Medtem ,
ko se zavedamo,
da smo,
le del njega .
Pred nekaj minutami
sem skoraj končala poved
na isto temo ,
kot jo bom sedaj povzela.

Namreč tik pred koncem ,
kar orng pisanja ,
me je FB ponovno skenslal!

Skratka ,
vsebina je preprosto izginila iz zaslona..
Da sem klela kot kočijaš ,
ni potrebno posebej poudarjati..
no trmasta pa sem dovolj,
da sem se na hitro zbrala,
globoko vdihnila
in ponovno začela ,
znova.

Kajti ,
nisem hotela izgubiti občutka ,
ki me je preveval ob dogodku,
o katerem bom pripovedovala.

Po trenutku , ki me je globoko ” pretresel “,
sem vso pot domov,
razmišljala in podoživljlala trenutni dotik ,
in se spraševala:
” Pismo, le kakšen procent možnosti je ,
da se ti zgodi kaj takega ,
kar se je zgodilo pol ure prej;

Pa dajmo lepo po vrsti..
na kratko “pripovedovati”
da se opomnim ;
da ne pozabim ..

Težka bo ;
Pa začnimo .

Od kar sem ga dobila ,
mojega kužka Tay-a ,
sem se sprehajala z njim
okrog Plečnikovih Žal.

Lepo urejena okolica ,
nikjer nevarnosti ,
skratka radost za vse …

Zverce in lastnike ;

DANES :

Imela sem zelo natrpan urnik.
in meni nasprotje –
gledanje na uro – ups telefon,
je postala stalnica popoldneva.

Kar nekaj nalog sem si zadala
in vse so bile –
bolj ali manj povezane z neko ” trgovino “.

Pismo,
pogledam na uro-
ojoj,
bila je že močno čez osmo uro – zvečer.

Preden greva na sprehod Tay ,
sem si zadala nalogo ,
da bova še prej v trgovino..

V košarico sem naložila najnujnejše,
a iskala sem nekaj proti komarjem..

Čas teče,
zato prodajalko povprašam ,
kje ga imajo…

Šibam 100 /h do blagajne,
zadovoljna,
da sem imela vse kar rabim ..
in odhitela do avtomobila.,
potem pa proti najinem sprehajališču;

šele , ko parkiram , in ugasnem motor ,
avtomatično pogledam na uro..
in rečem v mislih, pismo, je že pozno in
da je že orng tema .

Kak drugi dan , me ne bi motilo ,
saj so poti lepo osvetljene in polne sprehajalcev ljubljenčkov..in sicer ;

No , tja ,
kamor sem se namenila
,
pa poti niso bila osvetljena..

No , ko sem videla Taya , kako je zašibal 100 /h,
po poti , ki mu j edišala ..
sem pozabila na svetlobo in temo;

VPRAŠANJE,
zakaj tako pozno na sprehod , daleč stran od najinega doma..

Zato ,
ker sem obljubila ….
da pridem
in da prinesem sredstvo proti komarjem ženički,
stari vsaj 90 let ,
ki miga na svoji njivi,
kot pravi ,
saj jo to drži pri življenju..

Pomagajo ji njeni dragi,
pri težkih delih,
a ostalo naredi sama ..

Na zadnje sem jo srečala ,
ko sem rabila zemljo,
za delček svoje žive meje,
iz prejšnjega domovanja.

Brez komentarja ,
mi je dala del svoje zemlje…,
le na koncu je pripomnila ,
da pa to ni zemlja za rože.

Obrazložila sem ji , da to ni za pravo rožo…
in kar nekaj časa sva se pogovarjali o tem in onem..
Potem pa je kar na lepem rekla : “zdaj pa spet na delo .. ”
Hvala še enkrat ,
sem ji zaklicala , medtem , ko sem sledila tayu ppri njegovem raziskovanju ;

Kar nekaj časa je minilo od tega – najinega- dotika;
ko sem jo ponovno videla- vso suhceno , drobceno -,
, kako rahlja zemljo in puli plevel..

Vzhičena sem bila nad njeno letino
in sem ji to tudi povedala.
Res sem bila presenečena ,
da je-
brez zalivanja in škropljenja,
zraslo toliko zdravega na tej – dokaj pusti zemlji..

Spoznala me je in me povprašala , kako kaj moj vrtiček..
Odgovorila sem ji , da zdaleč nisem tako pridna kot ona …
Takrat pa je povesila oči in skrušeno začela pripovedovati :
o svojih operacijah , boleznih,
skratka ,
o vsem kar je pretrpela zadnja leta..
Pokazala mi je rane na nogah , …
ni , da ni , bila je res ena sama brazgotina..
” Vidite , in zato migam ” ..
No , sedaj pa sem vsa rdeča od pikov komarjev..
Toliko jih je in ne morem se jih obraniti..
Še spati ne morem , ker me vse srbi..

Vprašala sem jo , zakaj se ne namaže s sredstvi ,
ki jih odganjajo..
Pa je dejala , da tega ne pozna..

Jutri vam bom pustila –
tamle pod košaro nekaj ,
kar bo od vas odgnalo komarje .
Samo pošpricate se z njim pa se vas bodo še kako ” bali ” se ji nasmejim , in v njenih očeh zaznam iskrico …

Danes,
ob 21 h.
Taya spustim ,
že greva po ustaljeni poti ,
ko ozavestim ,
da nimam obljubljenega..

Vrnem se
in spremljam pod sojem luči ,
mojega nagajivčka..

Do trenutka,
ko sva “oslepljena ” – vsaj jaz ,
vstopila v svet ,
ki ga je ,
s svojo svetlobo
osvetljevala le luna .

Nekaj je v nas ,
da ob prehodu iz svetlobe v temo obnemimo..

Zakaj , ker je to šok.
Kajti,
koj –
ko se prilagodimo dejanski svetlobi ,
se umirimo.

Skratka ,
šla sem preko umskih omejitev.

Hodim , hodim..
Potem pa zagledam ,
kot pri sončni svetlobi ,
mojo drago gospo ,
ki vleče za sabo grablje
in veliko vrečo…

” Dober večer “,
sem ji podala v pozdrav ,
in ona mi je vrnila dobro misel .

” Kaj pa vi tako pozno v tem delu Ljubljane , ” me povpraša ;

Prinesla sem vam sprej proti komarjem, kot sem vam včeraj obljubila ;

“Koliko sem dolžna? ”
me povpraša ..
Nič , vi ste mi že dali dovolj , sme ji odgovorila in še dodala ,
da se kmalu spet vidiva..

Nato sva se poslovili ,
kajti Tay
je že šibal
v novim dogodivščinam nasproti.

EPILOG,
Ki to ni !
J
Pa vendar se mi je nenehno pojavljalo vprašanje ,
kakšne so statistične možnosti ,
da se zgodi tak dotik ..

Da je ženica pozno v večer ,
po temi obdelovala svojo njivco ,
in da sem jaz točno takrat , ko je odhajala ,
prišla iz svetlobe
v njeno svetlobo ,
znotraj teme …

Dobro jutro ,
dragi moji
in krasne trenutke vam privoščim ,
vaša –
Silva. Janež