POVEJ MI , OD KOD SRCU ENERGIJA

POPELJI ME TJA ,

KJER SE SONCE SRCU ODPIRA ,

DA BOM ZAČUTILA ,

OS KOD NAM  TA MOGOČNA SINERGIJA …..

Danes sem jokala kot „ jesihar…!! „

Se mi dogaja , vsake toliko časa ,da me nek dogodek spravi iz začrtanega “tira ” ..

Planiram dan ,le kdo ga ne …..pa se nekje – tam daleč stran , ”  pesek dvigne do neba ” !! … in se me dotakne ter  ” poruši se vse ” ,kar sem si ta dan zastavila …

Seveda to ni zgolj zaradi dogodkov krutih ,nečloveških , ….  ali pač točno to …. ,ki se dogajajo tam daleč stran… ampak je dovolj le film , ki pričara bolečino  , pritajena  glasba , ki še dodano spodbuja čustvovanja ,ali pač prebrana knjiga , so dovolj ,  da vse v meni kriči : ” DOVOLJ – DOVOLJ NASILJA ” !!!!   …

Nič osebno ,pa vseeno točno to !

OSEBNO !!.

Pa vendar na situacije nam blizu ,ali daleč,  gledamo vsak skozi svojo percepcijo ,svojo zaznavo  resnice ,ki je pojem ” absoluta ” ,ravno zaradi tega , za vsakega drugačen …

Pomislim večkrat ,

DA JE CEL SVET EN OGROMEN STRES !!!

Kako se spoprijemajo posamezniki družba ,države s tem problemom danes , vemo vsi ..

Pomembno pa je ,da redki ( predvsem v razvitem- izobraženem  svetu ) nočejo sprejeti dejstva ,da se zgodovina ponavlja , le prostor in čas ,itak ,nova rojstva, kažejo na spreminjaje planeta …

Planet se spreminja ,se obnavlja , a grozodejstva nad lastno vrsto in nad ” lastnim domom ” ostajajo enaka  :

RUŠILNA !!!

KAJ ME JE GNALO ,DA SEM SE  USEDLA ZA RAČUNALNIK ,SI VZELA ČAS IN PIŠEM TA ZAPIS ..

” Dan boja , proti nasilju nad ženskami …!!!!!   ”

Namenoma sem zapisala prejšnji stavek z malimi črkami ,nedramatično ,

saj se to dogaja vsak trenutek ,vsepovsod po celem planetu ,

med vsemi barvami kože ,intelektualci ,ali preprostimi ljudmi…

Dogaja se agresija …

Zakaj?

Je razlika med agresijami …?

NI RAZLIKE !!!

AGRESIJA , S SRČNOSTJO NIMA NOBENEGA STIKA !!!

Epilog :

” Čudna” so ta naša čustvovanja ;

Ali pa so rezultat družbene klime ,delitve na več in manj vredne …

Polna neverjetne energije. .mogočne sile ,ki ni z razumom omejena , podvržena kontroli ,

kaj šele ozaveščeni socialni avtocenzuri ..

Edini cenzuri , ki jo podpišem .

Veliko gorja je na tem planetu ,a o pravi ,nesebični ljubezni ,ne duha ,ne sluha …

A, kaj ,ko je jeza močnejša od razuma ,srca in sočutja ..

Takrat se v nas zazna nemoč , za šibkostjo čutimo jezo ,nato bes ” čez vse ! ”  in agresija se stopnjuje ..

Želimo prizadeti … Želimo prizadeti !!!

Hudo privre na površje  …postanemo zver !

postanemo zlo !!!

TOREJ ,

KJE JE ENERGIJA ,DA PREMEGA VSE ,DA SE NE ZGODI SRCA AGRESIJA .

LSilva Janež : lokovno delo : ” Krik ” 100cm x 75cm , olje / platno

NULTA TOČKA 

UTIHNI UM ,NE  SLIŠIM SE

UTIHNI UM ,DOVOLI ,DA SE NAJDEM …. Silva Janež.

Gor in dol ,po sinuidi življenja , šibamo vse do konca forme ,seveda …

Čas je že , bi rekli eni ,da bi lahko v miru poberkovala o tem in onem ,se v blogu s kuhanjem ukvarjala ,mogoče z modo ,politiko itak ali pa ogovarjala prijateljice ,sosede ..

Se preprosto šla manipulacijo ,  avtocenzuro, všečno vsem  razumljivo ,saj na tem  svet stoji…

Zatorej ;  kaj za vraga me žene da pišem občutenja  svoja …

Zakaj želim deliti svoja spoznanja .. ? ? !

Predvsem pa dejstvo ,ki me najeda : ”  kaj me „ poganja „ ,  da mi um ne zataji , me ne prepusti norosti , na vsej tej poti samo iskanja …

Je to ukvarjanje z umetnostjo ,ali zgolj um v genomu zapisan , ali zame tako pomembna svoboda do lastnega izbora..A ta terja veliko vsega , od znanja ,intuicije ,ideje , delovanja …

Vsekakor pa je bit želja po  nadaljevanju , ki je najbližje realu …

Zatorej :

IZ NULTE TOČKE SE POVZPETI ,JE CILJ ,NE DEJANJE ..

Kaj potem  je dejanje ,  ki nas dvigne , ko se otresemo vse navlake iz preteklosti …

BOLEČINA JE TISTA ,KI NAS PRISILI ,DA SE PREMAKNEMO IZ NULTE TOČKE …

Daje nam moč , da se dvignemo …da se ponovno rojevamo ,

kot Feniks ,znotraj lastnega pepela ..dokler ne končamo svoje zgodbe …

Silva Janež : Avtoportret ( 110 cm x 1230 cm ) ,olje / platno

KO LJUBEZEN NI LE ŽELJA PO DRUGEM ,

KO LJUBEZEN NI ZGOLJ POTREBA ,

KO LJUBEZEN NI STANJE BERAČA ,

KO LJUBEZEN NE TERJA VRAČILO ,

KO SE LJUBEZEN Z VESELJEM RAZDAJA,

LJUBEZEN POSTENE SO-ČUTJE; Silva Janež -slika : Krik ” olje / pl 9cm x 70cm

KAKO ZAČETI , KAKO NADALJEVATI , DA SE TI IZIDE..

Se vam je že zgodilo ,da niste vedeli ,kako začeti pripovedovati …?

V smrtni tišini, se čaka ,kdaj boste začeli ,a vi , ostajate nemi….

„Ok „

izdavite in pomislite , iz koliko zagat vas je ta  „ok“ ,  že  rešil „ …

„Pa naj začnem ,kje drugje ,kot ” pri samem začetku  – ob mojem rojstnem dnevu…”

“Ne maram dragih daril ,brez duše …”

Pa me je dragi prijetno presenetil s potovanjem na Maldive ,in ga posšremil z nedolžnim nasmehom , “češ a me vzameš s sabo   …”

Navdušenje veliko ,srce mi razbija , v glavi zmešnjava , s hitrostjo računalnika se vrsijo vprašanja  : kako ,kdaj ,od kod ,koliko časa ….

Končno sredi indijskega oceana  ;

Koralni otoček , peščena plaža , morje azuro čiste barve , kot „prstan“ okrog Saturna ,potem pa naenkrat temna , skorajda črna in kilometerska globina globina …

Domačini profesionalni , nasmejani ,res prijazni …dajejo ti občutek , da si prav poseben gost ,da si dobrodošel  v tej nirvani  …

In tako , sva se tudi počutila ….

Čas se je ustavil ..

Ne meriš ga , postane le izmenjava sonca in noči ,kar nakazujejo ,da se Zemlja vrti …

Radost je edino stanje ,ki te preveva ,ko mu zreš v sinje modre oči ,ki te božajo po topli ,vlažni koži…

Hitro se izmenjujeta čas sonca in čas luna i napoči čas slovesa ..

Sediva tako pred svojo hiško, ko mi pravi : „ dajva ,še zadnjič zaplavajva , potem pa na večerjo „.

Zapodila sem se proti vodi in po plitvini peska poskakovala ,kot otroka  razigrana , sem z njim tekmovala …

Pa me je dolgin postaven, koj dohitel in zaplavala sva s polnimi pljuči „temi oceana „nasproti …

Ko nisva čutila dna pod nogami ,sva se zaustavila in nežno me je privil k sebi ..

Zagledal se mi je v oči in zazelo se mi je , kot da nekaj išče …

„ Draga moja , ljubim te .“ mi pravi in že sem mu hotela odgovoriti , „Saj veš ,da te tudi jaz …,ko mi nežno položi prst na usta , počasi zamahne z glavo , da mi ” utiša um ” ,z željo ,da ga slišim …

Zadržim glas , dah in čakam , kaj mi bo povedal…

On pa čaka sekundo dve ,meni zgleda to v neskončnost ..

Nakar z resnim tonom :

„ Sedaj ,ko sva sredi oceana , te ljuba moja vprašam ,ali bi bila za veke ,moja srčna dama …? „

„ Da ..“ ,sem brez oklevanja rekla ..Da .

V sebi sem si pripovedovala :

Da ,dragi moj ,ker čutim  ljubezen tvojo , ko me božaš nežno , me radostiš , sem mirna ob tebi  ..

Takrat se zasmeji , me prime za roko in počasi , počasi mi natakne prstan zlat ,ki v soju zahajajočega sonca, zablešči kot rdeč diamant …

Smejiva se, vrtiva ,kot dva radostna delfina ..

Po večerji, sediva pred hiško in opazujeva zvezde ,ki tonejo v morje …

Ohlajeni šampanjec paše , vetrček prijetno pihlja ,sedim mu v naročju ,ko izdavi :

“A ,veš ,da sem se bal , ko sem te zaprosil za roko , da boš v svojem stilu sredi temnega oceana rekla :

„A ,NE BOŠ POKLEKNIL … ? ! „

Foto : Gregory Colbert

TISTO NEKAJ, MORAŠ NAJTI SAMA ..
So mi pripovedovali…

„Našla sem ga ! „
S krikom nemim, sem zaplesala po peščeni plaži ,ne oziraje se na začudene poglede prisotnih ..
Našla sem kamen v pesku , s krogom v sredini …
O tem so mi pripovedovali prijazni ljudje na moji poti okrog ekvatorja..
Kaj me je vabilo- na ta bolj kot ne samotna potovanja , nimam pojma ..
Le vsako leto sem začutila neverjetno nujo ,da grem ..
In sem šla ..
Od danes na jutri je padla odločitev ;
Nikoli nisem planirala ,le poklicala sem kolegice na Kompas in naslednji dan se že letela …

Tudi tokrat je bilo tako .
To so bila moja samo iskanja …
Na tej poti ,sem vedno najela domačina , ki me je varno pripeljal med elementarne ljudi ,ki niso podlegli potrošništvu in „sicer civilizaciji „ , me z njimi seznanil , prevajal ..

Seznanila sem se z modrostjo šamanov in vedno znova sem se vračala, vedno znova sem iskala odgovore na moja vprašanja ..
Pri teh ljudeh , sem zaznala da ne poznajo zlo;
V njih očeh ,se je lesketal ,kot nebrušen diamant, svoboden duh ..
Svobodnega duha v sebi ,sem – zdaj vem , iskala …

MALDIVI
Odločim se ,da obiščem še Šri Lanko , če sem že tako blizu nje…
Potrebujem potni list in nekaj keša in nadaljevanje sledi …
Grem v trezor ..
V tropskih krajih ,je to pravilo ,da spraviš dokumente v trezor ,na Maldivih ,je to obveza ..Mislim ,d abolj z aradi lastne časti ,kot zaradi možne kraje z njihove strani …
Torej vzamem kaseto z dokumenti , a je ne dam na mizo ,ampak kar improviziram tako ,da jo naslonim na kolena ,dvignem pokrov in ravno ,ko hočem vzeti želeno ,se odprejo vrata ,kaseta se zamaje in s koncem pokrova , z vso silo udari po mojem licu …
Po prvem šoku se zberem in spravim kaseto nazaj v sef , se poslovim od dežurnega in odhitim v restavracijo ,da poiščem pomoč …
Hitro mi razkužijo rano ,ki je bila podobna piku obada ,a globoka in boleča …
Z ledom v vrečki ,se odpravim nazaj v hiško , se usedem pred ogledalo in mrko zrem v sinje oči …
Takrat sem hotela videti to ,kar sem videla pri domačinih ,staroselcih ,kot jim radi pravimo …
Zakaj se mi je, ( zakolnem sočno ! ) to zgodilo ?? !!!

Jezna ,joj ,kako sem bila nabita z negativno energijo …
Vzamem kamen , ki me je po toliko letih našel in ga vržem v smeti …

Nadaljujem s samo pomilovanjem , si zrem v oči ,vsake toliko časa usmerim pogled na rano ,ki več ne krvavi , a boli ..no ,na srečo ne oteka …

Naenkrat, pa me prešine misel : „ Silva , zakaj tak srd ? Čemu kamen v koš ?
Se zavedaš ,da je ostrina pokrova ,za las zgrešila desno oko .. “

Solze so mi polzela po licu ,ko sem jemala kamen iz koša in ga v oceanu oprala ..
Oprala sem sebe …

Takrat sem spoznala ,da lahko kupiš vse , a modrosti nikoli….

NE ZBUJAM SE ,
DA SE SPRAŠUJEM ,
ČEMU ŽIVIM ;
ZBUJAM SE ,
DA ŽIVIM …

RADOST, ALI TISTO NEKAJ …

RADOST ,

TISTO NEKAJ ,

KO SE ČUSTVO V TEBI ZRDRUŽI;

RADOST ,

NESKONČNO VSE ,

LE SPREJETI GA JE TREBA ;

RADOST ,

DAJE VSE ,

ZATO DOPUSTI ,

DA TE SPREMLJA ;

RADOST V TEBI SE ROJEVA …

RADOST

RADOST ,
ALI TISTO NEKAJ ,
KO SE ČUSTVO V TEBI ZRDRUŽI;

RADOST ,
NESKONČNO VSE ,
VEDNO TUKAJ ,
LE
SPREJETI GA JE TREBA ;

RADOST ,
V TEBI SE ROJEVA …