SO DEL PROCESA,
V USTVARJANJU NOVEGA SVETA; Silva Janež .

Športanje,
je stalnica v mojem življenju in spomini na gimnazijo ,
mi privabijo nasmeh na obraz ;

Očitno sem imela ” rezervno kondicijo iz otroških let “, saj sem baje bila živahna kot vrtavka …
Na grozo staršev sem plezala, bežala , ” letala ” ,plavala , smučala , skakala , se šla ” s sosedovimi dečki borilne veščine in itak zmagala .. ha,ha .. da ne nadaljujem ;

Tako sem bila kasneje – OŠ, predvsem pa v gimnaziji , ” močna ” v atletiki in kolektivnih športih,
ter tako na seznamu za vsa tekmovanja;

Na veliko začudenje ,
sem brez pretiranih treningov dosegala za amaterje, nadpovprečne rezultate _
( predvsem tek na 100 m in v skok v daljino in plavanje ) ;
kolektivni športi pa itak , da smo bili strah in trepet ostalim regijam v SLO ; ;

A kaj ,
ko mi je začelo zmanjkovati časa za vse, kar sem si želela delati,
preizkušati…

Tega je bilo na pretek :
imela sem svoj bend – obvezne vaje in nastopi,
ne le v domačem kraju , ampak v širši regiji..

Gledališče, spet vaje, vaje , nastopi, nastopi , doma in širše ;

Glasbena šola , kitara .. vaje , vaje , vaje ..
Ojoj pa še teorijo se je bilo treba učiti, a žal je le ta ostala zame bolj ,ali manj neznanka;
Zato priznam , da sem nižjo glasbeno šolo končala končala zgolj zato ,ker so mi spregledali to ” pomanjkljivost “…

O, la,la ,
pa da ne pozabim najpomembnejše : šola vendar – gimnazija ;
in spet učenje , učenje , učenje…

Ob vsem tem, pa mi je še ljubezen mešala štrene ;

Skratka,
čez čas , ko sem imela že po vsakem tekmovanju muskofiber , sem se odločila, da bom treninge zreducirala na minimum;

Na koncu enega izmed treningov ,
sem profesorju dejala, beri – sem se zlagala –
da mi je mama prepovedala treninge, ker sem imela par dvojk v spričevalu, kar pa je bilo tudi res !!

Profesor je dokaj mirno sprejel moje ” opravičilo ” ,
glede na to , da umirjenost ni bila njega odlika ;

Hudo zadovoljna, da mi je končno uspelo življenje vzeti v svoje roke , sem si prepevala vso pot do doma ;

Dan, dva za tem, koj po večerji , zazvoni zvonec na vratih ;

Odprem vrata in pred mano stoji profesor telovadbe , moj trener;

Takoj sem začutila, da se tokratni- nenajavljeni večerni obisk, ne bo končal kot bi si želela ;

“Silva, rad bi govoril s tvojo mamo ” reče odločno , a prijazno.. A,
glej ga zlomka ,
vsa firbčna je mama že stala za mano
in ga prijazno pozdravila v smislu, kaj bo dobrega g. profesor..

Da ne nadaljujem ..
saj si iz zapisa, lahko sami ustvarite epilog….