TAKRAT,
KO NAŠA MAMA ZAŽARI,
ZASIJEMO TUDI MI; Silva Janež.
Danes,
sem se –
pozno zvečer peljala proti domu.
Bila sem pri sinu , ob meni kuža Tay –
spokojno spi ,
saj ga je očitno druženje z mojimi ,
spravilo v stanje Nirvane ;
Takrat ,
pa poriv,
podzavestno čutenje..
se ga ne da opisati,
preprosto je …
Želja ,
da bi poklicala mamo .
Bilo je tako močno ,
da sem željo ozavestila
in
sem sem ji v mislih začela “pripovedovati”:
Tukaj se je čas ustavil ..
Spomin me – v nečasju –
popelje v Šalamence ,
na robu teras v Prekmurju,
kjer sem preživela ob dedku, teti in Jožeku,
skratka ,
z mojimi dragimi –
svoje otroštvo..
Mama,
pa je delala v tovarni Mura ( naš ponos Prekmurja )
in je vsak vikend –
deset km pešačila ( neglede na vreme ) ,
do mene .
A,
kaj , ko se je potem trudila ,
da v delih razbremeni moje doma.
Žal ,
tega otrok ne razume,
začuti bolečino
in
verjame ,
da ga mama ne mara.
Spomin gre vedno bližje rojstvu.
Spomnim se ,
kako sem se prebujala pred mamo ,
s katero sva spali v stari – kmečki postli.
Umaknila sem se na rob postelje ,
ob mrzlo steno,
v želji ,
da ji bo bolj ugodno spanje…
Opazovala sem jo .
Bila jee tako spokojna
in zame nenadomestljiva.
Po dolgem času sem jo začutila.
Ljubezen otroka se je prebudila ;
bila je tako močna v meni ,
da sem se sprejela..
Tudi njo sem ..
Razumela sem jo ,
a jo ob sebi želela.
In tako sem jo čakala leta in leta……..
In ona je prihajala,
neglede na vreme …
a,
nikoli me ni objela ,
nikoli mi ni rekla ,
da me ima rada ..
Še danes mi ni jasno ,
zakaj pogrešamo to ,
a tako je ,
na srečo bilo vsaj pri meni,
saj sem spontano trosila ljubezen
za obe .
Glede mame ,
pa predvidevam ,
da se je želela oddolžiti mojim rejnikom ,
ki to dejansko niso bili,
oziroma svoji usodi.
Minevala so leta
in
pri 7 letih me je pripeljala v najin dom.
Ena sobica, sredi mesta …
Spomnim se ,
kako sem se počutila v objemu vsak dan ,
na kar pa jo je opomnjal moj očka, njen mož …
Čez čas ,
ko sem še vedno trpela zaradi hladu lastne matere,
sem se podala v samoiskanje .
Skozi empatijo ,
nje povedi ,
sem se soočala z nje bolečino.
Mama ,
je bila je otrok ,
ki so jo starši dali v rejo h teti,
saj je bilo doma šest otrok –
preveč glede preživetja,
še manj izobraževanja !
Počutila se je izdano.
Bila je talentirana in pametna ,
a v tistih časih ,
ni bilo druge izbire;
Ljubezen v časih ,
ki ni bila dovoljena tudi pri nas ,
če se je ne odobri iz vrha svetne in posvetne politike,
je skorajda uničila življenje matere in hčere!
A,
zgodila se je srčnost – njej najbližjih ;
Tako sem odraščala v varnem ,
in ljubečem okolju dedka in tete , ter bratranca ,
ki mi je bil kot brat.
Kasneje ,
v strogem domu,
kar pa zame ni bil problem ,
saj sem bila končno z mamo,
in očimom , ki je blažil rane
in me spodbujal za znanje-
in srčnost s svojim primerom.
Tudi sama sem mati,
a osvobojena,
saj sem sem skozi empatijo doujela ,
kaj vse je moja mama pretrpela.
Bila je hladna v čustvovanju ,
a vedno,
ko sem jo zares rabila ,
mi je bila v oporo ..
Rada te imam mama,
v neskončnost in še v naprej.
Bolečina,
a kratka ,
saj sem danes ozavestila ,
skozi opomin ,
da je ob meni ..
Do danes ,
nisem imela tega –
čudovitega občutka brezpogojne ljubezni,
z njene strani;
Sedaj sem srečna,
kajti vsi so se me dotaknili ,
le ona ne .
Sicer pa kot veste ,
Univerzum nima časa…
Takrat,
ko obsojate svojo mamo ,
se zaustavite
in premislite ;
kako srečni smo ,
da nas je rodila ;
