OTROK MOJ –
PRIŠEL BO DAN,
KO BOŠ SAM PISAL SCENARIJ
SVOJEGA ŽIVLJENJA;
IN ŽELIM TI,
DA BOŠ V NJEM IGRAL GLAVNO VLOGO ; Silva Janež. ;
A,
kako se bodo dejanja odvijala ,
se monologi prepletali ,
je odvisno od starih vzorcev …
oziroma –
tvojega čutenja odnosov med tvojimi naj bližnjimi
in sicer širše …
To dejstvo,
sem ozavestila davno nazaj,
ko sem se osamosvojila;
Skozi proces odraščanja ,
sem spoznavala ,
da nisem ” tukaj ” zato ,
da moram nekaj vračati staršem ;
/kar koli mišljeno ,
pod ” družbeno prisilo ” ./
Kajti ,
v kolikor so nam dali primeren vzgled ,
s srčnim odnosom do svojih staršev ,
se bo to vračalo ” skozi naš odnos ” do njih ;
Vsekakor pa otroci niso tukaj za to ,
da zapolnjujejo našo praznino ,
ko se s partnerjem več ne slišiva ,
ne vidiva ,
se ne čutiva..
Žal,
je vse preveč primerov ,
ko vztrajamo v coni “neugodja”,
ker si ne upamo “narediti preskoka” ,
v cono “ugodja “..
Vsak zase ima,
nekje globoko v sebi,
odgovor :
“zakaj tako ;”
Spominjam se ..
Po končani gimnaziji ,
sem odšla,
pri 18 letih študirat v Ljubljano .
Zanimivo je bilo planiranje mojega domovanja;
Starša sta me spraševala ,
kje bi rada bivala ,
pa sem jima dejala,
da edino kar rabim je samostojna soba,
kjer bom lahko v miru študirala ;
Zakaj tako sem zadržala zase ,
kajti želela sem se čimprej osamosvojiti ,
a pogojnik vsaj zame ,
je bila diploma ;
In akcija iskanja stanovanja-
bodoče študentke,
se je začela;
Na pomoč ,
je priskočila moja teta Dragica ,
in mi priskrbela sobico- mičkeno ,
na Rimski cesti 13,
v centru Ljubljane;
Stanovanje je bilo zastonj,
le skrbeti sem morala za starejšo gospo,
v smislu,
da sem morala pospravljati ,
kuriti peč na drva in oglje
ter
opraviti generalna čiščenja .
To so bili časi ,
ki so me močno zaznamovali.
Bila sem srečna ,
saj sem bila pri študiju uspešna;
Končno sta starša sprejela dejstvo ,
da sem začela pisati “svoj scenarij “,
zelo ,
zelo zgodaj,
mogoče za mamo celo prezgodaj ;
Čas po diplomi ,
je potekal z novim pristopom- do prioritet v življenju ;
Ljubezen je bila tista ,
ki je združevala
in prepletala najine scenarije ;
Dokler ni plod tega
privekal- na ta svet ;
Sedaj- so se prepletali že trije samostojni scenariji
in scenariji
od vseh ostalih ,
ki so nam bili dragi ;
Otroci
ne ” poslušajo ” ,
oni zaznavajo ;
V razliko od odraslih ,
ki veliko krat ne poslušajo ” scenarija drugega ” ,
še manj zaznavajo nje- ga čustva.
Utrinek :
Spomnim se ,
da sem sina vpisala v Glasbeno šolo – kitaro,
in sicer na SGBŠ,
kjer sem nekoč učila ;
Imel je vsega 7 let;
Samo dvakrat sva ponovila vajo –
” poti ” od srednje Šiške,
pa do SGBŠ,
ki je bila takrat,
koj za Univerzo Lj. ;
Naredila sem napako
in povedala sodelavcem ,
da pričakujem sina ,
ki bo po končanem pouku prišel ,
da bova skupaj šla domov ;
Kajti –
od takrat naprej je bila moja pisarna oblegana,
s sodelavci..
in sicer v smislu:
” Ojoj ,
ubogi otrok ,
se bo izgubil ” —
Na glas je to vseobče čutenje,
z resnično zaskrbljenostjo,
ponavljala , meni draga prijateljica.
In
seveda-
v podtonu , nekaterih,
bolj pokroviteljskih do svojih otrok,:
“kaka mama , da sem sem… “
Neizrečeno sicer ,
a bilo mi je dano na znanje ..
Potem pa se točno ,
po predvidenem času,
odprejo vrata in zagledam sina ,
žarečega od ponosa ,
/s kitaro v roki/,
da je zmogel -sam ;
in da se je imel lepo..
” Mami ,
veš ,
kako je bilo fajn..
Kaj pa pot ,
od avtobusne postaje pa do šole ,
kako j šlo ?
/ sem ga bolj zaradi spodbude povprašala.
Tako kot si mi pokazala …
takoj našel …
pa kako mi je všeč igranje kitare ,
kot si mi dejala ,
le prsti me bolijo..
Objel me je ves ponosen in zašepetal:
” Rad te imam mami “.
In kolikokrat je slišal te besede tople ,
z moje strani do mojih staršev in mame njega očeta ;
Očetje ,
saj veste – stari vzorci ,
tega ne govorijo ,
a eni si v svojem scenariju dovolijo..
tudi to
in objem ;
In kolikokrat sem slišala te besede od sina ,
ali bila priča njiju ,
ko sta se objela z očetom –
( itak po moško ).
Začetek nečesa novega..
je tale zapis ,
dragi moji ;
Je kot gejzir ,
ki vre na plano iz mojega pra-spomina,
iz mojega srca ;
Res sem srečnica,
saj sem še nekaj časa nazaj razmišljala o tem ,
kako sem brez strasti ..
Življenje –
brez strasti ( vseobče ),
nima vrednosti …..
Življenje s strastjo ,
pa je ..
In slednje sedaj počnem ;
Strast do življenja stopnjujem .
Lahko noč dragi moji
in objem ,
prijateljice in prijatelji;
vaša Silva.
Jana Bavdek, Silvija Pavčič in 599 drugih oseb
360 komentarjev
2 delitvi
Všeč mi je
Komentiraj
Deli z drugimi
360 komentarjev
Prikaži pretekle komentarje