VRTELA SEM ŠTEVILKE NA TELEFONU,

V ŽELJI ,

DA  JO SLIŠIM –

MOJO MAMO

Ta želja, ni nikoli presahnila , še sedaj -v dobi pametnih telefonov , si  v podzavesti želim -poklicati jo , da bi jo povprašala , kako je in potem pripovedovala , kako je meni;  Bila mi je zaupnica , čeravno ni bila nje duša odprta .. Nekoč , nekdaj , jo je nekaj tako zelo prizadelo , da se je zaprla kot školjka bisernica;

Pripoveduj mi mama , kako si se počutila , ko si me vso nebogljeno v naročje dobila ; Tega vprašanja , ji v fizičnem kontaktu , nikoli ne bi postavila , ker vem , da bi se zaprla ..in nadaljevala , s popolnoma svojstveno tematiko , v smislu , : ” A veš , da mi je sosed pomagal pri .. ” Za trenutek je nastala tišina vesolja .. Potem pa je pričela govoriti s tako nežnostjo , ki je v realnem življenju nikoli nisem bila deležna ; Namreč , moja mama , je bila stroga , zelo stroga mama;

” A, veš ” , je začela , ” ko te je prinesla babica, je rekla , da si najlepši otrok , od vseh ,kar jih  je videla .. ”   Prijela sem se za usta, da ne bi zaslutila , da sem ob tej njeni začetni povedi zaihtela.. podoživljala sem trenutek , ko me babica polaga v nje naročje.. Ni mi pripovedovala o svojem čutenju do mene , do otroka svojega , ki ga je pravkar rodila . “Kaj pa ti mama , kaki občutki so te prevevali v tisti stari porodnišnici , kjer si bila tako osamljena , ko so druge mamice obiskovali njih dragi ;  Verjetno si bila ranljiva in prizadeta, a sočasno vedno bolj močna , klena ?  ” Takrat je utihnila.. trenutki , neskončni kot vesolje… čakam , kdaj bo  spregovorila.  in je nadaljevala : ” Veš, – tišina dolga- nisem imela druge možnosti, kot , da sem te dala k svojemu očetu, zato si ga tudi ti , kot mi njegovi otroci , klicala ” ajta ” – oče in h teti Miliki , ki je ostala na kmetiji..  Silva, delala sem od jutra do večera .. takrat ni bilo vrtcev , kot danes .. in bila si nezakonska…

V trenutku sem ozavestila dejstvo , da tukaj pa ni : ” ampak ! ”

Tako je bilo.

Spomnim se , ko mi je ob nekem slavju , kazala album  ” slik ” svojega življenja;

Spoznam dejstvo za preživetje ; tudi njo so pri petih letih dali revni starši k teti , ki je bila na drugem koncu Prekmurja v rejo . Stran od sester in od brata.. stran od mame in očeta.. osamljena , nesrečna…

Globok vdih, od telefona stran, da mama ne začuti , kako jo čutim , kako ji odpuščam za ves hlad , ki mi ga je lahko dala.. ker vem , da tudi sama ni bila deležna topline..

Nikoli se ni predala čustvom , umrli so z njo ,nekoč nekdaj ;

Nisem veliko zvedela iz pogovora, ampak iz empatije do nje , sem jo začutila.

Začutila sem končno mamo .

To , kar je razum odklanjal in ustvarjal bolečino -kajti  odtujitev otroka od matere , od njenega mleka , ki predstavlja bistvo,  za preživetje , je za otroka enako  podoživljanje lastne  smrti , lahko empatija , – pomeni – vživljanje se v bit tistega , ki otroku to ne omogoča , rešitev travm;

Osvobodila sem se .

Verjamem , da tudi ona:

Kaj pa ti mama