NE RABIMO LUČI,
DA ” VIDIMO ” ; Silva Janež.

” To se zgodi samo meni ;”;
/ naslov bloga /

Pa začnimo lepo po vrsti ;

Nimam pojma ,
kaj me je gnalo , da sem se čez noč odločila ,
da bom šla v Brazilijo..

Vsekakor je bilo tisto nekaj ,
kar me je opozarjalo , da je čas da zamenjam energije;

Vedno potujem v lastni režiji,
kar pomeni , da mi agencije organizirajo,
na minuto določene polete, saj so moji izbori oddaljene destinacije;

Pomeni ,
da v kolikor želim poleteti preko oceana ,
in ob tem na kontinentu doseči cilj ,
rabim zamenjati nekaj letališč ;

Odločitev je ,
kot rečeno padla ;

Prijatelji .
so me že nekaj let vabili ,
da se jim ponovno pridružim v bajni Bahiji;

Bila je nedelja, dan pred poletom in meni se je zgodil granolom ;
Bolečine neznosne;

Poklicala sem svojega stomatologa ,
ki me je na srečo sprejel, saj je razumel ,
da tokrat le ni šlo zgolj za vnetje ,
/ampak še huje /,da želim v takem stanju na letalo !

Seveda , me je opozoril ,
da je to – nesmiselno dejanje ;

Prijazno mi je povedal ,
da edino, če pristanem na eksperiment,
bo opravil poseg ;

Skratka ;
sproti mi bo dajal injekcijo in čistil zob v sami dlesni, saj v času granoloma , injekcija ne prime ;

Če mu uspe korenino očistiti, bom verjetno prenesla bolečine ,
oziroma pritisk , ki vlada na letalu !!;

O bolečinah ne bi ;

Sem jih že pozabila koj , ko sem zapustila ordinacijo;

Takoj sem se lotila pakiranja ;

Pri meni pomeni to :
Zmeči v kovček nekaj najnujnejšega ,
ker lahko vse kar rabiš kupiš tam , kamor si namenjen ;

Iz Celovca, sem poletela do Hanovra,
od tam pa do San Salvadorja,
glavnega mesta severne države Brazilije – Bahie ;

Ko se je letalo spuščalo na brazilsko letališče ,
sem nestrpno gledala na uro v strahu ,
da ne bom ujela letalo,iz San Salvadorja do Ilehusa, moje končne točke potovanja ;

Po pristanku sem ,
kot , da nisem nikoli potovala z letali ,
brezglavo šibala mimo vseh uradnih procedur ;

Skratka , v Brazilijo, sem prišla brez dovoljenja !!

Nobene carine , ne policijskega preverjanja ..

Nič od tega ,
nobenih vrst pred šalterji ,nisem “videla” .
Videla sem le cilj ..

Nihče, me na tej ” razumsko nesmiselni poti “, ni zaustavil ;

Edino , kar me je gnalo naprej ,
je bila ura poleta iz San Salvadorja do Ilehusa ,
kjer so me prijatelji čakali na letališču,
da me popeljejo domov ;

Ko se končno pojavim na šalterju ,
kjer naj bi se čekirala za naslednji – zadnji polet ,
mi je vsej zadihani in v neki ” meni nerazumnem čutenju” bilo prijazno rečeno ,
da je letalo za Ilehus, pravkar poletelo;

Takrat se je vse odvijalo mimo moje volje ,
kot , da sem v vzporednem vesolju ;

Le za trenutek so mi delovali možgani – logika
in to s vprašanjem

” Kaj bom pa sedaj !
Nimam telefona , ne naslova, čakajo me..

Moja natura racionalne , poslovne ženske , se je sesula;

A, kljub temu dejstvom, sem se popolnoma ” predala” ,
nisem čutila nobene panike , strahu , skratkanelagodja..

Ne spominjam se , da bi se v tem trenutku zavedala svoje biti;
Nisem se zaznavala skozi formo , ampak le kot čuječo energijo …

“Čas se je ustavil ” ,
pomeni , da se je zame ” Zemlja nehala vrteti …”

Ostala sem brez forme , oziroma razuma -uma;

naenkrat pa sem se zdrznila , saj sem začutila toplino rok,
ki so se me dotikale ;
To je bil topel , pomirjujoč dotik oseb ,
ki so se znašle ob meni ,
koj , ko sem sem se umsko “predala ” ;

Pomirjujoče, so me prizemljile in popeljale po hodniku letališča v prostor , ki je bil izven domene mednarodnega letališča ;

Čez čas sem ozavestila delček celote,
da nimam naslova mojega gostitelja, galerista ,
ki me je povabil s soprogo v njuno vilo,
v kraju – par sto km oddaljenem od San Salvadorja , kjer sem obtičala ;

Počasi sem se spet osredotočila
in se povezala s pomočjo osebja letališča,
s služabniki na posesti ;

Dona Vida , ki me je tudi čakala v Ilehosu ,
da bi me popeljala do novega začasnega domovanja ,
je sočasno ,dobila astmatičen napad, prvič v življenju .
Začutila je mojo stisko ;

Po prespani noči ,
v enem izmed hotelov v San Salvadorju ,
sem se naslednji dan ,le pripeljala na cilj ..

Čez dan dva, je v prekrasnem okolju in z meni kompatibilnimi ljudmi ,odvijanje dogodkov postalo zgolj “nočna mora”;

Uživala sem na peščeni plaži , odlični kulinariki , druženju in seveda slikanju ;

Ravno sem začela slikati ,
ko me je poklicala Dona Vida in mi dejala , da prihaja po mene ,saj me rabijo , da bom očistila prostor za novo piramido..

Dodala je , da to ni njena ideja , ampak ji je Mara , domačinka – Indijanka , ki je bila najbližje Sai Babi rekla , da morata po mene ;

Veliko podobnih izkušen , sem že dala skozi na mojih potovanjih , seveda ne turistično , ampak med domačini povsod po svetu , zato sem jemala tudi to v smislu , kot OK ,
Mi je že namenjeno ”

Vedno sem bila odprta za nova spoznanja ;
Naj se dogaja sem si dejala
in se z obema damama odpeljala iz mondenega sveta,
v samo osrčje Brazilije ;

Podala sem se neki novi izkušnji nasproti ;

In gradnja piramide , ene izmed 7 ,se je začela ;

Zame,
najbolj zanimivi del,
je bilo potovanje v notranjost Brazilije ,
do domačinov , ki so nam prodali pol drage kamne ,
ki naj bi bili v sozvočju in tako ustvarili “prijetne vibracije “v piramidi …

Prijetno jih je bilo poslušati , še bolj zanimivo sprejeti njihov pogled na življenje , svet ..
Mara je seveda prevajala in posel ni bil samo posel , ampak dar ;
Biti v teh vibracijah – neprecenljivo ;

Imeli smo kristale ,
ki bodo s pravilno postavitvijo v temeljih piramide,
ustvarjali sinergijo energij znotraj piramide;

In gradnja piramide se je začela , polagala sem kristale ,
še prej pa so me v reki , ki se je stekala v morje.
( na sami haciendi Done Vide )
” očistili ” in v stari – manjši piramidi ,
z meditacijo pripravili za ritual … ;

Prijetno druženje je bilo , smo si bili kompatibilni ;
Dona Vida mi je dodelila kočo ,
kjer ni bilo TV . ne radia ;
Zelo asketsko , a domače , prijetno ;

Tako sem ostala nekaj dni na haciendi
in se predala trenutku..

Kasneje sem spoznala ,
da je ravno” predaja uma “,
kot se mi je večkrat že zgodila v življenju ključna za
” širše obzorje” , ne glede na to: kje si ,ali s kom si ;

Nekega večera ,
ko smo se pogovarjali o vsem mogočem , sem rekla Mari,
da me je ob vsem tem zamikalo , da bi ,
kot naš vrhunski umetnik Kogoj , obiskala Sai Babo ,
če sem bila že tukaj ,deležna posebne obravnave ;

Mara me je začudeno pogledala in mi s tihim,
a odločnim tonom v glasu odgovorila :

” K Sai Babi prihajajo tisti , ki ga rabijo ,
tebe smo povabili ;”

Piramida je počasi dobivala svojo zunanjo formo;
Meni , pa je sčasoma postalo dovolj asketskega življenja;

Spet sem si zaželela ustvarjanja na nekem drugem nivoju ;

V nadaljevanju mojega oddiha v Barziliji ,
sem se imela krasno in sliko sem končala v radost portretiranke in nje soproga…

Vedno je začetek in konec ..
vsaj tukaj na tem planetu ;

Poslovila sem se od vseh
in se napotila proti letališču , ki me je “sprejelo ”

Čez kako uro , sem se pripeljala do letališča v San Salvadorju , do taistega , ki me je ” ujelo ” ;

Zanimivo ,
da sem bila edini potnik s tega letališča iz vse Brazilije ,
za Hanover ;

Končno prispem do carine, do okenca ,
kjer se s štemplanjem posloviš od gostujoče države;

Uslužbencu v uniformi podam /z nasmehom na licu /, potni list
in ga pozdravim v njega jeziku ;

Potem pa šok ;

Carinik , ali policaj , kdo bi vedel ,
je začel najprej zmedeno gledati mene pa listati po potnem listu , pa spet mene, nakar je začel vedno bolj glasno ,
v polomljeni angleščini govoriti ,
bi rekla , me celo histerično nadirati ,
a sočasno spraševati ,
kako sem prišla v državo !

Zanimivo ,
da me ni uspel potegniti v svojo ” histerijo “,
ampak sem tiho stala in ga opazovala ;

Kajti sanjalo se mi ni , da sem ob vstopu v državo Brazilijo , prišla dobesedno ilegalno mimo vseh kontrol ;
In , “da se mi ni sanjalo “, pomeni dobesedno !

Naenkrat pa se zdrzneva oba;
Njegov glas je preglasil meni znan ženski glas :
Bila je odločna , a topla beseda … ;

Naenkrat pa je nastala absolutna tišina ;
Tu ni časa , spet se je ustavila Zemlja ..
ko sem zaslišala radost v glasu ,
nato pa : ” Silvija… kot eho “;

V takih trenutkih si ne postavljaš vprašanj , ;
Samo sprejmeš danost ;

Kajti ,
pred mano je stala ena izmed oseb ,
ki mi je v nekem trenutku nezbranosti ,
/ odsotnosti racia /,
pomagala , da sem se osredotočila ;

Razširila je roke in stekla proti meni in nenehno ponavljala
Silvaaaaaaaaaaaaaaaa , Silviaaaaaaa ;

Joj m, kako sem bila srečna, ker jo spet vidim,
krasno dušo , ki ” me je prijela za roko v trenutku” ,
ko sem odklopila možgane ..

Objeli sva se
in se poslovili,
kot da sva si večno znani ,
za vedno dragi ;

Koj zatem,
pa mi je z nasmehom na licu,
uradnik predal pasport
in mi zaželel srečno pot domov;

Na letalu za Evropo,
sem še enkrat pregledala vse liste v pasošu
in v njem ni bilo nobenega zaznamka ,
da sem bila tokrat v Braziliji ;

Da ,
sem si dejala ;
to se dogaja le takrat , ko si brez kontrolnega uma ;

Priznam ,
da me še sedaj ,
ko sem to doživetje ,
enega zmed mnogih podobnih zapisala – razumsko seveda – ,
preveva en krasen občutek ,
da mi je dano ,
da lahko spoznavam enigmo Kozmosa;
Silva Janež.

/Osnutek za blog /

Prijetno si naredimo dragi moji ,
vaša Silva. janež.