ŽENSKE,
ČAS JE ,
DA PREREŽEMO POPKOVINO S PRETEKLOSTJO;

OSVOBODIMO SVOJ UM,
TELO ,
IN DUŠO

TER,
NA NOVO ZAŽIVIMO ; Silva Janež.

Osvobodimo se ,
pomeni :
vzljubimo se ;

Sprejmimo danost Kozmosa;

Ozavestimo dejstvo,
ŽENSKA SEM ;
kar pa pomeni ,
da sem edinstvena,
da sem unikatna.

Moški se,
ko jim ga življenje zagode,
skrijejo za svoj prizadeti ego.

Ženska se ne more zakriti za egom.

Kajti – ženski je bil ego odvzet,
ko je patriarhalna družba nastajala ;

Tudi ego ,
ki je nujen , da se ubrani pred patriarhalnimi ,
zadnje čase vedno bol agresivnimi toni ,
ga zatajuje ,
v strahu ,
da bo izobčena – izločena iz družbe !!;

Strah so skozi tisočletja, v naš genom ” zapisovali ” ;
In ta je bil za ženko veliko bolj uničujoč
kot moško hazarderstvo,
v smislu v njega danost do uspeha ,
ki je družino pahnilo v dno pohlepa!

In ko že skoraj verjameš ,
da je temu končno konec,
saj smo vendar v eri spreminjanja – /vodnarja,/
ki nam jo nakazujejo novodobni pridigarji,
se vedno znova dogajajo grozodejstvo nad otroci,
predvsem pa nad otroci ženskega spola;

Ne delim vojnih grozodejstev po spolu ;
Da se ve !

Pa vendar smo na nek način ,
spet v času srednjega veka ,
ko je ravno najbolj ranljivo prebivalstvo,
občutilo težo ega ,
ki ga spodbuja sveta in posvetna oblast !

Pomislite;

Ali je ženka – vaša mati,
v družinskih odnosih egoistična …

Nikakor ,
kajti ego- izem ,
ni “ženskega spola.”

Ženski ego se zrcali v njeni ženstvenosti.
nje ego je njena elementarnost,
nje igrivost ;
je njena navidezna krhkost ,
ali pa se kaže v moči,
ko išče rešitev ,
ko išče izhod.

Ženska,
ki je tisočletja preživela v “temi diktata ” ,
sporoča ,
da je čas ,
da spet ozavestimo danosti Kozmosa ,
ki nam je bila ” strateško” odvzeta;

Želi si,
da jo sprejmete tako ,
kot jo je ustvarilo Vesolje ;

Predvsem pa si želi ,
da se ji ne maščujete za svoje zmote !!!

Ne pozabimo ,
da ljubezen je ;

Zato naj ne bo ženska iskrenost,
nje nenarejenost,
ali njena zaprtost vase,
v ljubezni breme ;

Kajti to ji je v genom zapisano
in naj ne bo,
kot taka kazen;

Prijateljice drage
sprejmimo se take
kot nas je ustvarilo Vesolje;

Tako kot je Vesolje samo
nepopolno in se” išče ”
ustvarjamo tudi me svojo “sliko ”
umetnino …

Kozmos se nenehno spreminja ,
bi rekla, da “se išče ” ;

Zato tudi našega dela na sebi,
še ni konec ;

V tem kratkem utrinku življenja ,
na tem planetu ,
pa dajmo no,
prepustimo se ljubezni ,
radosti in sožitju ;

Saj ni težko ;

Itak ,
saj smo vsi ,
v kolikor nam je dano ,
enkrat mame in očetje ;

Nadaljevanje sledi …

Upam , da v naše dobro ;
vaša Silva.
Janež.