SMISEL ŽIVLJENJA JE ,
DA SPREJMEMO VSE,
IN
NE LE KANČEK VSEGA; Silva Janež.
Pravijo ,
da sem že kot otrok postavljala čudna vprašanja …
in spravljala ,
kot vsa nedolžna bitja ,
odrasle v zadrego..
Glede vprašanj ,
sem si ostala zvesta tudi kasneje,
le,da sem jih začela ,
postavljati sama sebi.
Počasi ,
skozi spoznavanja ” človeškega spomina ” ,
sem dojela ,
da se vse vrti okrog pojma :
Predvidevam ,
da ga ni človeka ,
ki si tega vprašanja,
ne bi zastavil
vsaj enkrat v življenju.
Odgovor sem iskala –
“skozi ” modrosti – etike človeštva ,
oziroma evolucijo le- tega.
Tako se je začela moja Odisejada ,
kajti
vedno znova sem “naletela “na kakega novega modreca misli ,
jih prebrala
in vzkliknila kot Arhimed ,
ko je našel nenadno rešitev : „ Eureka !! „
Aksiom zame ,
” ki velja za vse čase” ,
se je vedno znova potapljal ,
kot Titanik pod ledeno goro…
A,
nisem odnehala,
ampak sem nadaljevala iskanje,
v smeri modrih misli etik sveta ,
in lotila sem se jih študijsko ,
saj sem si želela priti na čisto ,
kaj,
oziroma katera je rdeča nit ,
ki povezuje človeštvo …
No ,
kot rada rečem :
” Vesolje ima svojo logiko ! “
in to mi je res pripravilo izziv,
ki me je krepko vrgel –
iz začrtane življenjske tirnice ..
Zgodilo se je
neke nevihtne noči ,
ko sem se znašla
– ob nepravem času -na nepravem mestu – .
Vračala sem se domov iz zabave,
ob rojstnem dnevu prijateljice …
Taksi -me je pripeljal dobesedno pred vrata ,
saj je lilo ,kot iz škafa …
Hitim ,
zato kot vemo ,
nenehno zgrešim ključavnico..
Tako –
že na pol mokra-
pritiskam na gumb dvigala
in seveda značilno zanj v smislu ,
nič ” hitet , lepo počasi “,
se le zaustavi .
A pazi ,
ustavilo se je –
malce nad nivojem vhoda ..
Nekaj mi je govorilo :
” Silva , pojdi raje po stopnicah “
A,
kaj ,
ko je bil še en drugi glas , ki mi je šepetal ,
” Hallo dečva,
v peto nadstropje,
ob tej sopari ,
pa že ne boš hodila “.
Malce pomislim ,
/ no ,bi rekla sicer prej da ne /,
ampak kot vedno obvelja ugodje
in hitro skočim čez prag dvigala.
Pritisnem gumb z oznako pet
in že -se vrata zapirajo za mano ..
Odsev moj ,
v ogledalu mi ni nič všečen ..
Obrnem se stran
in v mislih se veselim- prijetno ohlajenega doma.
Takrat pa se začne “guncanje “,
nihanje gor in dol
in glej ga zlomka ,
dvigalo je obstalo …
Poskušam odpreti vrata na silo,
ne gre …
pritisnem na zvonec ,
zakričim…
Nič odmeva,
zato zvonim že bolj pogosto..
a ,
v trenutku le dojamem ,
da me ob tej pozni uri nihče ne sliši …
Od kar pomnim ,
sem se znala umiriti v vseh situacijah
in tudi tokrat sem izklopila um ,
se počasi spustila ob steni dvigala na tla ,
zaprla oči in se prepustila …
Počasi je ugasnila luč ,ventilacija obnemela…
Čez čas zaslišim ropot ,
nekdo udriha po dvigalu
in mi govori ,
da bo vse v redu ,
da me bodo ročno odrešili ;
In res ,
dvigalo se je počasi premaknilo ,
vrata so se odprla ,
med tem pa so sosedje v pižamah pred mano čakali ,
kaj bo sledilo …
Predvidevam po spominu , da v smislu ,
ali bom histerično jokala , se tresla..ali..
A,
jaz mirna –
kot iz groba vstala .
Zaustavil se je čas ;
ustavilo se je življenje …
Na hitro se poslovim ,
se zahvalim
in že hitim proti domu ,
saj si želim le počitka …
Kar nekaj časa se je o dogodku pripovedovalo ,
kot o temi dneva ,
potem pa se je zgodilo nekaj svežega ,
bolj zanimivega
in moja nočna mora ,
je odšla v pozabo … za sosede ,seveda …
Čez čas,
pa se je začelo pri meni odvijati neko stanje,
ki je begalo moj um.
Zgubljala sem se v čudnih mislih ;
vsepovsod grožnja ,
skoraj prava ” paranoja !! “..
Stati v vrsti ,
najsi v trgovini ,v banki ,na cesti …
tam mi ni bilo obstanka .
Prav posebna frka mi je bila,
stati v avtu pred križiščem, med dvema tovornjakoma ..
“Kam ?
kako pobegniti pred ” grožnjo ! ” .
Nenajavljeni obiski ,
pogovori vsakodnevni,
o vremenu s sosedi..
skratka vsakdan ,
mi je postal – nočna mora …
Na srečo pa tega nisem občutila pri delu ,
mogoče zaradi adrenalina ,
saj sem opravljala menagersko delo
in le to je povezano z njim .
Ko pa sem zapustila poslovne prostore ,
pa se je spet začela “nočna mora” –
in to sredi dneva !!!
IMAGINARNI STRAH
ME JE OBVLADAL !
Poznam se dokaj dobro
in nikoli si nisem dovolila stanja ,
ki zame ni v dobro …
Ko to ozavestim,
/ to mi je dar v zibelko dan /,
sama sebi zapovem :
Krik moje duše je izzval um
in začela sem iskati alternativne rešitve,
za veliko frko,
na videz “neobvladljivo” ! “
Skratka,
ozavestila sem dejstvo,
da je nastalo stanje ,
zame vegetiranje
in kot tako –
zame nesprejemljivo ;
Kajti
svoboda,
pomeni za dušo enako ,
kot zrak za telo .
Želja,
ne bolje -potreba- po svobodi ,
me je pripeljala do rešitve ;
Osebnemu zdravniku
sem podala svojo izkušnjo s prošnjo ,
da mi pomaga,
a brez zdravil .
Naj me usmeri ,
naj mi pove ,
kaj mi je storiti..
Avtogeni trening uma,
po Lindbergu – prvega človeka ,
ki je sam preletel Atlantik ,
je bila zame največji izziv
in zmaga…
Izziv,
imaginarni strah,
ki sem ga premagala,
je bil očitno nujen ,
da sem spoznala / zase seveda / .
kaj je smisel življenja..
Takrat ,
ko sem hodila vztrajno po poti ,
a telesa nisem čutila ,
vem ,
da me je nekaj v meni,
/ imenujem jo duša/ ,
vodila;
Vedno sem bila borka ,
vedno bom.
Ker je taka volja moja:
In –
kaj je smisel življenja mojega..
Tale misel se mi je – tokrat prikradla :
“SEM ! “
sem ,
SMISEL VESOLJA .
Sem kapljica sredi oceana,
sem pomembna ,
o
še kako pomembna ,
kajti ,
brez kapljice moje ,
ne bi bilo valovanja ;
Zatorej –
dragi moji :
živimo polno ,
dokler nam je dano,
kajti
ne vemo –
kdaj se bomo znašli :
” Ob nepravem času ,
na nepravem mestu ,
na tem planetu ;”
Prijetno počutje vam želim
in vse dobro , dragi moji ;
vaša Silva.
Janež.
