DOŽIVLJAMO LE TISTO ,
V KAR SMO V PODZAVESTI
GLOBOKO PREPRIČANI ; Silva Janež.

Zavestno prepričanje v tem procesu nima nobene moči ;
Razen, če je le.- to ( zavest ), trdno odločeno , da spremeni ” ,
v genom zapisani vzorec “;

Naprimer:
V kolikor smo ujetniki podzavestnega prepričanja , da je materialna blaginja vse na tem svetu, nam bo ta del naše podzavesti, diktiral našo zavest ;

Goethe je dejal :
“Kar gojimo v sebi raste ; To je večni naravni zakon .”

Naše stanje duha lahko razdelimo v tri sklope ;
1. odvisnot
2, zasvojenost
3.obsedenost

ODVISNOST
je vsaka naša misel, ali dejanje , ki se neprestano ponavlja in je usmerjena na poskus zapolnitve samega sebe z nečim zunanjim .
Odvisnost je torej stanje , ki nam daje občutek , da s ponavljanjem nekega postopka dobimo tisto kar iščemo:
a) mir ,
b) varnost ,
c) zadovoljstvo

ZASVOJENOST
je steanje našega duha , ali posledično tudi telesa , ko smo na nevidnih .- subtilnih področjih naše osebnosti, zbrali toliko negativnih vibracij – energije , da se ne moremo več kontrolirati;

OBSEDENOST
pa je stanje duha, ko smo na nevidnih, subtilnih področjih, zbrali toliko negativnih vibracij, da so le ta prevzela nadzor nad nami in sama zaživela ;

Primer :
Odvisen človek misli , da s ponavljanjem nekega postopka dobi tisto , kar išče ; torej že omenjena varnost , mir in zadovoljstvo ;

Nazoren prikaz nekoga , ki si taka tri –
“zadovoljstva polna stanja ” želi pridobiti .
je med drugim nevoščljivost, oziroma škodoželjnost ;

-Odvisnež , ki po njegovem ” globokem prepričanju ” tega nima, pogosto razmišlja in deluje tako , da glede drugih meni , da to imajo;
Zato postane tak človek do ” žrtve ” zelo prijazen , ali malce prikrito zajedljiv , saj misli zavije v vato in le redko kdaj se spozabi javno pokazati kaj dejansko misli;

– Zasvojenec , pa ne more več skriti nevoščljivosti ;
tak človek se ne more zadržati , ne da bi nekoga ” oglodal do kosti “;
Tako stanje duha, je že na meji do obsedenosti;

-obsedenost
Takrat se stanje našega duha lahko spremeni do te mere , da smo agresivni in nimamo več nobenega vpliva na podzavest ;
Spreminjamo se v napadih besa tudi fizično ,
takrat ne vemo kakšni smo in kaj govorimo ;

Tak posameznik, bo čez čas videl zlo , drugim seveda nevidno , kričal bo na cesti , grozil in živel izven materialnega ;
skratka pri njem zunanjega sveta ni več , bori se s svojimi strahovi, ostalim , z nevidnimi nasprotniki:

VZROK ,za vse vrste zasvojenosti,
je pomanjkanje ljubezni, zaupanja in vere vase;

Pomeni , da pomanjkanje le- teh , v dobi najzgodnejšega otroštva in mladosti,torej v času , ko smo potrebovali podporo okolja v katerem smo živeli , je v nas sprožilo kaos , ki se je v nadaljevanju le še krepil ;

Torej , če ne zaupamo svoji primarni moči , so naše percepcije izkrivljene – popačene in večinoma obrnjene proti nam samim ;

To pa privede do psihofizičnega in nenazadnje tudi duhovnega propadanja ;
Ker pa nas je tega propada strah , začnemo iskati ” pomoč “, ki ga najdemo v nadomestilu za izgubljene , zanikane notranje moči ;
Zato začnemo iskati nadomestilo izven sebe ;
Postajamo odvisni , zasvojeni , ali nekoč celo obsedeni;

Zato se mi zdi zelo pomembno, da smo si na čistem ,
KDO SMO ;

Ko si postavimo vprašanje ” kdo sem ” , smo na dobri poti ,
da nekoč odkrijemo resnico o sebi , ki smo jo globoko zakopali v podzavest ;

Podzavest, pa je kot računalnik in shranjuje vse , mi to zavestno ” brisali ” ,ali ne ..

Dolgo nazaj, sem zapisala misel , ki se mi je porodila že v rani mladosti “;
” NIMAM POJMA KDO SEM ,
KAM GREM
IN KAJ MI JE STORITI ;” s.j.

To je bil začetek mojega samoiskanja ;
Prebirala in prisluhnila sem modrostim ,
ki so mi bile namenjene…
Brez načrta..
Prepričana sem , da so knjige , različnih vsebin ” prihajale” do mene spontano, mislim , da mojemu ” napredovanju ” primerne ,ker sem se tako odločila” ..

Odlocitev je tista , ki sproza spremembe..
Predvsem pa pogum za posledice ,
s katerimi se moramo- na poti samoiskanja soočati ;

Ozavestila sem ,da nas ves trud , ki ga vložimo v ta proces samoiskanja , slej ko prej približa” k sebi “…;

Vse kar se me je” dotaknilo “na tej poti, mi je dajalo moč ,
voljo in pogum , predvsem pa vztrajnost , da sem nadaljevala
Takih , ki so se za to pot odločali in spoznanja posredovali naprej ,je v naši človeški zgodovini veliko..

Splačalo se jim prisluhniti in iz vsega potegniti tisto nekaj ,
kar sem zase potrebovala ….

Danes se zavedam , da samo mi sami ,( še na začetku poti odvisnosti ) ,lahko najdemo sprožilec le te…

Nihce drug , nam tega ne more “izbrisati ” iz podzavesti..
Tudi v hipnozi je nasa podzavest premocna za sugestije izven nas …
Zato pa so tako neučinkovite diete… VSEH VRST !

( Osnutek za blog z naslovom ” Samoiskanje ” ” )

Dragi moji ,želim vam veliko krasnih trenutkov,
ob katerih vam bo zastal dih ;
vaša Silva

Zgolj eden izmed mnogih utrinkov …

No pa začnimo lepo od začetka;
Poznamo tisto o najnovejši tehnologiji, v avtomobilski industriji
– ups- reklamah , ki nas vabijo , da si nabavimo “voznika ” , ki nas bo – brez ,
da bi se Teslina vizija udejanjala – popeljal brez našega dotika ..

Zapriseženo dovzetna za nove ideje , sem si nabavila avto,
ki marsikaj zmore …tako reklama ..
V realnosti, pa se mi je ob takih robotih , neki večer odvijala prava drama ;

Strokovnjaki so mi garantirali, da je avto, /med drugim / varen tudi glede kraje ;
Žal nimam garaže in sem rekla : “Hudo in kupila ..! ”

But !!!
toda ,vedno je zanka;

Bila sem odsotna -kar nekaj časa izven mojega doma , zato je bil hladilnik prazen;
Peljala sem se mimo trgovskega centra in zadnji hip nabavila – saj veste tisto , kar se ne kuha , a je kul ;

Maj ob meni , vsa vrata odprta, pa odprem še prtljažnik ..
Preden dam vrečke v prostor , kjer jim je mesto , dam ” ključ na varno mesto “, točno tam, kjer se dve zadnji stranici avta zapreta, da le ne bo z ” varnostjo pred krajo zapleta ;

A, pazi !!!

Z lahkoto potisnem vrata prtljažnika in se napotim proti odprtim vratom , sedežu voznika – futurističnega vozila !
Ups .. v glavi prava drama se odvija !!
Ojoj ,kaj sem naredila , ključ sem zaklenila v “dotik ” prtljažnika …

Ok , zberi se !
sem si sugerirala , priznam , da mi nekako uspeva ta avto sugestija in začela se je akcija reševanja Silve in Maja !!
Po” kaseti “, sem začela iskati AMZS izkaznico …

Takrat pa – z levim očkom zagledam svetlobo avtomobila, nakar sem na popolnoma praznem parkirišču ustavlja avtodom s tujo registracijo ;

Naglo prekinem že vtipkano telef. številko AMZS- asistenca in pohitim do ljudi , ki so mi šli nasproti…

Bili so Angleži ; družina , ki se je vračala domov ,s popotovanja po Evropi ;

Naj priznam , da še nikoli nisem tako dobro govorila angleško , čeravno sem prepotovala vse kontinente , a je moja angleščina očitno boljša pod pritiskom ..

Sporazumevali smo se na vse načine , potem pa so oni prevzeli iniciativo;
Oče in sin v glavnem uresničevala ideje mame in hčerke,
ki sta jima v ozadju , modro svetovale ..

Zanimivo , da sem bila zelo pomirjena in verjela sem v dobro rešitev problema ..
Tudi Maj je lepo spal na svojem sedežu , itak na prvem ob gazdarici !

Situacija , ki je sledila , je potekala kot ” Misiji nemogoče ! ”
A, ključ je lepo ostajal tam , kamor sem ga ,seveda , da ga le ne bi pozabila , tam tudi pustila !!

Vedno znova so se porajale ideje , kako tako tanek ključ spraviti iz ” ujetništva” , ob tem , da so bila vrata le- tega, le na pol zaprta ;

Čas se je sicer za hip ustavil , saj so padale ideja za idejo ,a počasi priznam se je moje upanje močno omajalo ..

Nikakor pa ne njihovo ..
Preizkušali so kar nekaj opcij ..
Na koncu sta zmagali cunja in palica za žar…
Veselili smo se kot mali otroci , ki jim je uspelo stresti jablko z drevesa , sosedovega , seveda !!

Kasneje , ko sem se peljala domov se mi je smejalo ,
saj sem bila deležna tisto nekaj v nas ,ki ni zakrnelo pri veliko njih –
v SRČNOSTI ;
V mojem spominu bodo ti topli , srčni ljudje v radost, vedno mi bodo v opomin,
da je dobro še v nas ;

In to se jim bo v dobro tudi vrnilo;
Vem !!

Edino kar sem jim lahko podarila , ne da bi jih ob tem žalila , je bila moja knjiga , ki sem jim jo zadnji hip , preden smo se poslovili , podarila – v zahvalo ;

LETO NAZAJ ,
sem točno na tem parkirišču, streljaj stran, pomagala pijančku , da ga je taksi odpeljal domov..

Spomnim se – bila je huda zima, brez snega , le led v vsaki špranji betona ;

Takoj, ko sem stopila iz trgovine , sem opazila drobceno mlado damo , ki se je na vse načine trudila dvigniti iz zaledenelega pločnika nemočnega starčka ;

Zanimivo , da je njen partner – mrtvo hladno sedel za volanom in ji nejevoljno z ” grozečim prstom, kazal na uro ..
Začutila sem stisko prej pri njej , kot pri ” onemoglem starčku ! ”

Pospešila sem korak in sem ji poizkušala pomagati vsega potolčenega starčka , spraviti v pokončen položaj ;
Poskusi so bili zaman , saj se je človek vedno znova sesedel , kot da je brez ene kosti , ki bi ga pokonci držala …

Mlada dama pogleduje proti svojemu možu , pa spet v človeka na tleh…
Čutim njeno razdvojenost ..
pa ji odločno , a prijazno rečem , da je že veliko naredila in da naj ne skrbi , da bom že nekako poskrbela za premraženca , ki je bil skoraj v komi od alkohola ;

Preden se je usedla v avto, mi je – kot opravičilo z očmi pokazala na zadnji sedež, kjer sem zagledala nje spečega otroka ;

Veliko ljudi je bilo v trgovini … prihajali in odhajali so , ne da bi se zmenili za nekoga , ki je bil očitno – sicer po lastni krivdi- v nezavidnem položaju in potreben pomoči … ;

Počepnila sem in ga spraševala po imenu , po tem,kje je doma ..pa kako je prišel do trgovine , kje je bil prej….
Govora veliko z njegove strani , a nič razumljivo.. le naslov , tega sem pa med momljanjem ujela, ga hitro zapomnila in kasneje zapisala , saj je bila edina razločna “beseda” , ki sem jo “ujela”!
Kasneje sem spoznala, da je bil očitno pravi , tako kot kolo pred njim…

Vedela sem , da ga sama ne bom mogla peljati , saj ga nisem uspela dvigniti iz pločnika , kaj šele da bi ga spravila v sedež mojega avtomobila ..

Zato sem poklicala taksi .
Tajalo je …..
Začelo me je zebst , saj kot vemo traja, da se taksi prihaja ..
malce sem se zabavala na svoj račun , ko sem ljudi , ki hitijo mimo naju opazovala …

A , glej ga zlomka , v daljavi vidim tisti oranžen napis , ki obljublja ,
da je zato na cesti , da vas varno dostavi do doma ..
predvsem , ko ste preveč popili !!!

Skratka taksi pripelje – en star mercedes zglancan , da so se mi oči zaiskrile ,
se ustavi , a pazi le za trenutek , kajti , ko je videl koga naj bi peljal varno domov ,mi hladno pravi , da on pijanca ne bo vozil , saj ga bo čiščenje avta stalo več kot bi zanj plačala …

Pokličem sina , ki vztraja , da pokličem taksi in da mi prihaja pomagat…

Potem sem- priznam- zelo ostro nastopila v pogovoru z gospo , ki je taksiste razvrščala in se me je na koncu le usmilila in poslala takega , ki ga bo za dvojno ceno odpeljal domov…

V vsem tem času, od oka ene ure, ni bilo nikogar , ki bi mi priskočil na pomoč..

Na sedež , kjer sva ga posadila , sem dala Majeve odeje, saj je bil ves premočen in “popotniku ” zašepetala ,da bom kolo pripela koj za prostor , kjer so spravljeni nakupovalni vozički, lepo skrit , pred trgovino!!
Naslednji dan pa naj pride ponj in ga odpelje domov ;

Voznik – taksist ,je sicer godrnjal , a se je pomiril , ko je na listku z naslovom videl , da stanuje človek par ulic stran;

Naslednji dan , sem se odpeljala do parkirišča , da vidim , ali je kolo še tam..

Bilo je tam , kjer sem ga zavezala ;

Odpravila sem se v vse vinotoče v okolici in spraševala po človeku ,katero ime mi je bilo neznanka, pa tudi kje stanuje , saj sem listek s težavo pridobljenega naslova , dala taksistu;

Razumljivo se mi je zdelo , da v vinotoču ,kjer se lije pijača na litre, ne bom dobila odgovora glede človeka, ne kolesa,
saj je početje točaja bilo več kot neodgovorno !

Sicer pa to ni bilo več pomembno !
Pomembno je bilo dejstvo , da bi lahko človek skrit za nakupovalnimi vozički ,
ob vsej pijači in mrazu, na zaledenelem pločniku zaspal…..
Skratka vesela sem bila in na nek način sem slavila, da je človek preživel ;
Meni je to bilo dovolj ;

( osnutek za blog ” pomagajmo, če le moremo ” )

Prijetno naj se vam dogaja , dragi moji ;
Ne pozabite , da se dobro z dobrim vrača ;
vaša Silva .

MOČNI SMO TAKRAT ,
KO SI NE DOVOLIMO ,
DA SMO ŽRTVE; .Silva Janež.

Vemo ,
a se je dobro prečekirati na vsake toliko časa ;
Jaz tako nekako.

Vedno , ko mi je hudo,
šibam stran od meni neprijetnih vibracij,
ali pa se v trenutku, meni neprijaznem,
odklopim ;

Tako si naprimer na stolu stomatologa predstavljam ,
da se sprehajam po Parizu z dragim z roko v roki ..

Tak moj “odklop “, pa ima lahko tudi negativne-
stranske učinke, kajti takoj sem zaprla oči in že sem ” bila” sredi Pariza in z dragim si deliva ljubeče vibracije .. čutila sem njegove ustnice, ki se nežno dotikajo mojih …
Potem pa, kot strela z jasnega prijetno zamegli neprijetno in iz “avto hipnoze ” me prebudi bolečina na desnem licu ;
Pismo ” spregovorim ” v mislih , saj sem imela usta na stežaj odprta .. ” Tip me je klofnil !! ”

S težavo izostrim pogled, ko zagledam- kot stena -bledega zdravnika , ki mi s tresočim glasom pravi :
” da mi tega nikoli več ne narediš !
Sem že mislil , da si mi odtavala na oni svet ” ;

Konec srečen,
zobje so zdravi,
klofuto sem pozabila,
a spomin na razvoj dogodkov,
pa mi še vedno zvabi nasmeh na lica ;

Narava nam je podarila krasen dan ;
podarimo si ga tudi sebi ,dragi moji;
ostanimo radostni
in se ne sekirajmo , ko ni potrebe ;
vaša Silva.

/v bistvu pa je to univerzalna zgodba,
ki pa jo vsak- a podoživlja na svojstven način,
kot vse kar se nas dotakne;/

Pa začnimo, (kot vedno) lepo po vrsti;

Bilo je tam okoli božiča, ko me je poklicala mama
in mi je prijazno , a odločno dejala : ” Prihajava ! ”

Ostala mi je beseda ” protesta ” na jeziku, saj je koj za tem odložila slušalko;

Pismo mama , kdaj boš končno sprejela, da sem odrasla
in da bom zdaj , zdaj postala mama ;

Dan za tem, smo že pili dopoldansko kavico in v zraku je obviselo vprašanje, ki ga ni nihče povedal na glas , a je zapolnilo um vseh nas : ” kdaj se bodo začeli popadki ..”

Zvečer , ko sta se umaknila v sobo , ki naj bi bila otroška , sva z dragim pogledala še film in se prijetno utrujena odpravila h počitku;

Zbudila me je bolečina , nato jaz moža in mu povedala , da je napočil čas …
mirna oba, očka in mama, pa presenetljivo tiho..lahko bi rekla , da sta me brez besed pospremila na pot rojstva novega …
Le- drži se – je mama uspela izdahiti …

Ozirala sem se po visokem stropu porodnišnice in nazaj grede so se mi oči ustavile na uri ..
Ok, ura je sedem .. sedaj pa lepo dihaj in se odklopi , kar se da , sem si dejala , ko sem se z možem poslavljala ;
( takrat je veljalo pravilo : porod brez partnerja ! )

Po vseh predhodnih pripravah , so me položili na posteljo,
tik ob velikanskem oknu;

K meni je pristopil zdravnik in mi dejal , da bom dobila umetne popadke ..
Ok sem si dejala , ni dovolj , da imaš redne popadke , še pospešene boš fasala …

Takrat pa sem zaslišala dohtarja , ki me v smehu povpraša , če sem Prekmurka ..

Na moj da , je nadaljeval s svojo zgodbo , o tem , kako je služboval deset let v M, Soboti….da je bilo krasno in…

No , pa je šla še slaba ura mimo , mene pa je vedno bolj oblivala polt, nekaj zaradi bolečine , delček pa je prispevalo tudi sonce , ki me je božalo s svojimi žarki …

Pomembno pa je bilo , vsaj zame ,
da nisem bila v porodni sobi sama ,
ampak so se izmenjevale mamice kot po tekočem traku..

Zapomnila sem si dve ;
Prva,
je rodila tik ob moji postelji ,s carskim rezom …
Le par minut je trajalo in že sem zaslišala otroški glas in pogovor med osebjem , v smislu ,da je poseg uspel ;

Oddahnila sem si in priznam, da bi bila na trenutek raje na njenem mestu .. pa ne zaradi bolečin , ampak zato ker je bilo že vse za njo in to v najboljšem možnem smislu ;

Prej – /skozi vso nosečnost/ , se nisem nikoli obremenjevala s tem vprašanjem , ali bo , ali ne bo.. kaj pa če …,
ampak sem živela vsak dan v radosti z dragim , saj je taka skrb , vsaj zame, nesmiselna in destruktivna ;

Druga,
pa je bila ženska , ki je kričala na ves glas klela čez moža v smislu:
” Ti….. , zdaj te mam pa dost ,
že tri krat sem rodila, pa hočeš še , ker želiš sina !!

Nam sotrpinkam , pa je – priznam – njena originalna ” tehnika dihanja, ” , privabljala smeh na lica
in nam še dodatno ” popestrila ” popoldne in krajšala čas …

Kar preveč tiho je postalo , ko so jo vso razneženo z deklico v naročju, odpeljali v druge prostore…

Praktikantka , ki mi je brisala rosno čelo in se z mano pogovarjala in mi tako preusmerjala misli od bolečine ,
je čez čas poklicala z nemirnim tonom dohtarja …
in v nadaljevanju , se je vse odvijalo kot v filmu … potiskajte , potiskajte …
ko obnemogla zaslišim jok ..

Moj bog, slišim te otrok moj , sem izdavila in solze radosti ,
so mi polzele po licu, ko so mi sporočali podatke o spolu, teži…..

Seveda, si nisem ničesar zapomnila , razen , da sem dobila zdravega krasnega fantka, rojenega v nedeljo, 26. decembra ob 15, 45 h..
Materi je to dovolj ;

Naenkrat pa sem začutila hlad po vsem telesu, drhtela sem in z zadnjimi močmi priklicala sestro , da mi je dala dodatne odeje in ob tem tudi tableto, (predvidevam da pomirjavalo ),
da prespim reakcijo na “zdravilo”, ki sprožajo umetne popadke

Počasi sem sem se potopila v sen in ravno tako sem se počasi iz njega prebujala .
Počasi sem se začela sestavljati in bilo je podobno kot ,
da bi se dvignila iz dna oceana na površje in zajela zrak-
kot otrok,ki prvič zajame sapo;

Luna mi je mežikala skozi okno in skozi nje svetlobo sem zaznavala okolico okrog sebe ;
počasi začenjam dojemati , da ležim na postelji sredi velikanske sobe, z nešteto ležišči;

Čez čas, ko sem malce izostrila pogled sem na sosednji postelji zagledala žensko, katere lasje, so se lesketali v soju lunine svetlobe;
Bila je spokojna v svoji drži ,z rahlim nasmehom na licih in priprtimi očmi;

” Ali veste koliko je ura “, jo povprašam , brez , da bi se opravičila , ali celo pomislila , da bi jo na ta način lahko celo zbudila.

Takoj se je odzvala in mi z milino v glasu,
ki jo premore le mati dejala :
” okrog polnoči je , vem , ker sem malo prej rodila sina “…

“Me veseli, da je za tako ,zanimivo , da sem tudi jaz rodila sina ” – no , potem sem pa trdno zaspala ..
sem ji dokaj mirno dejala in ji zaželela lahko noč ;

Čez nekaj minut ,
pa so se začeli odvijati tektonski premiki v meni ;

Počasi me je preplavila neskončna sreča in zdelo se mi je kot, da sem se združila z vesoljem
in z njim slavila rojstvo novega ;

Prišel je dan , ko so nam – mamicam -pripeljali naša štručke ;

Ponavadi spim nadpovprečno dolgo , ker z manj kot 8h spanja , ne funkcioniram .. tokrat , pa sem že na vse zgodaj čakala sestro- babico ,ki nam je sporočila, da bomo čez pol ure dobile svoje otročke ;
Pripeljali so jih na vozičku , kot štručke kruha v pekarno ..
Jok čez jok .. no vedela sem takoj , katerega glas pripada mojemu otroku..
Preprosto si zapomniš / za večne čase/ , ta jok joka , ko otrok ob rojstvu zajame sapo;

Da, vsaka mati ve, kateri je njen otrok in tudi sama nisem bila izjema;

In prišel je čas, ko se je družinica združila v eno ;

Dotik med očetom in sinom je bil čaroben …
toliko miline je bilo na očetovem obrazu, medtem ,
ko je sine mirno spal v njega naročju…

Ne spomnim se vožnje in vremena , ko me je mož peljal v porodnišnico ;
Spominjam se ga po vročem soncu sredi decembra , ki me je grelo skozi ogromna okna ;
No , vožnje domov pa se še kako spomnim;
Snega je bilo za meter in oče je vozil 10km /h, proti domu….
Dober znak sem si dejala …

Doma pa seveda presrečna babica dedek in stara mama …
v pričakovanju , kdaj pride kateri na vrsto , da pestuje vnučka;

V zraku je bilo ena sam radost …

In vonj po otroku ;

Popolnost, ki je bila skupek naših sreč ;

Vprašanje:

zakaj sem zapisala to poved na način, kot sem ga, saj bi ga lahko na nič koliko segmentov , ki so bili prisotni navezala ;

Kaj me je spodbudilo , da sem ponovno podoživljala to nepopisno srečo – rojstvo nepopisne sreče ;

že nekajkrat sem zaznala , da se me taki trenutki popolne sreče, ki so me prevevali okoli pol noči v porodnišnici ,
vrstijo- / zadnje čase/ – vedno bolj pogosto;

Razlika je le v tem, da so tokrat le trenutki- prebliski ;
le tren, ki ga ni možno časovno opredeliti-
je preprosto v tebi in te zapolni v popolni harmoniji ;

Pa vendar se ga je moč zapomniti in razumsko ozavesti

Ljubila sem, se radostila , čutila sem ” metuljčke “…
pa vendar je ta- ” eksplozija popolne harmonije ” – ,
izven meni znanih lepih občutenj ;

Predvsem pa je pomembno dejstvo , ki me bega ,
saj takrat ni ob meni nikogar , ki bi mi to harmonijo sreče sprožil , niti nisem mislila na kogar koli ..

Popolna sreča se preprosto sproži in me napolni;
Ko jo ozavestim , ostajam s tem spominom še nekaj časa;

Skratka , nekako tako – po Tesli –

popolnost občutenja , ko je forma le prevodnik
in to zgolj zato,
da ozavestim povezanost z neskončnim ;

NA SVOJA ČUSTVA NE MOREMO VPLIVATI ,
LAHKO PA NA DEJANJA ,
KI SO NJIH NADALJEVANA ;

Silva Janež : tekst in liovno delo: ” Jabolka “, olje /platno

Zakaj ta slika pod tem tekstom ;
Skozi njo – , ki mim grede ni le Merylin Monroe,
pripovedujem o svojem prepričanju , da v vsakem izmed nas tli večna želja po ljubezni ;
Zato ne smemo jemati nikogar , začevsi pri sebi,
kot samo po sebi umevne ;
Za tak odnos, pa je potreben pogum in osredotočenje ;
Predvsem pa moramo biti odkriti do sebe in do drugih ;
Nismo zgolj ” predmet – jabolka ” – ampak smo čuječa bitja …!