BODI PRIJAZEN V SVOJIH DEJANJIH,
KAJTI-
NJIH ODMEV ,
BO RADOST –
NA TVOJI POTI ; Silva Janež-
V vsakem od nas ,
se nekoč zaključuje
neka težka faza
v našem življenju ;
Meni je odstrla kar nekaj kopren ,
za katere nisem vedela ,
da mi omejujejo
” uvid – v dejanska stanja “.
Sprašujem se ,
zakaj mi je dana ta želja po ” uvidu “…
Kajti –
veliko lažje bi šla skozi Life-
ne obremenjujoč se z vprašanji
oziroma s stanji;
A ,
moja danost je taka ,
da sem sprejela to večno iskanje,
namesto ,
da bi se:
” prepustila zgolj toku”,
/kot pravi vzhodnjaška etika /,
saj-zame je tak pristop ,
zgolj klic,
na naša pasivna dejanja .
A,
še nobeno stanje
me ni prepričalo v nasprotno od dejstva,
da sem tudi sama soustvarjalec Univerzuma .
Zato sem se
vsakokratnemu izzivu narave ,
ali človeške ” zmote ! “,
strogo držala “protokola”,
ki bi meni
in
ostalim ,
katerih sem se z ljubeznijo” dotaknila “,
preprečila trpljenje ;
Žal me je
sočasno moja zvedava duša,
popeljala v neka zame
pomembna raziskovanja..
Dejstvo je ,
da nas taka samoiskanja
opozarjajo na to,
da ni vedno vse tako ,
kot bi si želeli ,
da je .
Človeštvo pa tisočletja vztraja v temi
in
išče žarek svetlobe,
ki se mu obljublja ;
Hudo mi je ob misli ,
da je toliko ljudi ,
po nepotrebnem ,
trpelo,
saj je svetloba vedno prisotna ,
le prevezo za oči
bi si morali sneti;
SPOMIN ,
ki me je potegnil –
/ bliskovito iz neprijetnih misli / ,
se je zgodil v času ,
ko sem še študirala.
V času počitnic,
sem se vrnila v moje Prekmurje
in kaj hitro sem odkolesarila do Šalamencev ,
kjer sem preživela svoje otroštvo ..
V ižo,
mojega dedeka ;
Poletna vročina,
končani izpiti
in radost ob snidenju z mojimi domačimi ,
me je v trenutku navdihnilo ,
da sem se ulegla na travo
in opazovala zvezdnato nebo ,
ki ga v mestu študija ,
zaradi smoga energij umetnih ,
ni bilo moč videti .
A,
tukaj je nebo žarelo,
v prav posebni svetlobi;
Zatopljena v iskanje neskončnosti Kozmosa ,
ko ti uspe
” iti preko verjetnega “,
me je nežen dotik dedka,
pospremil nazaj na planet ,
ki mi je daroval to formo.
to življenje.
Zagledala sem njegov obris
in nasmeh,
ko me je sočasno pobožal po laseh
in se zazrl tja ,
kamor so bile še pred kratkim
oprte moje oči…
Topel vetrič naju zajame v svoj objem..
Naenkrat se mi je zazdelo ,
da žari nebo z vso močjo ,
samo tukaj
na tem travniku
in nikjer drugje ..
Ko tako zreva v sij –
“vseh zvezd na nebu” ,
me prime za roko ,
v smislu :
” daj prisluhni mi dete moje …”
Spontano se zazrem v njegove modre oči,
ki so pripovedovale več,
kot besede izrečene;
Vedno so pripovedovale ,
zame-
dar neskončen …
A tokrat so –
nekaj časa nemo spraševale ..
Pa vendar-
čez čas zaslišim glas :
“Silva -veš,
že dolgo časa razmišljam o tem,
kje so nebesa.
Bega me dejstvo ,
da je izza oblakov poletel človek
in pristal na luni.-
Ti si šolana,
povej mi ,
res sem zmeden,
kje so nebesa…
Glas mu je zadrhtel ,
ko si je zastavil vprašanje:
“Kje je sedaj moja vera; “
nato pa se zavije v tišino.
Ajta- dedek –
nebesa so vsepovsod . “
sem mu spontano,
iz dna duše spregovorila .
In nekoč ,
nekdaj ,
sva se poslovila..
in
v njegovih očeh sem videla vse zvezde neba ,
ki so se naju tisto noč ,
na našem travniku dotaknile..
Spomin na naše drage naj ostane v naših srcih
in ne v dragih ikebanah
in neskončno sveč…
Kajti –
z vsako našo ljubečo mislijo nanje ,
bo nebo zažarelo ;
Vaša Silva.
Jana Bavdek, Silvija Pavčič in 571 drugih oseb
293
3 delitve
Všeč mi je
Komentiraj
Deli z drugimi