ZATO OBJEM ,
SAJ RAZUMEM ,
DA RAZHOD BOLI,
DA SRCE,
DUŠA KRVAVI….

VEM,
PODOBNO ,
SE MI GODI ,
ODKAR TA SVET ,
JAZ NJIM ,
STOJI …

PRISLUHNEM ,
POSLUŠAM …

NJE RITEM ” UBIJA “,
VERA IZGINJA…
ME HOČE IZŽETI
ŽELIM SI ODITI,
ME NOČE SPUSTITI ..

PRISLUHNEM JI ,
NJEJ,
KI NIKOLI NI IMELA ČASA ,
DA PRISLUHNE MI,
KO RABIM UVID ,
V “SPREMINJANJU ČASA ” …

IN ČEMU ZANEMARJAM,
KO MI NAKLADAŠ ,
ME IZNIČIŠ ,
V VELIČINI BOLEČINE SVOJE ,
MOJEGA ČLOVEKA ,
KI ME V LJUBEZNI ČAKA ..

KJE SI ,
KO TE POKLIČEM ,
KJE SI ,
KO TE NAGOVARJAM …

KJE SI ,
KO SEM JAZ V STISKI ,
PRIJATELJICA DRAGA ; , Silva Janež.

Sprašujem se,vedno znova ,
od kod mi ta nuja ,da pripovedujem …

A, se mi dozdeva ,da se izpostavljam zato ,
ker mi ni vseeno ,kaj se z nami dogaja .

.”Upanje umre zadnje ” !PRAVIJO !!
Narobe !
UPANJE ,
NI DEJANJE ;
JE PASIVNOST DUHA ,
KO UM ZATAJI
SE PREDA;

TREBA ŽIVETI
NE UPATI ,
DA BOMO ŽIVELI ;

SMO DEL VESOLJA ,
NISMO NIČ VEČ,
NIČ MANJ …

SMO !

Naredimo si tako , da bomo lahko večji del življenja radostni;
/ znotraj danosti , seveda ;!

To pa pomeni ,
da je nujno potrebno , da spremenimo vzorec ,
ki vam ne daje radosti življenja;

Prazniki so mimo , spet bo treba na delo ;
Midva z Majem sva se z veseljem ” martinčkala “i;
Med relaksom , pa mi je pomežiknil
in pokazal napis , na ležalniku za njim;
” No , sedaj vidiš zakaj se za mano tako kadi , moja Silva ! ”

da nam-a je bilo prijetno;
vaša Silva Janež.