Zgolj eden izmed mnogih utrinkov …

No pa začnimo lepo od začetka;
Poznamo tisto o najnovejši tehnologiji, v avtomobilski industriji
– ups- reklamah , ki nas vabijo , da si nabavimo “voznika ” , ki nas bo – brez ,
da bi se Teslina vizija udejanjala – popeljal brez našega dotika ..

Zapriseženo dovzetna za nove ideje , sem si nabavila avto,
ki marsikaj zmore …tako reklama ..
V realnosti, pa se mi je ob takih robotih , neki večer odvijala prava drama ;

Strokovnjaki so mi garantirali, da je avto, /med drugim / varen tudi glede kraje ;
Žal nimam garaže in sem rekla : “Hudo in kupila ..! ”

But !!!
toda ,vedno je zanka;

Bila sem odsotna -kar nekaj časa izven mojega doma , zato je bil hladilnik prazen;
Peljala sem se mimo trgovskega centra in zadnji hip nabavila – saj veste tisto , kar se ne kuha , a je kul ;

Maj ob meni , vsa vrata odprta, pa odprem še prtljažnik ..
Preden dam vrečke v prostor , kjer jim je mesto , dam ” ključ na varno mesto “, točno tam, kjer se dve zadnji stranici avta zapreta, da le ne bo z ” varnostjo pred krajo zapleta ;

A, pazi !!!

Z lahkoto potisnem vrata prtljažnika in se napotim proti odprtim vratom , sedežu voznika – futurističnega vozila !
Ups .. v glavi prava drama se odvija !!
Ojoj ,kaj sem naredila , ključ sem zaklenila v “dotik ” prtljažnika …

Ok , zberi se !
sem si sugerirala , priznam , da mi nekako uspeva ta avto sugestija in začela se je akcija reševanja Silve in Maja !!
Po” kaseti “, sem začela iskati AMZS izkaznico …

Takrat pa – z levim očkom zagledam svetlobo avtomobila, nakar sem na popolnoma praznem parkirišču ustavlja avtodom s tujo registracijo ;

Naglo prekinem že vtipkano telef. številko AMZS- asistenca in pohitim do ljudi , ki so mi šli nasproti…

Bili so Angleži ; družina , ki se je vračala domov ,s popotovanja po Evropi ;

Naj priznam , da še nikoli nisem tako dobro govorila angleško , čeravno sem prepotovala vse kontinente , a je moja angleščina očitno boljša pod pritiskom ..

Sporazumevali smo se na vse načine , potem pa so oni prevzeli iniciativo;
Oče in sin v glavnem uresničevala ideje mame in hčerke,
ki sta jima v ozadju , modro svetovale ..

Zanimivo , da sem bila zelo pomirjena in verjela sem v dobro rešitev problema ..
Tudi Maj je lepo spal na svojem sedežu , itak na prvem ob gazdarici !

Situacija , ki je sledila , je potekala kot ” Misiji nemogoče ! ”
A, ključ je lepo ostajal tam , kamor sem ga ,seveda , da ga le ne bi pozabila , tam tudi pustila !!

Vedno znova so se porajale ideje , kako tako tanek ključ spraviti iz ” ujetništva” , ob tem , da so bila vrata le- tega, le na pol zaprta ;

Čas se je sicer za hip ustavil , saj so padale ideja za idejo ,a počasi priznam se je moje upanje močno omajalo ..

Nikakor pa ne njihovo ..
Preizkušali so kar nekaj opcij ..
Na koncu sta zmagali cunja in palica za žar…
Veselili smo se kot mali otroci , ki jim je uspelo stresti jablko z drevesa , sosedovega , seveda !!

Kasneje , ko sem se peljala domov se mi je smejalo ,
saj sem bila deležna tisto nekaj v nas ,ki ni zakrnelo pri veliko njih –
v SRČNOSTI ;
V mojem spominu bodo ti topli , srčni ljudje v radost, vedno mi bodo v opomin,
da je dobro še v nas ;

In to se jim bo v dobro tudi vrnilo;
Vem !!

Edino kar sem jim lahko podarila , ne da bi jih ob tem žalila , je bila moja knjiga , ki sem jim jo zadnji hip , preden smo se poslovili , podarila – v zahvalo ;

LETO NAZAJ ,
sem točno na tem parkirišču, streljaj stran, pomagala pijančku , da ga je taksi odpeljal domov..

Spomnim se – bila je huda zima, brez snega , le led v vsaki špranji betona ;

Takoj, ko sem stopila iz trgovine , sem opazila drobceno mlado damo , ki se je na vse načine trudila dvigniti iz zaledenelega pločnika nemočnega starčka ;

Zanimivo , da je njen partner – mrtvo hladno sedel za volanom in ji nejevoljno z ” grozečim prstom, kazal na uro ..
Začutila sem stisko prej pri njej , kot pri ” onemoglem starčku ! ”

Pospešila sem korak in sem ji poizkušala pomagati vsega potolčenega starčka , spraviti v pokončen položaj ;
Poskusi so bili zaman , saj se je človek vedno znova sesedel , kot da je brez ene kosti , ki bi ga pokonci držala …

Mlada dama pogleduje proti svojemu možu , pa spet v človeka na tleh…
Čutim njeno razdvojenost ..
pa ji odločno , a prijazno rečem , da je že veliko naredila in da naj ne skrbi , da bom že nekako poskrbela za premraženca , ki je bil skoraj v komi od alkohola ;

Preden se je usedla v avto, mi je – kot opravičilo z očmi pokazala na zadnji sedež, kjer sem zagledala nje spečega otroka ;

Veliko ljudi je bilo v trgovini … prihajali in odhajali so , ne da bi se zmenili za nekoga , ki je bil očitno – sicer po lastni krivdi- v nezavidnem položaju in potreben pomoči … ;

Počepnila sem in ga spraševala po imenu , po tem,kje je doma ..pa kako je prišel do trgovine , kje je bil prej….
Govora veliko z njegove strani , a nič razumljivo.. le naslov , tega sem pa med momljanjem ujela, ga hitro zapomnila in kasneje zapisala , saj je bila edina razločna “beseda” , ki sem jo “ujela”!
Kasneje sem spoznala, da je bil očitno pravi , tako kot kolo pred njim…

Vedela sem , da ga sama ne bom mogla peljati , saj ga nisem uspela dvigniti iz pločnika , kaj šele da bi ga spravila v sedež mojega avtomobila ..

Zato sem poklicala taksi .
Tajalo je …..
Začelo me je zebst , saj kot vemo traja, da se taksi prihaja ..
malce sem se zabavala na svoj račun , ko sem ljudi , ki hitijo mimo naju opazovala …

A , glej ga zlomka , v daljavi vidim tisti oranžen napis , ki obljublja ,
da je zato na cesti , da vas varno dostavi do doma ..
predvsem , ko ste preveč popili !!!

Skratka taksi pripelje – en star mercedes zglancan , da so se mi oči zaiskrile ,
se ustavi , a pazi le za trenutek , kajti , ko je videl koga naj bi peljal varno domov ,mi hladno pravi , da on pijanca ne bo vozil , saj ga bo čiščenje avta stalo več kot bi zanj plačala …

Pokličem sina , ki vztraja , da pokličem taksi in da mi prihaja pomagat…

Potem sem- priznam- zelo ostro nastopila v pogovoru z gospo , ki je taksiste razvrščala in se me je na koncu le usmilila in poslala takega , ki ga bo za dvojno ceno odpeljal domov…

V vsem tem času, od oka ene ure, ni bilo nikogar , ki bi mi priskočil na pomoč..

Na sedež , kjer sva ga posadila , sem dala Majeve odeje, saj je bil ves premočen in “popotniku ” zašepetala ,da bom kolo pripela koj za prostor , kjer so spravljeni nakupovalni vozički, lepo skrit , pred trgovino!!
Naslednji dan pa naj pride ponj in ga odpelje domov ;

Voznik – taksist ,je sicer godrnjal , a se je pomiril , ko je na listku z naslovom videl , da stanuje človek par ulic stran;

Naslednji dan , sem se odpeljala do parkirišča , da vidim , ali je kolo še tam..

Bilo je tam , kjer sem ga zavezala ;

Odpravila sem se v vse vinotoče v okolici in spraševala po človeku ,katero ime mi je bilo neznanka, pa tudi kje stanuje , saj sem listek s težavo pridobljenega naslova , dala taksistu;

Razumljivo se mi je zdelo , da v vinotoču ,kjer se lije pijača na litre, ne bom dobila odgovora glede človeka, ne kolesa,
saj je početje točaja bilo več kot neodgovorno !

Sicer pa to ni bilo več pomembno !
Pomembno je bilo dejstvo , da bi lahko človek skrit za nakupovalnimi vozički ,
ob vsej pijači in mrazu, na zaledenelem pločniku zaspal…..
Skratka vesela sem bila in na nek način sem slavila, da je človek preživel ;
Meni je to bilo dovolj ;

( osnutek za blog ” pomagajmo, če le moremo ” )

Prijetno naj se vam dogaja , dragi moji ;
Ne pozabite , da se dobro z dobrim vrača ;
vaša Silva .