DAROVANJE

TISTO NEKAJ-
KAR NAM DAJE OBČUTEK,
DA SMO..

DAROVANJE

TISTO NEKAJ ,
KAR DAJEMO –
Z VSO STRASTJO ;

DAROVANJE,
JE ČAS ,
KI SI GA NAMENIMO
/ drugim in sočasno sebi /.. Silva Janež.

Pozno zvečer ,
sem se ustavila na bencinski črpalki .

Koj ,
ko sem vstopila ,
sem zagledala –
/v utesnjenem prostoru /,
dve -” vijugasti kači” –
čakajočih plačnikov”.

Praznično vzdušje;
in iz želja – tistih pred mano ,
se da razbrati,
da bi poleg polnega “tanka bencina” ,
še nekaj daril dodali ,
pa kako loterijsko srečko kupili ..
da se ve ,
da smo na staro leto-
optimisti ;

Utesnjeni ,
kot v kletki ,
/ v ZOO /-
čakamo ,
kdaj se bo naslednja blagajna sprostila ;

Saj poznate Murphyjev zakon ,
ki pravi :

” Če gre kaj narobe ,
bo šlo ! ”

No ,
moram vskočiti v tekst ,
ki teče,
da argumentiram zapisano:

” Enako velja,
da nam ni-
vse v slabo ,
če delamo do sebe
in do drugih –
dobro ”

Newtonov zakon :
/Zakon vzroka in posledice . /
Nikoli ovržen ;

Skratka:

Želja veliko ,
dve blagajni,
prijazni uslužbenki,
a
pazi,
itak ,
kot vedno ,
različen folk;

Pred mojo blagajno stojita mlad par.
Gospodična izbira ..

hitro se odvija..

A,
pri vzporedni ,
začutim nemir..

Pogledam čakajoče
in vidim žensko ,
ki se drži za stojalo ,
namenjeno časopisom.

Ne le ,
da je bila starejša gospa,
zaznavam ,
da je bila – “na robu vzdržnosti !”.

Vidim ,
da je bila vsa potna,
sesuta…

Začutila sem –
nje stisko.

Že sem hotela opozoriti ” blagajno ”
in vse ostale,
o tem ,
da naj bo-
prva na vrsti ,
za plačilo ..

ko se mimo vrste,
vrine mladenič ,
ker se mu je očitno mudilo..

Takrat sem-
” zarjovela iz dna duše ” mladeniču ,
/tako sem ga tudi v mislih in sicer naslovila,
ter tiho , a odločno spregovorila:

” Mladenič, gospa –
tam ob stojalu za revije,
čaka že nekaj časa ..

saj nam nič ne uide ,
vsaj upam ,
da verjamete v to ,
a dajmo,
se držati že nekega reda ,
če osnovne etike ne upoštevamo;

Tako je bil lep ,
beri
” svetel ” ,
da mi je –
v danem momentu postal simbol upanja.

Ne le ,
da se je umaknil ,
ampak je pomagal bolni ženski ,
ki bi mu bila lahko babica,
do blagajne ..
in jo –
pri plačilu podržal pod roko –
v oporo;

Takrat pa tip-
iz moje vrste –

tik pred mano kihne:

” Ojoj ,
“gospa ” ,
je menda čakala cele dve ure ;! ”

In se je naslajal
Beri ,
napihoval svoj bedni ego ,
pred prisotnimi;

Utrinek –
zgolj;

Pogledala sem ga v obraz
videla sem narcisa..

Nato sem se zazrla –
v delni profil njegove izbranke
in njene spuščene veke in spuščena ustnica ,
so nakazovale stisko ;

Nato ,
tišina;
Nobenega odobravanja ,
nobenega ” upora nestrpnosti
in bednosti ,
ki ga je človek sposoben ,
ni bilo zaznati ;

To ,
je v meni ,
/verjemite mi , nehote -/
sprožilo upor .

Spontano –
sem ponovno spregovorila,
v imenu vseh ,
ki so bili tiho ! :

Pogledala sem ga v oči in mu dejala:

“Mladenič ,
dajte povejte ,
ali se zavedate ,
koliko ” časa imamo,
na tem planetu ? ”

Sarkastičen komentar ,
o tem ,
da je -oh in ah –
čakala neka ostarela duša dve uri ,
ste očitno dokazali ,
da se ne zavedate časa ,
ki nam je na razpolago;

Starejšim ,
je čas dragocen ,
mlajšim ,
je samoumeven..

Čas imate ,
da razmislite o tem ,
kar vam je bilo v danem momentu darovano ;

Dejstvo ,
” DA NIHČE NE VE ,
KOLIKO ČASA IMAMO ….”

Zato
strpnost mladenič-
do ostarelih.

To so:
vaše mame,
vaši očetje ,
vaše babice
in dedki ;

Zato ,
si namenimo darovanje:

ČAS ,
ki si ga namenimo sebi
in našim dragim ;

Ojoj,
šele takrat sem dojela ,
da je to –
največji dar,
ki ga lahko –
v tej dobi odtujenosti ,
lahko damo ;

“O ,
ti vodnarka.. ” ,
nisi nobene vizionarka…

Sprejmimo dar,
ki nam ga daje Univerzum ;

VSE JE MINLJIVO ;
In znotraj tega smo..
Vaša Silva. Janež.

Dobro jutro,
dober dan ,
imejte se fajn ,
dragi moji ;
vaša Silva.
Janež.