BODI PRIJAZEN V SVOJIH DEJANJIH,
KAJTI-
NJIH ODMEV ,
BO RADOST –
NA TVOJI POTI ; Silva Janež-
Zaključuje se –
neka težka,
morasta faza
v našem življenju ;
Meni je odstrla kar nekaj kopren ,
za katere nisem vedela ,
da mi omejujejo
” uvid – v dejanska stanja “.
Sprašujem se ,
zakaj mi je dana ta želja po ” uvidu “…
Kajti –
veliko lažje bi šla skozi Life-
ne obremenjujoč se z vprašanji
in sicer s stanji;
A ,
moja danost je taka ,
da sem sprejela to večno iskanje,
namesto ,
da bi se:
” prepustila zgolj toku”,
/kot pravi vzhodnjaška etika /,
saj-zame je tak pristop ,
zgolj klic,
na naša pasivna dejanja .
A,
še nobeno stanje
me ni prepričalo v nasprotno od dejstva,
da sem tudi sama soustvarjalec Univerzuma .
Zato sem se
tudi tokratnem izzivu narave ,
ali človeške ” zmote ! “,
strogo držala “protokola”,
ki bi meni
in
ostalim ,
katerih sem se ” dotaknila “,
preprečila trpljenje ..
A,
sočasno,
me je moja zvedava duša,
popeljala v neka zame
pomembna raziskovanja..
Končno je napočil čas
in po dveh mesecih ,
sem se prvič srečala z mojimi dragimi
v naravi;
Do takrat ,
pa smo se ” dotikali ” preko Skype “, tudi skupaj
kuhali , praznovali , se zezali, smejali ..
nobenega jamranja ni bilo med nami..
skratka
uživali ..
smo v novi danosti ;
Pred tednom nazaj ,
smo se spet objeli..
Brez mask !
Strogo smo se držali pravil iger ,
ki so nam jih naložili
in se veselili ,
da smo …
Danes pa ,
na TV uradna objavlja,
da se je glede omenjenega virusa,
na Kitajskem zgodila ” zarota ” .
Skupaj s svetovno zdravstveno organizacijo..
Koliko življenj
in strahu
bi lahko ,
preprečili tisti ,
ki so to morijo začeli,
a resnico o posledicah zaznanih ,
svetovni javnosti zamolčali..
Kar nekaj mesecev ,
so si upali vzeti ! “,
dokler niso spoznali ,
da jim je ” duh ” ušel iz steklenice !
Danes postaja virus spomin ,
ki pa nikoli ne bo.
popolnoma zbledel..
Kajti postal je opomin,
da ni vedno vse tako ,
kot bi si želeli , da je ..
Hudo mi je ,
da je toliko ljudi ,
po nepotrebnem ,
trpelo….
Spomin ,
ki me je potegnil –
/ bliskovito iz neprijetnih misli / ,
se je zgodil v času ,
ko sem še študirala.
Šalamenci ,
vas na robu ravnice v Prekmurju;
Ležim na travi
in gledam zvezdnato nebo ,
ki ga v mestu študija ,
zaradi smoga energij umetnih ,
ni bilo moč videti .
In to
v vsej bleščavi .
Zatopljena v iskanje neskončnosti Kozmosa ,
ko ti uspe
” iti preko verjetnega “,
me je nežen dotik dedka,
pospremil nazaj na planet ,
ki mi je daroval to formo.
to življenje.
Zagledala sem njegov obris
in
nasmeh, ko me sočasno poboža po laseh
in se zazre tja ,
kamor so bile še pred kratkim
oprte moje oči…
Topel vetrič naju zajame v svoj objem..
Nebo žari z vso močjo ,
samo tukaj
na tem travniku
in nikjer drugje ..
A,
vse do časov ,
ko sem potovala okoli sveta,
v kraje ,
kjer je bilo ” Enost Univerzuma “,
še vedno danost …
Ko tako zreva v sij –
“vseh zvezd na nebu” ,
me prime za roko ,
v smislu ,
daj prisluhni mi moje dete …
Spontano se ,
v soju svetlobe
zazrem v njegove modre oči,
ki so pripovedovale več,
kot besede izrečene,
Vedno so pripovedovale ..
Dar neskončen .
A tokrat so –
nekaj časa nemo spraševale ..
Pa vendar-
čez čas zaslišim glas :
“Silva -veš,
že dolgo časa razmišljam o tem,
kje so nebesa.
Bega me dejstvo ,
da je izza oblakov poletel človek in pristal na luni.-
Ti si šolana,
povej mi ,
zmeden sem ..
Kje je sedaj moja vera; “
še doda,
nato pa se zavije v tišino.
Ajta- dedek –
nebesa so vsepovsod “,
sem spontano,
iz dna duše spregovorila .
In nekoč ,
nekdaj ,
sva se poslovila..
in
v njegovih očeh sem videla vse zvezde neba ,
ki so se naju tisto noč ,
na našem travniku dotaknile..
Dobro jutro ,
dober dan
dragi moji
in
naj vam bo danost v radost .
Vaša Silva .
Janež.
Anton Rihtar in 647 drugih oseb
271 komentarjev
3 delitve
i