POČASI UMIRA ,
kdor ne govori s tistimi,
ki jih ne pozna ;

POČASI UMIRA,
kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami;

POČASI UMIRA
vsak ,
ki odklanja vse ,
kar bi mu oživelo osamljeno srce ; .Po P.Neruda – priredila S. Janež.

Življenje je naše ;
mi to sprejeli
– dojeli ali ne –
življenje je naše ;

Pa vendar je tu še moment očuvanja vrste,
povedano drugače : nagon po ohranitvi krvnih vezi,
ki nas kot vdih pelje skozi življenje ….

To dejstvo,
je vladajoča – svetna in posvetna oblast – spretno izkoriščala ,
da je posameznika in družino držala v strahu- skozi vsa obdobja civilizacij ;

žal pa so se zaradi pohlepa in ostalih hedonističnih nagnjen tistih,
ki so stali na vrhu piramide,
civilizacije vedno znova sesule ;

Uradna zgodovina je za to krivila priseljence ali državljane ,
ki so se odločili za nepokorščino;

Vsak dan smo priča takemu ravnanju …
Zato trdim , da postajamo ljudje , ki “počasi umirajo… ” ;

Smo v novem milenijumu
in sanjamo o kolonijah v vesolju;
Zdi se mi , da je že skrajni čas,da rečemo ,
” dost mam-o ! ”
in si potrgamo vrvice ,
s katerim so nas ” vrteli ” naši svetni in posvetni oblastniki ,
ki niso nič drugega ,
kot podrepniki neke druge mračne sile ;

Tej pa je malo mar za želje človeka , družine, skupine, ljudstev, ali naroda ;
Kajti že sami si nalagamo stvari, kot je pripovedoval P, Neruda , ki nam niso v dobro in so plod družbenih norm , ki se jih prestrašeni , še kako oklepamo ;
vaša Silva.

Fotografija ; Janez Marolt , na temo ” Kabare ”