BODI PRIJAZEN V SVOJIH DEJANJIH,
KAJTI-
NJIH ODMEV ,
BO RADOST –
NA TVOJI POTI ; Silva Janež-

Zaključuje se –
neka težka,
morasta faza
v našem življenju ;

Meni je odstrla kar nekaj kopren ,
za katere nisem vedela ,
da mi omejujejo
” uvid – v dejanska stanja “.

Sprašujem se ,
zakaj mi je dana ta želja po ” uvidu “…

Kajti –
veliko lažje bi šla skozi Life-
ne obremenjujoč se z vprašanji
in sicer s stanji;

A ,
moja danost je taka ,
da sem sprejela to večno iskanje,
namesto ,
da bi se:

” prepustila zgolj toku”,
/kot pravi vzhodnjaška etika /,

saj je zame tak pristop zgolj klic,
na naša pasivna dejanja .

A,
še nobeno stanje
me ni prepričalo v nasprotno od dejstva,
da sem tudi sama soustvarjalec Univerzuma .

Zato sem se
tudi tokratnem izzivu narave ,
ali človeške ” zmote ! “,
strogo držala “protokola”,
ki bi meni
in
ostalim ,
katerih sem se ” dotaknila “,
preprečila trpljenje ..

A,
sočasno,
me je moja zvedava duša,
popeljala v neka zame
pomembna raziskovanja..

Končno je napočil čas
in po dveh mesecih ,
sem se prvič srečala z mojimi dragimi
v naravi;

Do takrat ,
pa smo se ” dotikali ” preko Skype “, tudi skupaj
kuhali , praznovali , se zezali, smejali ..
nobenega jamranja ni bilo med nami..

skratka
uživali ..
smo v novi danosti ;

Pred tednom nazaj ,
smo se spet objeli..

Brez mask !

Strogo smo se držali pravil iger ,
ki so nam jih naložili
in se veselili ,
da smo …

Danes pa ,
na TV uradna objavlja,
da se je glede omenjenega virusa,
na Kitajskem zgodila ” zarota ” .

Skupaj s svetovno zdravstveno organizacijo..

Koliko življenj
in strahu
bi lahko ,
preprečili tisti ,
ki so to morijo začeli,
a resnico o posledicah zaznanih ,
svetovni javnosti zamolčali..

Kar nekaj mesecev ,
so si upali vzeti ! “,
dokler niso spoznali ,
da jim je ” duh ” ušel iz steklenice !

Danes postaja virus spomin ,
ki pa nikoli ne bo.
popolnoma zbledel..

Kajti postal je opomin,
da ni vedno vse tako ,
kot bi si želeli , da je ..

Hudo mi je ,
da je toliko ljudi ,
/ mogoče / tudi,
po nepotrebnem ,
trpelo….

Spomin ,
ki me je potegnil –
/ bliskovito iz neprijetnih misli / ,
se je zgodil v času ,
ko sem še študirala.

Šalamenci ,
vas na robu ravnice v Prekmurju;

Ležim na travi
in gledam zvezdnato nebo ,
ki ga v mestu študija ,
zaradi smoga energij umetnih ,
ni bilo moč videti .
In to
v vsej bleščavi .

Zatopljena v iskanje neskončnosti Kozmosa ,
ko ti uspe
” iti preko verjetnega “,
me je nežen dotik dedka,
pospremil nazaj na planet ,
ki mi je daroval to formo.
to življenje.

Zagledala sem njegov obris
in
nasmeh, ko me sočasno poboža po laseh
in se zazre tja ,
kamor so bile še pred kratkim
oprte moje oči…

Topel vetrič naju zajame v svoj objem..

Nebo žari z vso močjo ,
samo tukaj
na tem travniku
in nikjer drugje ..

A,
vse do časov ,
ko sem potovala okoli sveta,
v kraje ,
kjer je bilo ” Enost Univerzuma “,
še vedno danost …

Ko tako zreva v sij –
“vseh zvezd na nebu” ,
me prime za roko ,
v smislu ,
daj prisluhni mi moje dete …

Spontano se ,
v soju svetlobe
zazrem v njegove modre oči,
ki so pripovedovale več,
kot besede izrečene,

Vedno so pripovedovale ..
Dar neskončen .
A tokrat so –
nekaj časa nemo spraševale ..

Pa vendar-
čez čas zaslišim glas :

“Silva -veš,
že dolgo časa razmišljam o tem,
kje so nebesa.

Bega me dejstvo ,
da je izza oblakov poletel človek in pristal na luni.-
Ti si šolana,
povej mi ,
zmeden sem ..
Kje je sedaj moja vera; ”

še doda,
nato pa se zavije v tišino.

Ajta,
“nebesa so vsepovsod “,
sem spontano,
iz dna duše spregovorila .

In nekoč ,
nekdaj ,
sva se poslovila
in
v njegovih očeh sem videla vse zvezde neba ,
ki so se naju tisto noč ,
na našem travniku dotaknile..

Dobro jutro ,
dober dan
dragi moji
in
naj vam bo v radost .
Vaša Silva .
Janež.

Ps:
Danes zadnjič stare fotke.
Kajti v časi karantene se nisem –
se nismo dotikali tudi na ta način ..
Da vidite ,
kako je Tay zrasel..
Kmalu….
Nadaljevanje sledi v radosti..