/v bistvu pa je to univerzalna zgodba,
ki pa jo vsak- a podoživlja na svojstven način,
kot vse kar se nas dotakne;/

Pa začnimo, (kot vedno) lepo po vrsti;

Bilo je tam okoli božiča, ko me je poklicala mama
in mi je prijazno , a odločno dejala : ” Prihajava ! ”

Ostala mi je beseda ” protesta ” na jeziku, saj je koj za tem odložila slušalko;

Pismo mama , kdaj boš končno sprejela, da sem odrasla
in da bom zdaj , zdaj postala mama ;

Dan za tem, smo že pili dopoldansko kavico in v zraku je obviselo vprašanje, ki ga ni nihče povedal na glas , a je zapolnilo um vseh nas : ” kdaj se bodo začeli popadki ..”

Zvečer , ko sta se umaknila v sobo , ki naj bi bila otroška , sva z dragim pogledala še film in se prijetno utrujena odpravila h počitku;

Zbudila me je bolečina , nato jaz moža in mu povedala , da je napočil čas …
mirna oba, očka in mama, pa presenetljivo tiho..lahko bi rekla , da sta me brez besed pospremila na pot rojstva novega …
Le- drži se – je mama uspela izdahiti …

Ozirala sem se po visokem stropu porodnišnice in nazaj grede so se mi oči ustavile na uri ..
Ok, ura je sedem .. sedaj pa lepo dihaj in se odklopi , kar se da , sem si dejala , ko sem se z možem poslavljala ;
( takrat je veljalo pravilo : porod brez partnerja ! )

Po vseh predhodnih pripravah , so me položili na posteljo,
tik ob velikanskem oknu;

K meni je pristopil zdravnik in mi dejal , da bom dobila umetne popadke ..
Ok sem si dejala , ni dovolj , da imaš redne popadke , še pospešene boš fasala …

Takrat pa sem zaslišala dohtarja , ki me v smehu povpraša , če sem Prekmurka ..

Na moj da , je nadaljeval s svojo zgodbo , o tem , kako je služboval deset let v M, Soboti….da je bilo krasno in…

No , pa je šla še slaba ura mimo , mene pa je vedno bolj oblivala polt, nekaj zaradi bolečine , delček pa je prispevalo tudi sonce , ki me je božalo s svojimi žarki …

Pomembno pa je bilo , vsaj zame ,
da nisem bila v porodni sobi sama ,
ampak so se izmenjevale mamice kot po tekočem traku..

Zapomnila sem si dve ;
Prva,
je rodila tik ob moji postelji ,s carskim rezom …
Le par minut je trajalo in že sem zaslišala otroški glas in pogovor med osebjem , v smislu ,da je poseg uspel ;

Oddahnila sem si in priznam, da bi bila na trenutek raje na njenem mestu .. pa ne zaradi bolečin , ampak zato ker je bilo že vse za njo in to v najboljšem možnem smislu ;

Prej – /skozi vso nosečnost/ , se nisem nikoli obremenjevala s tem vprašanjem , ali bo , ali ne bo.. kaj pa če …,
ampak sem živela vsak dan v radosti z dragim , saj je taka skrb , vsaj zame, nesmiselna in destruktivna ;

Druga,
pa je bila ženska , ki je kričala na ves glas klela čez moža v smislu:
” Ti….. , zdaj te mam pa dost ,
že tri krat sem rodila, pa hočeš še , ker želiš sina !!

Nam sotrpinkam , pa je – priznam – njena originalna ” tehnika dihanja, ” , privabljala smeh na lica
in nam še dodatno ” popestrila ” popoldne in krajšala čas …

Kar preveč tiho je postalo , ko so jo vso razneženo z deklico v naročju, odpeljali v druge prostore…

Praktikantka , ki mi je brisala rosno čelo in se z mano pogovarjala in mi tako preusmerjala misli od bolečine ,
je čez čas poklicala z nemirnim tonom dohtarja …
in v nadaljevanju , se je vse odvijalo kot v filmu … potiskajte , potiskajte …
ko obnemogla zaslišim jok ..

Moj bog, slišim te otrok moj , sem izdavila in solze radosti ,
so mi polzele po licu, ko so mi sporočali podatke o spolu, teži…..

Seveda, si nisem ničesar zapomnila , razen , da sem dobila zdravega krasnega fantka, rojenega v nedeljo, 26. decembra ob 15, 45 h..
Materi je to dovolj ;

Naenkrat pa sem začutila hlad po vsem telesu, drhtela sem in z zadnjimi močmi priklicala sestro , da mi je dala dodatne odeje in ob tem tudi tableto, (predvidevam da pomirjavalo ),
da prespim reakcijo na “zdravilo”, ki sprožajo umetne popadke

Počasi sem sem se potopila v sen in ravno tako sem se počasi iz njega prebujala .
Počasi sem se začela sestavljati in bilo je podobno kot ,
da bi se dvignila iz dna oceana na površje in zajela zrak-
kot otrok,ki prvič zajame sapo;

Luna mi je mežikala skozi okno in skozi nje svetlobo sem zaznavala okolico okrog sebe ;
počasi začenjam dojemati , da ležim na postelji sredi velikanske sobe, z nešteto ležišči;

Čez čas, ko sem malce izostrila pogled sem na sosednji postelji zagledala žensko, katere lasje, so se lesketali v soju lunine svetlobe;
Bila je spokojna v svoji drži ,z rahlim nasmehom na licih in priprtimi očmi;

” Ali veste koliko je ura “, jo povprašam , brez , da bi se opravičila , ali celo pomislila , da bi jo na ta način lahko celo zbudila.

Takoj se je odzvala in mi z milino v glasu,
ki jo premore le mati dejala :
” okrog polnoči je , vem , ker sem malo prej rodila sina “…

“Me veseli, da je za tako ,zanimivo , da sem tudi jaz rodila sina ” – no , potem sem pa trdno zaspala ..
sem ji dokaj mirno dejala in ji zaželela lahko noč ;

Čez nekaj minut ,
pa so se začeli odvijati tektonski premiki v meni ;

Počasi me je preplavila neskončna sreča in zdelo se mi je kot, da sem se združila z vesoljem
in z njim slavila rojstvo novega ;

Prišel je dan , ko so nam – mamicam -pripeljali naša štručke ;

Ponavadi spim nadpovprečno dolgo , ker z manj kot 8h spanja , ne funkcioniram .. tokrat , pa sem že na vse zgodaj čakala sestro- babico ,ki nam je sporočila, da bomo čez pol ure dobile svoje otročke ;
Pripeljali so jih na vozičku , kot štručke kruha v pekarno ..
Jok čez jok .. no vedela sem takoj , katerega glas pripada mojemu otroku..
Preprosto si zapomniš / za večne čase/ , ta jok joka , ko otrok ob rojstvu zajame sapo;

Da, vsaka mati ve, kateri je njen otrok in tudi sama nisem bila izjema;

In prišel je čas, ko se je družinica združila v eno ;

Dotik med očetom in sinom je bil čaroben …
toliko miline je bilo na očetovem obrazu, medtem ,
ko je sine mirno spal v njega naročju…

Ne spomnim se vožnje in vremena , ko me je mož peljal v porodnišnico ;
Spominjam se ga po vročem soncu sredi decembra , ki me je grelo skozi ogromna okna ;
No , vožnje domov pa se še kako spomnim;
Snega je bilo za meter in oče je vozil 10km /h, proti domu….
Dober znak sem si dejala …

Doma pa seveda presrečna babica dedek in stara mama …
v pričakovanju , kdaj pride kateri na vrsto , da pestuje vnučka;

V zraku je bilo ena sam radost …

In vonj po otroku ;

Popolnost, ki je bila skupek naših sreč ;

Vprašanje:

zakaj sem zapisala to poved na način, kot sem ga, saj bi ga lahko na nič koliko segmentov , ki so bili prisotni navezala ;

Kaj me je spodbudilo , da sem ponovno podoživljala to nepopisno srečo – rojstvo nepopisne sreče ;

že nekajkrat sem zaznala , da se me taki trenutki popolne sreče, ki so me prevevali okoli pol noči v porodnišnici ,
vrstijo- / zadnje čase/ – vedno bolj pogosto;

Razlika je le v tem, da so tokrat le trenutki- prebliski ;
le tren, ki ga ni možno časovno opredeliti-
je preprosto v tebi in te zapolni v popolni harmoniji ;

Pa vendar se ga je moč zapomniti in razumsko ozavesti

Ljubila sem, se radostila , čutila sem ” metuljčke “…
pa vendar je ta- ” eksplozija popolne harmonije ” – ,
izven meni znanih lepih občutenj ;

Predvsem pa je pomembno dejstvo , ki me bega ,
saj takrat ni ob meni nikogar , ki bi mi to harmonijo sreče sprožil , niti nisem mislila na kogar koli ..

Popolna sreča se preprosto sproži in me napolni;
Ko jo ozavestim , ostajam s tem spominom še nekaj časa;

Skratka , nekako tako – po Tesli –

popolnost občutenja , ko je forma le prevodnik
in to zgolj zato,
da ozavestim povezanost z neskončnim ;