ROJSTVO NOVEGA

 

Otrok je knjiga ,

iz katere beremo

in v katero pišemo …

Je zapisal P Rosseger …

 

Bo držalo, vsaj iz mojih izkušenj misel podpišem …

Veliko se govori o čudežih ,a mislim ,da sama narava poskrbi ,da čudežev ni….

Vesolje – Univezum ima pač svojo logiko ,nam itak nerazumljivo ..

Glede zgoraj zapisane misli ,trditve ,pa smatram ,da je ravno otrok neke vrste čudež, ki nas , oziroma naše življenje zaznamuje s tako močjo ,da se pokažejo naše lastnosti v vsej svoji obsežnosti tako dobrega ,kot slabega …

 

Vsa čustvovanja in predhodni miselni procesi ,niso nikoli tako intenzivni ,kot ravno ob našem „dotiku otroka „..

Pa najsi do našega ,ali sicer ..

Tukaj ,v tem odnosu se pokaže naša bit ..

V odnosu do otroka ,pademo ,ali pa rastemo ..

Tudi otroka v sebi ..

Kako postati dober starš in ljubeča mati ,oče ,če ne sprejemamo otroka v sebi ..

Še hujše ,ga zatajiti vedno znova ,ko nas „prosi ,da bi ga objeli „..

Le kako naj razumemo svojo kri ,svojega potomca ,če zatajimo svojo bit in se podredimo splošnim normam ,ki tovrstno odpiranje sprejema kot nekaj izven naše vloge , saj smo vendar Božji dar ,zato on določa naša pota …

Determiniranost lastnega življenja ,mi nikakor „ ni sedla „ ,ne v času ,ko sem , kot otrok ,hitela po poti iskanja , kaj šele sedaj ,ko sem bit svojo ozavestila in se z njo v Eno podala …

 

To se mi zdi izredno pomembno , da razumemo citat zapisan ..

Kajti ,kako bomo v „ knjigo pisali „ ,če nimamo kaj napisati ,ker sebe nismo spoznali ..

In kaj pišemo v knjigo otroka – svojega potomca ?

To ,kar smo se iz svoje „ knjige življenja „ naučili ..

Potem pa sledi nadaljevanje … in vedenje se širi ,kot Vesolje samo …