UTRINKI
Prijeten poletni večer ,ravno pravšnji ,da se v prijetnem pišu vetra ohladiš in pripraviš na spanje.
Z bratrancem leživa na ohlajeni travci in gledava v jasno nebo nad nama ..
Zvezd neskončno, nemirno utripajo in se med sabo igrajo , da se nama je kar zavrtelo …
“Le kaj neki je med zvazdami ? “,me povpraša , a mi ni do pogovora ,pa mu na kratko, kot iz topa
„Nimam pojma, mogoče pa plavajo v neskončni temi ..”
Le od kod mi to …
Naenkrat ,pa nebo zasije ..
“Poglej poglej sem kričala in krilila z rokami in od navdušenja poskočila v zrak ,kot da bi želela kakega ujeti…
„Hitro si nekaj zaželi „ mu pravim in že sem zaprla oči ,stisnila dlani in ponavljala, ponavljala, ponavljala …
„ Naj pride moja mama po mene..naj pride moja mama …naj pride … naj pride .. naj pride po mene! ”
Iz transa “želja” ,naju predrami pomirjujoči,a odločen glas tete,ki nama je veleval ,da bo treba spat.
Preden sem zaspala ,me je teta pbožala po laseh ,nežno pokrila in mi zašepetala : “ Jutri pa pride tvoja mama .“
Nato se je ulegla poleg sina mičkenega, ga pobožala in nežno privila k sebi .
Stisnila sem lutkico iz cunj ,ki mi jo je mama naradila in dokaj hitro zasala…
Ponavadi sem veliko sajala,tokrat nič ,ali je spomin zatajil ..
Spomnim pa se nemirnega utripa srca ,ko sem vstala in skočila iz postelje ,polna pričakovanja .
Odeta v praznična oblečila ,z obvezno mašnco v laseh, sem odšla na vrh hriba ,se naslonila na drevo in jo nestrpno pričakovala.
Ure in ure, sem zrla v dolino ,kjer se je vila pot , vse od mostu, čez potok vidna .
Razmišljala sem o svoji mami in se vedno znova spraševala ,kaj sem naredila narobe,da me ne mara…
Zakaj noče ,da sem z njo vsak dan, da bi se ji lahko, v vsej ljubezni predala in ji dokazala ,kako jo imam rada..
Vprašanja so zabadala v um ,v srce in v dušo ..
Zakaj me ne objema ,čemu ne boža, kot druge mamice ..
Zakaj se mi ne nasmehne,ko me zagleda ,ampak pogleda skozi mene..
Kje so iskrico v očeh ,ko ji prinesem risbico ,ali jabolko iz sadovnjaka ..
Zakaj..
zakaj…
Veliko razmišlja otrok ,to zelo radi pozabljamo ,ko odrastemo ..
Spomin, vsaj nekaterim, tega ne dopušča ..
Mešajo se mi občutki , čustvovanja ,ko hočem napisati ,kaj je podoživljala deklica ,ki je živela otroštvo razklana, med ljubeznijo do mame ,ki jo je rodila in tete ,ki jo je objela ,ko ji je bilo hudo …
Otrok je bil podvržen nenehnemu ponavljanju šoka ,ko je čakal in vedno znova trpel ,ko je najdražja oseba odhajala ..
Občutek nemoči in krivde ,so se mešali z grozo po zapuščanju ..
To je vzorec ,ki zlomi odraslega ,otrok pa se okrepi in zelo zgodaj osamosvoji..
Življenje ga prisili ,da odraste ,še preden je začel uživati v otroštvu …
Ni več solza ,ki bi božale dušo ..
Spoznanje ,da tudi najbolj elementarne potrebe, niso vedno uresničljive , so za otroka večni opomin ,da se ne predaja…
A ,globoko v sebi “sliši otroka ,kako joka” in upa ,da ga bo nekoč zanj najbolj draga oseba objela, mu pokazala ,da ga ima brezpogojno rada …
Zato- imajo spomini različni čas trajanja …
Likovno delo : Silva Janež “Deklica v beli oblekici ” ,Olje na platno, 110cmx 95cm
