TISTI ,
KI IŠČE –
KAR SE NE DA KUPITI,
MORA TO NAJTI SAM ; Silva Janež.

„Našla sem ga ! „

S krikom nemim,
sem zaplesala po peščeni plaži ,
ne oziraje se,
na začudene poglede prisotnih ..

Našla sem kamen v pesku ,
s tremi votlimi vdolbinami ,
v obliki kroga v sredini …

Kaj pomeni tak,
oziroma podoben amulet ,
so mi pripovedovali domačini –
res –
elementarni ljudje,
na moji poti okrog ekvatorja..

Kaj me je vleklo-
na ta –
bolj kot ne ,
samotna potovanja ,
nimam pojma ..

Le vsako leto,
sem začutila neverjetno nujo ,
da grem tja,
kamor,
civilizacija ni zašla ..

Prodala sem sliko ,
v katero sem dala vso svojo energijo-
in sem šla ..

Od danes na jutri,
je bila odločitev ..

in naslednji dan se že letela ,
v individualnem aranžmaju seveda ;

pripravljale  so mi ga moje tri prijateljice,
zaposlene
v turistični agenciji ;

Poznale so moje želje in dejstvo ,
da zame ,
ni bilo omejitev,
kajti ,
ta potovanja,
so bila moja pota samo- iskanja …

Na “tej poti samo -iskanja “,
sem vedno najela domačine ,
ki so me varno pripeljal med “elementarne”-
beri –
ta prave domorodce,
ki niso podlegli potrošništvu
in „sicer civilizaciji „

Z vodiči ,
smo si bili v vzajemno pomoč ,
v podporo ,
saj so me vodili skozi –
za nas- “nevarna področja “;

Z njihovo pomočjo ,
sem bila deležna velike časti ,
družiti se –
s sebi enakimi ;

Moji domači so mi tiho stali ob strani ,
le mama ,
me je nenehno ponavljala
in me v materinskem strahu opozarjala ,
da sem koj ,
ko sem prišla nazaj ,
za las ušla katastrofi.,
ki se je tam zgodila..

Le od kod ti to – mama …
Mimogrede ,
pogrešam te .

ISKANJE

Na vseh teh popotovanjih ,
sem se seznanjala, z modrostjo šamanov, ki so si bila zelo podobna;

Pa vendar ,
sem se vedno znova vračala,
in znova in znova iskala odgovore na moja vprašanja ..

In dobila vedno isti odgovor :

“To kar iščeš ,
boš mogla poiskati sama;! ”

Pri teh ljudeh ,
zlo ne obstaja;
kajti v njih očeh ,
se je lesketal ,
kot nebrušen diamant,
svoboden duh,
tega pa zlo ne ” mara “;

Zlo rabi prestrašene ljudi ,
s katerim strahom se napaja..

mi je postalo- zelo hitro jasno;

Ergo ,
pa mi le klikne čez čas ,
da sem
svobodnega duha ,
v sebi iskala …

A,
so mi vedno znova postavili na trdna tla ,
in mi dejali,
da sem že svobodna kot ptica,
v letu iznad našega vidnega horizonta ;

Njih odgovor je bil vedno isti:
da iščem nekaj drugega..

MALDIVI

Me niso mikali;

Mi je pa moj soprog,
sredi marca – nekega leta ,
kupil štirinajst dnevni relaks ,
na sanjskih otokih..

Hja ,
da bom za ziher varna ,
sem si dejala in seveda z veseljem sprejela dar ;

Nato sta me s sinom,
odpeljala na letališče na Dunaj ,
kjer smo v hotelu prespali ,
nato pa sta me pospremila-
na –
kot sta rekla-
otoček v obliki solze,
sredi Indijskega oceana,
kjer se bom naužila lepih vibracij ;

“To je moja zahvala”
mi je dejal dragi ,
saj sem te ” oropal ” ,
/zaradi službe/
za vsa najina –
naša potovanja;

Pa sem poletela,
proti mičkenemu otoku ,
katerega lahko obhodiš ,
zgolj ,
v 10 minutah;

PRIHOD:

Sprejem,
veličasten ,
a še bolj kot le- ta ,
je name naredil vtis ,
pogled na temo Indijskega oceana ..

Ok ,
vem ,
globina –
več kot deset tisoč km…

Ne bojim se ,
a.
takrat ,
ko smo v odprti barki ,
” dobesedno lebdeli ” –
nad razburkano temno gmoto pod sabo ,
pa me je pa res “stisnilo” ;

Vsak dan na otoku ,
je bil ,
kot ,
da sem v nirvani ;

Hiška nad samim morjem ,
in del tal je bil ” steklen ” ,
tako ,
da sem lahko pod sabo gledala ribice in sinje – azuro obarvano vodo, nad atolom ;

krasna restavracija ,
izvrstna hrana..
skupni z vseh strani neba odprti ” kavarniški prostori ” ,
glasba zvečer …
in ples po pesku ;
tam sem v razliko od drugih popotovanj ,
hodila zgolj bosa;

Čez dan pa,
plavanje z morskimi psi
in potapljanje –
do onemoglosti..

Turisti super ,
domačini zadržani ,
a prijazni;

Kdo bi si misli ,
da lahko tako hitro teče ura,
tam –
nad gladino globokega oceana ;

Pa smo spet tam ;

Moja natura !

Spet mi ni dala mira ;
in odločila sem se za ! “preskok..”

Skratka ,
ponujena nam je bila Šri Lanka ,
enodnevni zlet ,
bila je le nekaj milj stran ,
od mojega otočka
in kdo se ne bi odzval ” vabilu deželice ,
ki je še nisem obiskala “;

Ok,
potrebujem potni list
in nekaj keša-sem si dejala

Zato sem se napotila v trezor ,
da vzamem potni list in nekaj cekinčkov ,
za nakupe ;

V tropskih krajih je to pravilo ,
da spraviš dokumente in keš,
v trezor;

Na Maldivih ,
je to obveza ..

Mislim ,
da bolj zaradi lastne časti ,
kot zaradi možne kraje,
z njihove strani …

Dežurni mi odklene vrata trezorja in me pusti samo ;
Ko se vrata zapro ,
vzamem kaseto z dokumenti ,
a je ne dam na mizo ,
po predpisih ,
ampak sem improvizirala tako ,
da sem dolgo – železno kaseto ,
naslonila kar na kolena ;

Odklenem
in dvignem pokrov težke kasete,
ko se odprejo vrata sobe trezorja;

Naglo se ozrem proti vratom,
a v trenutku nestabilne drže, se
kaseta na kolenih zamaje
in me ,
s koncem pokrova,
z vso silo udari po mojem licu …

Po prvem šoku,
se hitro zberem,
spravim kaseto nazaj v sef ,
nato se poslovim od dežurnega
in odhitim v “skupni – družabni prostor “,
da poiščem pomoč …

Hitro mi razkužijo rano ,
ki je bila navidez nedolžna,
podobna piku obada ,
a ,
v realu globoka in boleča …

Z ledom v vrečki ,
se odpravim nazaj v hiško ,
se usedem pred ogledalo
in mrko zrem v solzne- sinje modre oči..;

Priznam ,
da ob videnem ,
zakolnem sočno !

Jezna ,
joj ,
kako sem bila nabita z negativno energijo …

Potem pa kar naenkrat dvom ..

Le kaj me je gnalo ,
da sem kamen ,
ki naj bi bil ” amulet ”
in sem se ga tako razveselila,
ko sem ga našla – odkrila,
vrgla v koš za smeti
!
nimam pojma !

Ali pač ,
zgubila sem vero,
v red Vesolja ;

Skratka,
nadaljevala sem ,
s samo pomilovanjem ,
si zrla v oči ,
vsake toliko časa ,
pa sem usmerila pogled na rano ,
ki je prenehala krvaveti ,
a ,
je zato še bolj bolela ;

Nimam pojma ,
koliko časa sem tako –
v samo pomilovanju in v jezi sedela,
ko me prešine misel :
„ Silva , odkod tak srd ?

Zakaj je kamen,
ki naj bi te ščitil
v košu ?

Se sploh zavedaš ,
da je ostrina pokrova ,
za las zgrešila desno oko .. “

Osredotočenje ;

Le –
od kod se mi je ta misel
-naenkrat –
prikradla,
saj ni imele nobene zveze ,
z verovanjem v amulete;

To je bila modrost ,
ki sem jo dobivala-
skozi leta druženja z domačini v krajih ,
kjer sem iskala..

A ,
nisem imela pojma kaj iščem ..

Solze so mi polzela po licu ,
ko sem jemala kamen iz koša za smeti
in ga oprala v oceanu ,
ki mi ga je ” podaril “, ter ga pustila čez noč v soju nebesnega oboda…

In da ,
našla sem tisto nekaj,
kar sem iskala;

Da bom precizna ,
bilo mi je dano spoznanje…
sicer skozi bolečino ,
pa vendar;

” KUPIŠ lahko VSE ,
A ,
MODROSTI NIKOLI ! ” … Silva Janež.

/ osnutek za blog: Samo -iskanje /

Prijetno si naredimo dragi moji;
vaša Silva .Janež.