Je pa res , da se vedno znova moramo soočati z danostmi ,
ki so nam tuje – z nečim, na kar nismo povsem pripravljeni.

Spomnim se , da sem se že v rosnih letih mojega življenja, podajala v vse izzive , ki so me pritegnili, brez treme, brez omahovanja, ali s strahom-
– v smislu – kaj pa, če bom na odru življenja pogorela;

Pri tem sem imela srečo,
saj se moja starša nista vmešavala v moje odločitve,
v moje življenje ,
medtem, ko sta postavljala in premikala meje moje ” svobode” ,v smislu dobre vzgoje ;

Zaupala sta mi ,
saj sem se držala dogovora , ker sem vedela , da me ne omejujeta tam , kjer sem si zastavljala cilje …

Tako sem vedno znova zagrabila priložnost
in jo izpeljala do konca;

Tako vse do danes;

Vzorec -v tej smeri –
se je nadaljeval v novi rod in ta me je prepričal ,
da je tak način odnosa do življenja pogojnik ,
ki nam omogoča, da osebnostno rastemo;

Pred kratkim sem se družila z mladimi akrobati ,
ki so prikazovali svoje veščine in me povabili ( bila sem zadnja obiskovalka z Majem na sprehodu ) ,
naj preizkusim eno izmed naprav…

Ok , sem dejala;
Nakar sem se nekajkrat dvignila do ročaja ,
a kaj , ko me je kmalu moč rok izdala ..

Pa sem se v sebi nasmejala ..češ :
“draga moja , vsega pa več ne boš zmogla .. ”

A , bil je le trenutek zmede, v moji glavci ..

Kajti nastal je pozitiven preblisk ,
ki je prvotno misel odvrgel v “nič ”
in jo nadomestil z vprašanjem, kaj bom še morala narediti, da me posledično ne bo bolel križ , se mi krivila hrbtenica,
ali bi me boleli sklepi ,
ki bi kot podvozje kolesa- brez olja – ropotali..in seveda boleli..

Kaj si bom še zadala ne vem .. vem pa , da bom ta impuls zadržala in v tej smeri delovala ..
saj vem , da sebi v dobro ;

Dragi moji ,želim vam radosti polno in naj vas vreme ne bega .. glede polne lune, pa res ne bi vedela ;
vaša Silva .