” Dost mam ! “

Nemi krik –

zavibrira dušo in telo,

In me za trenutek zaustavi , v “neplodnem početju ” vsakdana..

Početju,

ki nas hočemo ali ne ,

izčrpava.

” Moram stran ! in to po hitrem postopku “

si pravim in že jemljem kovček iz ” naftalina ! “.

Taki prebliski so namreč stalnica v mojem življenju.

Zato nič ” več ” presenečenj , travm , dvomov v lastni prav ;

Saj vem , da me silijo k soočanju s sabo.

Posledično,

pa me ,

zaradi mojega odziva na inpulz ,

osvobajajo ..

“Telefon…kje si…”

je bila zadnja misel -v trenutku , ki me je dušil.

Zavrtela sem številko prijateljice ,

svetovalko v turistični agenciji in jo zaprosila za individualni aranžma., s preprostim stavkom :

” Saj veš .. “

Nobenega vprašanja z njene strani,le bistvo mi je bilo podano:

” sporočila ti bom čez eno uro , kam letiš…”

Vedela je kaj rabim :

peščeno plažo , sonce in veter v laseh

in to v v neobljudenem predelu planeta …

Koj ,

ko sem stopila z zadnje stopnice letala

in se ozrla po pokrajini ,

sem si po tihem dejala :

” “Dobra odločitev draga moja …

Kot vedno .. “

in se odpravila dogodivščinam nasproti…

Nikoli nisem potovala s skupino ,

še manj sledila vodiču…

Na ta način se energije ,

ki se jih želiš očistiti ,

samo še povečujejo –

skozi prilagajanje in tempo ,

ki ti ga ” jata ” diktira ……

Ne vem kako ,

ali zakaj ,

no zavedela sem ,

da bom ponovno našla stik z energijami domačinov .

Namreč- stalnica je bila,

da edino,

ko se prepustiš intuiciji ,

se ti dogajajo ” čudesa ! “

V takih momentih ,

se je zaustavil čas

in ponovno sem se sestavljala

in polnila baterije –

z ne potvorjenimi energijami ..

Vsako- tako -” spontano iskanje ” ,

je bilo sicer drugačno na prvo žogo ,

no dejansko so bila vsa s ciljem ,

da se slišim …

Počasi so izginjale blokade-

zatohle

in moreče se ” Doline Šentflorjanske ” …

Srce je sčasoma prevzelo glavno vlogo

in diktiralo umu,

da utihne ,

ker se duše rana celi …

Utrinek –

zdaj ;

Prijeten nemir se me je loteval ,

ko sem tavala po malem mestu sredi nič …

Vzhičeno sem se vrtela okoli svoje osi ,

v želji ,

da bi vse okoli sebe objela..

Nakar zagledam bleščeč napis,

na drugi strani ceste ,

ki me vabi v hipnotičen nakup …

Napnem oči ,

da se privadijo na močno rdečo se trepetajočo luč ..

Nakar zaznam vsebino oglasa :

” PRODAJAMO RESNICO “

razločno piše v jeziku ,

ki mi je bil obenem tuj in znan …

“Opa !! ” ,

sem se zalotila ,

kako sem misel presenečenja ,

na glas izgovorila …

Zanimivo,

kako tudi v ta zakoten kraj ,

ki meji na Nirvano,

zaide napis ,

ki ga tempo kapitala

in oglaševanja diktira vsakodnevna proklamira !

Zamika me ,

da bi se tudi jaz malce poigrala.. saj sem vendar večno radovedna …

Prečkam cesto in že ko odpiram vrata , kar brez pozdrava povprašam v jeziku , meni tujem .. :

” Ok , koliko me bo resnica stala ? “

“ZA NJO BOSTE DALI SVOJ NOTRANJI MIR” ,mi pravi tisti ,ki jo prodaja …

Pogledala sem ga v prosojne oči in mu brez razmišljanja dejala :

“me ne zanima , saj je moj notranji mir , moj cilj , moje največje bogastvo .. “

“Torej meditirate?”, me z mislijo zaustavi, da ne bi odšla prezgodaj.. Čutim , da me preizkuša v moji veri.

“Ne , ne meditiram v klasičnem smislu , imam svojo ” tehniko ” samoiskanja .

Skozi tak način samoiskanja , sva se srečala …

Priznam , mika me spoznanje, a zdi se mi , kot da bi s tem prodala svojo dušo.. Kajti , tukaj smo zato, da znotraj danosti našega uma, ki je omejen na 30 % , možnega dojemanja , naredimo največ , da se osvobodimo spon tega planeta ..

Prepričana sem , da skozi lastno osvoboditev , osvobajamo planet..

Čas je ,da na njem zavlada ljubezen do vseobčega .

Šele takrat sem se mu lahko zazrla v oči ,mu v pozdrav in se zadovoljna napotila proti priprtim vratom ..

Zdrznila sem se , saj sem začutila hladno roko na toplem ramenu..

Ozrla sem se in videla kako je zmajal z glavo rekoč : ” Vse lepo in prav , a ne verjamem , da te res ne zanima absolutna resnica ? Ga ni bilo človeka , ki si je ne bi želel vedeti ! “, je pikro pripomnil in nadaljeval:

Vedno je bilo kot prvo vprašanje : ” Ali je BOG “.. Saj verjamejo , si želijo verjeti , pa vendar si želijo potrditve .. enako kot v ljubezni …

“Čemu taka vprašanja…” , je skrušeno zaključil misel , ker je spoznal , da nisem del tistih , glede katerih je tako razočaran;

Nato pa se me je dotaknila toplina , ene same ljubezni…

Starec je izginil in začutila sem zgolj energijo , ki je sevala ..

Zaznala sem misel :

“Edina si ,ki si odklonila dar ,ki bi ti dal neskončno moč ..! “

In pravilno si se odločila ,saj v biti veš , da je ne rabiš kupovati , saj si del nje …

Ta delček vedenja v tej formi ,naj ti bo dovolj ,kajti resnica je razumljiva le CELOTI ….

In ta je za delček celote,

z nekim smislom – nje delov – zakrita !

Tisti ,ki pripovedujejo ,da jo poznajo , da jo imajo ,v ” lasti ” … – sebi in nam , milo lažejo …

Taki so nevarni ” celoti “.

In vsi , ki ste pripravljeni graditi sebe znotraj celosti , v dobro vsem , to pa je “scenarij Celosti “…

“Absolutne resnice.”

začutila sem toplino in mir v sebi in okoli sebe …

” Tako draga moja ;zadovolji se s tem ,kar ti je dano ,da spoznaš ..v tokratni formi in nadaljuj z iskanjem svoje biti .. .

Skratka , nadaljuj s samoiskanjem ….

Čez čas sem poletela …

Nazaj ” v neznano dolino Šenflorjansko .”..

Trenutek – zdaj..

Kar nekaj časa sem že tam – “nekje vmes…”

Nenehno me boža nežen zvok meni dobro znane melodije;

Počasi odpiram oči,

zaznavam obrise postelje in budilke…

Svetloba me slepi ,

zato se ponovno ” odklopim “

Pa mi prva misel ” pade ” :

“le kaj je spet počela moja duša ,nagajiva , igriva.,

ko je forma spala “

O, ne…

Spomnila sem se vsega ,

kar sem na tej poti doživela ,

spoznala ,

da sem se sprejela..

Za čuda , namesto radosti

me je začela prevevati bolečina..

Prevevati me je začel tisti delček v meni , ki je poznal resnico ….

” Skrajni čas je ,

da začne ljubezen vladati v tvojem svetu,

na tem prekrasnem planetu .”

So odmevale besede v moji glavi..

Razum je sprejel ,

zato ,

bolečina ni ponehala…

Silva Janež.

/ osnutek za blog/

Naj bo dan nabit z ljubeznijo do vsega

kar se nas dotakne ,

dragi moji;

vaša Silva.

Janež.

Portret :

Jane Strauss