar ;
Govedi
nismo klali,
bile so za vprego,
ali so dajale-
za nas otroke ,
zdravo-
še toplo mleko;
Meso je bilo na mizi
ok,
pet krat na leto..
Ob tem zapisu ,
me spomin pelje v čas –
zelo zgodnjega otroštva ;
Bila je nedelja,
teta -meni druga mama
in dedek
sta šla k maši-
tam daleč gori za Prekmurje velikem hribu;
Dedek je ,
kot večina moških-
obsedel v gostilni-
ob špricerju,
a,
teta ,
je prisluhnila duhovniku.
Ne spomnim se,
zakaj naju z bratrancem
tokrat nista vzela s sabo,
a,
predvidevam,
da zato,
ker sem enkrat ob pridigi
in
seveda ob klečanju na mrzlem tlaku- pesku-
glasno povprašala teto:
” Kda de že ejnjo gujčati ,
menej že bolijo kolena !?? “
Naenkrat ,
frka od tišine,
po moje najbolj teti,
ko duhovnik Bejek,
z nasmehom na licu spregovori :
“No, vidite,
dejte mi je moralo povedati,
da naj že enjan pridigati. “
Nato ,
mi je pomežiknil
in mi pomahal
njemu znano gesto;
Takrat sem začutila spet normalne vibracije,
ki so jih oddajali prisotni;
Doma.
Z bratrancem –
stara tam nekje okoli pet let,
sva postala lačna
in koj sva se uskladila ,
ok, bolj moja krivda,
da splezava po lojtri
in odreževa košček šunke ,
ki je visela na tramu..
Skratka,
splezava na podstrešje ,
in odreževa nekaj koščkov mamljive šunke,
ki smo jo –
kasneje zvedla –
šparali,
za veliko noč
in
za pogostitev sosedov,
ob žetvi;
Ne spomnim se ,
koliko škode sva naredila ,
a kar urno sva se spustila po lojtri navzdol,
kajti vonj po prekajeni šunki nam ni dal miru ;
No,
pa se prideta –
najina draga od maše
in teta hiti pripravljati kosilo,
dedek pa se utrujen od hoje uleže,
kot po navadi;
Teta, postreže kislo repo z ocvirki
in z restanim krompirjem ,
kaj boljšega od tega v zgodnji pomladi ..
a ,
žal –
sva se midva že najedla.
“Huda ura “-
je zvonila v najinih ušesih,
ko sta spoznala ,
zakaj nama ni bila po godu kisla repa;
Ojoj,
nikoli pozabila,
koliko modrosti ,
sem od njiju,
brez kazni dobila.
Danes se sprašujem ,
kam se je vsa ta modrost ,
te niti stkane,
ki smo jih bili deležni vsi
iz časa otroštva- izgubile ;
Dobro jutro ,
dragi moji;
želim nam ,
da se nam odstri obzorje.
Vaša :
Silva Janež.
Vsi odzivi:
Bernarda Hren, Breda Selic in 399 drugih oseb