OTROK MOJ ;
RODIL SI SE ZATO ,
DA BOŠ PISAL SCENARIJ
SVOJEGA ŽIVLJENJA
IN IGRAL GLAVNO VLOGO V NJEJ ;
Zavedam se tega
Skratka ,
že mantra ,
je postala misel-
večine novodobnih staršev ,
da so nam otroci zgolj na posodo
in niso za to tukaj ,
da nam kar koli vračajo ;
( če smo jim dali primeren vzgled ,
z našim srčnim odnosom ,
do naših staršev ,
nam bodo tudi sami –
samoiniciativno ljubezen vračali ;
Nikakor pa niso tukaj za to ,
da zapolnjujejo našo praznino ,
ko se s partnerjem več ne slišimo , ne vidimo, se ne čutimo,
a vztrajamo v coni neugodja..
vsak zase ima –
nekje globoko v sebi odgovor ;
zakaj tako ;
Glede na to ,
da sem sama odšla iz Prekmurja-
v vesoljno Ljubljano,
študirat pri 18…
Sva tudi sina-
z očetom seveda -,
pri 20 letih ,
poslala v svet ,
sicer samo 1km stran,
v njegov, prvi podnajemniški flet ;
Spomnim se ,
da sem ga vpisala v Glasbeno šolo – kitaro, na SGBP,
kjer sem nekoč učila ;
Imel je vsega 7 let;
Samo dvakrat sva ponovila vajo –
” poti ” od srednje Šiške,
pa do SGBŠ,
ki je bila takrat, koj za univerzo ;
Moja pisarna je bila takrat oblegana s sodelavci..
v smislu,
” Ojoj , bogi otrok , se je zgubil .. “
In
itak ,
kaka mama sem , da sem si to dovolila ;
Neizrečeno seveda. a zaznavno mi..iz nianse govora in pogleda;
Potem pa točno ,
po predvidenem času se odprejo vrata
in ponosno stoji pred mano ves žareč v obraz sine,
s kitaro v roki in mi reče :
” Mami , veš , kako je bilo fajn..
pa veš ,
da sem kar sam takoj našel …
pa kako mi je všeč igranje kitare ,kot si mi dejala ,
le prsti me bolijo.. imam že domačo nalogo …pa …
Potem je bilo učenje smučanja ;
Mama seveda ,
foter naju je ob šanku , na mrazu čakal
( res naju je imel rad ),
midva ,
pa sva izbirala –
vedno bolj strma pobočja ..
Nazadnje Vitranc ,
tekmovalna proga..
Pismo je šibal pred mano , da
sem ga komaj dohajala..
A, na ” bunkici- vlečnici “, sva si pela :
” Zažmuri…dddd … zažmuri.. dddd..
pesem od ” Bajaga “:
Nato pa seveda tenis;
Oba s fotrom strastna tenisača ;
Izpilila sva ga s svojim znanjem v nulo,
nato pa so ga povabili v klub…
in tudi na te tečaje je hodil sam …
Potem so se naše poti
glede igranja tenisa in sicer razšle,
sama sem se posvetila golfu ,
oče ostal zvest tenisu , enako sine ;
Sinoči;
Prihajam v Ljubljano,
se dobimo na kosilu,
mu predlagam;
A on meni :
” Super , a prej gremo igrat tenis “,
hallo , pa jutri bo 35 st C v Lj.
in to v senci sine !!
Tivoli pa nima senčna igrišča;
Poleg tega,me poznaš , d a ga ni ,
ki bi me pripravil , da bi vstala pred 9h ..
Nakar , odločno :
” Se dobimo ob 10h.”
Ej , nimam loparja , se skušam zmazat,
a on ,
vse imamo !
” Komaj čakam , revanš mims , da veš !!”
Pismo ,
to pa je na oštro zastavil ,
sem mi je smejalo ;
Po dvournem “mučenju” ,
ko smo se grebli za en delček sence ,
smo se stuširali in ob ledeni pijači komentirali videe in fotke ,
ki so “nasprotne strani ” ,
za vsakega od nas posnele;
Komentar na moje fotke je bil ;
NIKAR ,
TEGA NE POČNITE NA TENIS IGRIŠČU !!!
Začetek nečesa novega..
je tale zapis..
Veliko tega je še v mojih mislih ,
v mojem srcu …
Lahko noč dragi moji ,
objem , prijateljice in prijatelji;
vaša Silva.
Janež.