KAJTI TEGA POGLEDA
NE BOŠ NIKOLI POZABIL .Silva Janež.

Zapis je v opomin otrokom, da ozavestijo kako pomemben  je  naš odnos  do svojih staršev ,skozi ” skupno življenje  !!! ” ;

Njih zadnji pogled – nam pripoveduje skozi ekspresijo-  kako čustveno bolečino smo jim  zadali, o besedah neprimerne človeka , ko smo jim pripovedovali in jim nakazovali , kako so nam  odveč tako ostareli  , bolni , nemočni, predvsem pa osamljeni in željni družbe nas  in vnukov… Saj vendar vedo , da je svet vedno bolj krut in ni časa za ” svoje ” , kaj šele za njiju …

V teh očeh se bomo videli , pokažejo nam zrcalno sliko sebe in ob tem se bomo zgrozili, zavedajoč se , kaj bomo tudi sami doživeli ;

Lahko pa se bo zgodilo, da bodo oči matere, očeta – ob zadnjem vzdihljaju tople , s solzami sreče, kot vrelec neskončnega vira – za nas  odrešujoče ;

Kajti starševski pogled – na njuni poti na drugo stran mavrice – je  bil enak tistemu kot takrat ,ko  sta nas ob rojstvu za večno – v  brezpogojni ljubezni – objela in sprejela ;

Velika sreča se nam ponuja , če smo s straši ob trenutku , ko nas njih forma zapušča , kajti imeli bomo čas, za objem , ali opravičilo …
Kajti sami smo ogledalo njihovo in naši otroci nas opazujejo in si zapomnijo ;

Naslednji smo mi na vrsti ;