OTROK MOJ –
PRIŠEL BO DAN,
KO BOŠ SAM PISAL SCENARIJ
SVOJEGA ŽIVLJENJA;
IN ŽELIM TI,
DA BOŠ V NJEM IGRAL GLAVNO VLOGO ; Silva Janež. ;
Zavedam se tega,
saj sem mati
ki se je nekoč –
davno osamosvojila-
In
skozi ta proces odraščanja ,
sem sprejela dejstvo ,
da so nam otroci zgolj na posodo
in niso tu za to ,
da nam kar koli vračajo.
V
kolikor smo jim dali primeren vzgled ,
s srčnim odnosom do naših staršev ,
se nam bo to vračalo preko naših otrok;
Nikakor,
pa niso tukaj za to ,
da zapolnjujejo našo praznino ,
ko se s partnerjem več ne slišimo ,
ne vidimo,
se ne čutimo..
Žal,
je vse preveč primerov ,
ko vztrajamo v coni “neugodja”,
ker si ne upamo “narediti preskoka” ,
v cono “ugodja “..
Vsak zase
ima,
nekje globoko v sebi,
odgovor ;
zakaj tako ;
Spominjam se ..
iz rodnega Prekmurja sem odšla študirat v Ljubljano,
pri 18 letih;
Zanimivo je bilo planiranje mojega domovanja;
Starša sta me spraševala ,
kje bi rada bivala ,
pa sem jima dejala,
da edino kar rabim je samostojna soba,
kjer bom lahko v miru študirala ;
Zakaj ?
tega jima nisem na glas povedala ,
a želela sem se čimprej osamosvojiti ..
Ugodila sta mi .
Dogovorjeno;
In akcija iskanja stanovanja.. bodoče študentke, se je začela;
Na pomoč ,
je priskočila moja teta Dragica ,
in mi priskrbela sobico- mičkeno ,
na Rimski cesti 13,
v centru Ljubljane;
Stanovanje je bilo zastonj,
le skrbeti sem morala za starejšo gospo,
v smislu,
da sem morala pospravljati ,
kuriti peč na drva in oglje
ter
opraviti generalna čiščenja ..
To so bili časi ,
ki so me močno zaznamovali..
Bila sem srečna ,
saj sem bila pri študiju uspešna;
Počasi sta starša sprejela dejstvo ,
da sem začela pisati “svoj scenarij “,
zelo ,
zelo zgodaj;
V tem duhu ,
sva tudi sina-
z očetom seveda -,
pri 20 letih ,
poslala v svet ,
sicer samo 1 km stran od domačega ognjišča-
v njegov,
prvi podnajemniški flet ;
Utrinek :
Spomnim se ,
da sem sina vpisala v Glasbeno šolo – kitaro,
in sicer na SGBŠ,
kjer sem nekoč učila ;
Imel je vsega 7 let;
Samo dvakrat sva ponovila vajo –
” poti ” od srednje Šiške,
pa do SGBŠ,
ki je bila takrat,
koj za Univerzo Lj. ;
Moja pisarna ,
je bila takrat oblegana,
s sodelavci..
in sicer v smislu:
” Ojoj ,
ubogi otrok ,
se bo izgubil ” —
Na glas je to vseobče čutenje,
z resnično zaskrbljenostjo,
ponavljala , meni draga prijateljica.
In
seveda-
v podtonu , nekaterih,
bolj pokroviteljskih do svojih otrok,:
“kaka mama , da sem sem… “
Neizrečeno sicer ,
a bilo mi je dano na znanje ,
iz nianse govora in pogleda;
Potem pa se točno ,
po predvidenem času,
odprejo vrata in zagledam sina ,
žarečega od ponosa ,s kitaro v roki,
da je zmogel in da se je imel lepo..
” Mami ,
veš ,
kako je bilo fajn..
Kaj pa pot ,
od avtobusne postaje pa do šole ,
kako j šlo ?
/ sem ga bolj zaradi spodbude povprašala.
Tako kot si mi pokazala …
takoj našel …
pa kako mi je všeč igranje kitare ,
kot si mi dejala ,
le prsti me bolijo..
A,
veš,
da imam imam že domačo nalogo …pa …
Potem se mi pred oči prikrade trenutek ,
ko smo se šli učenje smučanja ;
Foter ,
ni smučal ,
ne vem zakaj ,
saj se nisva nikoli ” zasliševala “;
Mu pač ni sedlo,
zato ,
naju je čakal na orng mrazu,
ob stojnicah ,
s kozarcem čaja…
( res naju je imel rad –
napak rečeno ! ,
imeli smo se radi ).
No,
midva s sinom , ,
pa sva izbirala –
vedno bolj strma pobočja ..
Nazadnje Vitranc ,
tekmovalna proga..
Pismo ,
joj ,
kaki je šibal pred mano ,
na ledeneli ploskvi,
da sem ga komaj dohajala;
A,
na ” bunkici- vlečnici “,
sva si pela :
” Zažmuri…dddd … zažmuri.. dddd..
pesem od ” Bajaga “:
Kajti ,
res je hudo pihalo;
in s to pesmijo ,
sem nama
odvrnila misel od sibirskega mraza ..
Nato pa poletje ;
in sledil je .
seveda tenis;
Oba s fotrom, sva bila
strastna tenisača ;
In
s prijatelji,
smo sina izpilili,
s svojim znanjem -v nulo;
Čez čas
so ga povabili v klub…
in tudi na te tečaje je hodil sam …
Potem so se naše poti
glede igranja tenisa razšle ,
kajti
sama sem se posvetila golfu .
Oče j epa ostal zvest tenisu ,
enako sine ;
Sinoči;
Pokličem sineta in mu postavim vprašanje in željo , v enem stavku ;
” Jutri pridem v Ljubljano,
se dobimo na kosilu ; “
A on meni :
” Super ,
a prej gremo igrat tenis “,
hallo sine,
pa jutri bo 35 st C v Lj.
in to v senci !!
Tivoli pa nima senčna igrišča;
Poleg tega me poznaš ,
da ga ni ,
ki bi me pripravil ,
da bi vstala pred 9h ..
Nakar , odločno :
” Se dobimo ob 10h.”
Ej ,
nimam loparja ,
se skušam zmazat,
a on vrše ” žogico “,
v mojem stilu,
/ a tega ne prizmam rada /,
Rekoč :
Vse imamo !
Komaj čakam ;
revanš mims ,
da veš !!”
Pismo ,
to pa je na oštro zastavil ,
se mi je smejalo ;
Danes:
Po dvournem “mučenju” ,
ko smo se grebli za en delček sence ,
smo se stuširali
in ob ledeni pijači ,
komentirali video posnetke
in fotke ,
ki so “nasprotne strani posnele ,
kot poduk ,v smislu :
ha, ha ,ha ;
imamo ,
posnete vaše frke,
na terenu ;
Komentar,
na moje fotke je bil :
“NIKAR ,
TEGA NE POČNITE,
NA TENIS IGRIŠČU !!! “
Začetek nečesa novega..
je tale zapis ,
dragi moji ;
Je kot gejzir ,
ki vre na plano iz mojega pra-spomina,
iz mojega srca ;
Res sem srečnica ;
Lahko noč dragi moji
in objem ,
prijateljice in prijatelji;
vaša Silva.
Dani Servatzy, Bernarda Čas in 455 drugih oseb
206 komentarjev
Všeč mi je
Komentiraj
Deli z drugimi