NI POMEMBNO ,
KOLIKO IMAŠ,
AMPAK
KAKO Z LJUDMI RAVNAŠ; Silva Janež.
Žal,
pa v realu ni tako;
Vsaj ne –
v današnjem -“materializiranem ” svetu ;
Priznam,
da se mi –
(do pred kratkim )-
niso razodele stiske tistih ljudi,
ki životarijo na meji preživetja;
Živim v Ljubljani,
kjer naj bi bil najvišji standard v SLO;
Tudi sama sem med tistimi,
ki so materialno preskrbljeni.
Vsaj – zaenkrat ;
Pa vendar ,
odkar pomnim,
opažam očitne znake ,
ki kažejo,
da so ljudje v stiski
in vsakemu primeru posebej “pristopim”, v želji ,
da jim po svojih močeh pomagam,
ne da bi jim ob tem odvzela dostojanstva;
Večkrat opisujem zgodbe ljudi,
ki so potrebni pomoči,
in to ne zgolj zaradi pomanjkanja ;
Kar nekaj povedi,
sem na to temo zapisala v mojem blogu,
v želji,
da bi ljudje “videli ” človeka ,
ki-
(na primer )
leži na pločniku –
mu pomagali,
namesto ,
da bi se obrnili stran-
s komentarjem:
” Glej ga pijanca ! “.
in to sredi ledene zime…
Primerov,
ko človek potrebuje pomoč je neskončno…
Ob tem pa je zanimivo to,
da se veliko ljudi noče soočiti z dejstvom,
da bodo lahko tudi oni-
nekoč v ne zavidnem stanju…
Veliko možnosti imamo ,
da nudimo pomoč tistim, ki so je potrebni;
Ta oblika pomoči, je med Slovenci dokaj razširjena …
V to skupino pomoči štejem : darovanje po SMS,
in nakazili na TR;
Skratka-
solidarnost ob naravnih nesrečah ,
je med Slovenci še prisotna.
Ta oblika pomoči ne terja veliko truda
in še občutek topline te
ob tem preveva.
Tudi darovanje oblačil, hrane za RK, Karitas , ZPM,
se nam šteje v dobro..
Pa tudi otroke po svetu,
ki imajo veliko manj ,
kot naši otroci,
“nekateri vidijo “….
Vsekakor,
pa je premalo sosedske –
tudi “prijateljske “solidarnosti…
Sodobna – ” večna tema ! ”
Žal –
pa je na področju psihične agresije
in fizične- (najsi pretepanja, ali posilstev) ,
zame nesprejemljiva toleranca nas-
do povzročiteljev zla-
predvsem do otrok. in do žena;
Agresija se stopnjuje
na vseh nivojih življenja:
od otrok-
pa do starostnikov !
Pa kljub temu ,
se ukvarjamo z referendumi ,
ki spodbujajo nasilje in
nestrpnost s strani tistih,
ki ne Vidijo ! in nočejo videti ,
ker imajo plašnice za oči,
da ne odtavajo izven akterjev moči !
Zgoraj zapisano –
je sestavni del mojega odnosa
do sočloveka v stiski ;
Veliko ” dotikov ” sem imela s posamezniki,
in sicer z univerzalnimi problemi,
skratka v vseh sferah življenja ..
Vse do pred kratkim,
ko sem ozavestila,
kaj pomeni živeti na robu-
v pomanjkanju,
a ohraniti svoje dostojanstvo;
Danes:
Tržnica BTC;
Pripeljala sem se nekaj čez 16h,
s ciljem ,
da bi si izbrala sezonsko –
SLO zdravo zelenjavo;
Ups!
narobe sem / vnovič /upala,
da se tržnica v tem času
še ne – zapre !…
Sprašujem se
/ znova in znova/,
zakaj tak ” zapiralni čas ! ?,
kajti ljudje so vendar v službah …
Dobila sem “nekaj /iz prvih vrst/ komentarjev”-
v smislu,
da pridejo branjevke že navsezgodaj ,
enako njih poslovni partnerji
/ gostinci /
in jim večino ” robe ” koj odkupijo..
Ostalo kar ostane pa je za nas občane..,
Veliko ne sezonske zelenjave , sadja je ne njih policah,
nabavljene pri grosistu-
kot na primer Evrospin ,
ki ima soliden izbor SLO zelenjave..
PRED BLAGAJNO ;
Vrsta dolga,
vzela telefon
in se “umaknila “..
A pazi-
vsega je enkrat konec;
Možgani se koj prilagodijo
in
znašla sem se tik pred blagajno ,
ko se zaustavi sistem..
poznate to :
” šefica”, prosim h blagajni…
“Pismo,
zakaj se mi to dogaja me nejevolja začne prevevati-
no misel ostaja v glavi…
Ozavestim,
da bo kar nekaj časa preteklo,
da se bo “skozi luknjo šivanke- spravila nitka..” ;
Čez čas pogledam predse
in se zazrem v oči ostarele ženičke ,
v ponošenih oblačilih,
ki čaka,
kaj ji bo šefica trgovine -odredila;
Namreč
koda že narezanega kruha, ni štimala…
V tem času sem imela danost,
da sem uvidla,
kaj pomeni biti na meji preživetja;
Nikoli ne bom pozabila njen zbegan pogled-
a z dostojanstveno držo-
nikoli !
Želela sem ji pomagati ..
pa sem ozavestila,
da se ne smem vmešavati,
kajti začutila sem njen ponos-
ki mi je zapolnil um :
” Sama si lahko kupim kruh.”
sem z njo-
tudi sama v mislih “ponavljala ”
Ste kdaj kupili razrezan kruh v foliji ;
Pred mano je ležal
in me opozarjal…
Očitno ni bila koda ta prava,
in trgovki sta hitro razrešili blokado …
Ženička da blagajničarki zahtevan znesek
in
nas za njo-opravičujoče pozdravi.
Kmalu za njo
sem tudi sama zapustila trgovino.
Pa jo zagledam med stojnicami ,
kako si prelaga tisto,
kar je do takrat kupila.
Pot iz trgovine –
pa vse do nje ,
je bila moja najdaljša pot samo-spraševanja ;
Vedela sem,
da ni klošarka;
le -tej bi zlahka dala denar,
ali kaj za pod zob,
saj vem, da me ne bi zavrnila,
ali se čutila prizadeto,
kajti način življenja,
ki si ga je izbrala,
je bil njen izbor .
Pri tej vsej zgrbljeni starki brez zob,
pa sem vedela,
da –
v kolikor je ne bi obravnavala –
kot sočlovek enakovredno,
bi jo prizadela.
Ko sem šla proti avtu,
so se mi- z vesoljno hitrostjo pojavljala vprašanja:
Kaj mi je storiti,
da ji dam denar,
ali ji kaj kupim, dam iz vrečke svoje,
da jo peljem domov..
NE,
nič od tega ne boš naredila!
Pozdravila sem jo v smislu : da me jezi,
ko hočem kaj kupiti,
pa ni cene,
ali da šele na blagajni ugotovim,
da na obljubljeni nakup… ni popusta..
Pa se je zasmejala in dejala,
da tudi sama opaža,
da trgovci zavajajo..
“A, se ne dam ! “, je odločno dodala ;
Nasmehnile sva se ,
kajti začutili sva prijetno povezavo;
Spontano je stekel pogovor..
jaz o mojem kužku Tayu in o domačih..
ona pa mi je pripovedovala, da živita z možem v socialnem stanovanju, a imata že nekaj časa izklopljeno elektriko,
zato kupuje vedno le mleko, kruh,
pa solato, salamo, pa za vikend ..
No,
včasih me mož razveseli s koščkom tople pice…
Nasmeh ji je razsvetlil obraz ,
ko je pripovedovala, o tem , da je srečna , ker sta zdrava in da sta si v veselje..
” Veste, TV ne dela in midva igrava ” človek ne jezi se “, pa kartava..
Samo, da sva zdrava…
Poslovili sva se z nasmehom…
Takrat sem bila izpolnjena,
saj mi je vrnila nasmeh in še pomahala v pozdrav;
Epilog:
Dve duši,
vsaka s svojo danostjo
sva se dotaknili
in to je bilo nekaj nepozabnega,
saj sva se sprejeli v svojem dostojanstvu ;
Tudi taki so,
ki jim tako življenje-
ni bil izbor.
Delala je vse dokler je lahko…
No,
danes je samo “številka” ljudi –
na meji preživetja ;
Bom kdaj tudi jaz ujetnik takega stanja –
sem se spraševala…
Se kdaj,
ko se pehate za materialnimi ” dobrinami ” kariero- vprašate ,
ali bom tudi sam čez 40 let v podobnem položaju?
Hvaležna sem za tak dotik,
le – ta ,
mi je pokazal uvid –
v dejansko stanje …
PS:
danes sem dobila obvestilo na Fb od prijateljev- ic ,
da so me ” dregnili “kar je zelo neprijeten glagol- pomen !
Veliko bolje bi bilo ,
ko bi se glasil : “Thach ”
Dotik ….
In ,
glede na mojo prvotno misel,
sledi izpeljanka,
da FB forsira kvantiteto-
in ne kvaliteto prijateljskih odnosov ;
Zato sem odreagirala ob opombi FB,
da me je nekdo ” dregnil “,
da sem kar nekaj svojega časa namenila prijateljicam
in prijateljem na FB
in se jih dotaknila ;
Da
nismo le številke ;
Želim si ,
da si bomo prisluhnili ,
da bomo videli ” vse nianse ” stisk ljudi;
Dobro jutro ,
krasen dan vam želim ,
vaša Silva Janež.