SANJE
Toliko mističnega jim pripisujemo ,neskončno analiz jim posvečamo ,se jih bojimo ,a jih sočasno častimo …
Pa vendar nekaj ,vsaj za mojo betico velja ,da sanje so del nas ,so z nami …
“sanje ” smo mi sami ;
Tempo živjenja je tako napet , da se je lažje podati v potrošniško omamo, kot poiskati tisto nekaj v sebi, ki bi nam dala vero, da nekaj veljamo , kar bo premagala strah pred osamo.
Različne možnosti imamo, da gremo globoko vase….tudi sanje ,so tisto nekaj ,kar nas pripravi ,da se zdramimo ,tako in drugače in se z njihovo pomočjo odločamo, kaj nam je storiti..
Ne bom polemizirala s Freudom , Jungom in vsemi interpretacijami sanj, skozi razvoj človeške družbe ,ampak bom pripovedovala zgodbo o tem ,kako sem spoznala ,da so sanje moja izvidnica v bodočnost, prikaz drugačne percepcije dogodkov iz preteklosti in kazalec mojega čustvenega stanja, v sedanjosti ;
Nihče drug nam ne more naše sanje razlagati bolje , kot mi sami.. .
Anekdota :
So mi rekli , da sem nekoč davno ,stara približno štiri leta, sanjala moraste sanje in v njih podoživljala svojo smrtno agonijo .
Takole se jezgodilo :
Nočilo se je ,a dovolj je bilo svetlo ,da sem videla pokrajino hribovito, listje odpadlo ,okrog mene blato ,pust jesenski dan, se je skozi zakone narave, umikal večeru…
Zazrla sem se po prostoru, začutila hlad jame in spoznala, da nisem bila sama, ampak skrita v blatu, sem prestrašena, a odločna ,stiskala sosedove otroke…
Z grozo sem opazovala tank in sledila “gosenici “, ki se je z lahkoto premoščala vse ovire na poti do cilja …
Tja gor, na vrh hriba, kjer so bili domačini,moji sovaščani ,ki so branili vas ,naš dom, svobodo,življenja …
V času streljanja, borbe iz oči v oči ,ob pritajenem jecljanju otrok, sso me prevevali siloviti občutki nemoči .
Izmenjavali so se krb za soborce , hromil me je strah za otrok, vprašanj ničkoliko, bili je kaotično …
Naenkrat pa me je zajel občutek absolutnega miru …
Je bila to agonija , ali je srce zastalo…
Za takim notranjim mirom, težimo celo življenje, upajoč ,da je taka naša bit .
Ob povedi kratki ,sledi vprašanje ,ki je razumsko in z vso ” resnostjo ” znanosti umestno …
Kako je možno ,da sem sanjala dogodke ,detajle , občutke , ki jih v” realnem svetu “, budnem stanju nisem nikoli doživela..
Predvsem notranji mir,za čemer čoveštvo teži, odkar se samozaveda …
” Kdo sem ,kaj grem in kaj mi je storiti …”
Ta vprašanje sem ravno s pomočjo omenjenih sanj ,že zdavnaj ozavestila..
In seveda dejstvo ,da bom s sprotnim analiziranjem sanj, lahko zavestno ,najsi skozi šesti čut ,en kanček bližje ” sebi- znotraj Vesolja “.
Smo del vsega ,smo ENO ..
Evolucija življenja, predvsem ljubezen, nadaljevanje vrste, je postavilo življenje v neke druge prioritete , da zase, za svoje samoiskanje ni bilo “časa “, ali celo po lastni percepciji , ni bilo potrebe …
Spoznanje ,da je zanikanje pomembnosti sanj čista iluzija ,me je ponovno popeljalo na pot samoiskanja.
Ločijo nas od vsebine druge ” škatle “,druge percepcije ,uniformiranosti jate ,črede ,v katero smo se skrili ,pred nevihto ,ki jih prinaša življenje …
Sanje, saj so del nas ,itak …
Ob morastih sanjah ,pa veselo naprej, z mislijo :
” Uf ,bile so le sanje “.
